Jedro

Ni pomembno, ali je bil stečajni dolžnik obsojen za dejanje po KZ RS. Tudi če je bil obsojen za dejanje v Avstriji po avstrijskih predpisih ali pa ga je obsodilo tuje sodišče, je obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ovira za odpust obveznosti. Pri tem se ne preverja, ali je kljub taki obsodbi dolžnik moralnoetično primeren za odpust obveznosti, saj je obstoj táke obsodbe absolutna ovira za odpust obveznosti in sodišče niti ne sme presojati siceršnje primernosti dolžnika ali razlogov za insolventnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da zgolj dejstvo, da je bil v Republiki Avstriji obsojen, avtomatično ne pomeni, da obstaja ovira za odpust obveznosti, saj bi sodišče moralo preveriti, ali gre za kaznivo dejanje, ki preprečuje odpust obveznosti in pri tem upoštevati tudi moralnoetično primernost stečajnega dolžnika, saj jo 399. člen ZFPPIPP zgolj okvirno opredeljuje (Cst 205/2012). Kazniva dejanja, ki predstavljajo oviro za odpust obveznosti, so v pravu Republike Slovenije navedena v 23. in 24. poglavju KZ-1, za ta dejanja in tudi za druga dejanja po KZ-1 pa dolžnik ni bil obsojen, kar je dokazal s potrdilom Okrožnega sodišča v Mariboru. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v Republiki Avstriji, ki pa se ne nanaša na nezakonito prisvojitev, temveč na organiziranje ali sodelovanje v nezakonitih igrah na srečo. Ta dogodek nima zveze s poslovanjem njegovega podjetja v Sloveniji, ni povezan z razlogi za insolventnost ali s čimer koli v Sloveniji, ne gre za dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, temveč za sodelovanje v nezakonitih igrah na srečo. Relevantno je dejstvo, ali ima to kaznivo dejanje pomembne elemente kaznivega dejanja proti premoženju ali gospodarstvu, kar mora biti ključno za oceno dolžnikove primernosti za odpust obveznosti (Cst 205/2012). Odpust obveznosti ni odvisen zgolj od objektivnega kriterija vpisa v evidenco, poleg tega tudi od dolžnikovih osebnostnih vidikov, torej moralnoetične primernosti. Dogodki v Avstriji niso usmerjeni zoper premoženje ali gospodarstvo. Za dejanje, storjeno v Avstriji, mu je bila izrečena pogojna obsodba kot sankcija opominjevalne narave, zato je primerno in pravično, da se njegovemu predlogu za odpust obveznosti ugodi. Preučijo naj se vse pomembne okoliščine v zvezi s pogojno obsodbo iz Avstrije (kazenski znaki, razlogi, kazenska sankcija), sodišče pa nedopustno širi seznam kaznivih dejanj, ne da bi pri tem upoštevalo subjektivne kriterije. Ugotoviti je treba vse relevantne okoliščine, za kar vpogled v kazensko evidenco ne zadostuje. Višje sodišče naj zato izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odpust obveznosti med drugim ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano (1. točka 399. člena ZFPPIPP). Pri presoji obstoja te ovire sodišče vpogleda v podatke kazenske evidence (1. odstavek 400. člena ZFPPIPP).

5. Uvodoma je dolžniku treba pojasniti, da ni pomembno, ali je bil obsojen za dejanje po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (v nadaljevanju: KZ-1). Tudi če je bil obsojen za dejanje v Avstriji po avstrijskih predpisih ali pa ga je obsodilo tuje sodišče, je obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ovira za odpust obveznosti. Pri tem se ne preverja, ali je kljub taki obsodbi dolžnik moralnoetično primeren za odpust obveznosti, saj je obstoj táke obsodbe absolutna ovira za odpust obveznosti in sodišče niti ne sme presojati siceršnje primernosti dolžnika ali razlogov za insolventnost. Prav tako ni pomembno, ali je kaznivo dejanje v zvezi s poslovanjem dolžnikovega podjetja v Sloveniji. Pri tem se je sodna praksa že izrekla, da kazniva dejanja, ki so ovira za odpust obveznosti, niso le tista iz 23. in 24. poglavja KZ-1 (med drugim tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 205/2012, na katerega se sklicuje dolžnik). Vrsta kazenske sankcije, ki je dolžniku izrečena, tu ni pomembna, saj je njena izbira posledica ravnanja obsojenca – če obstajajo olajševalne okoliščine se vedno izbere milejša sankcija, kar pa je stvar kazenskega postopka in je za postopek osebnega stečaja popolnoma nepomembno. Edina posledica pogojne obsodbe, ki je v zvezi s stečajnim postopkom, je, da se pogojna obsodba prej izbriše iz kazenske evidence, kot pa če bi bila oseba obsojena na zaporno kazen (primerjaj 82. in 83. člen KZ-1), kar lahko pomeni le, da prej preneha ovira za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP.

6. Če torej dejanje, za katero je bil dolžnik obsojen, predstavlja kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo, obstaja ovira za odpust obveznosti, zaradi katere odpust obveznosti nikakor ni dovoljen.

7. V kolikor je oseba obsojena po KZ-1, sodišče predvsem glede na določila KZ-1 presodi, ali gre za tako kaznivo dejanje. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni niti obrazložitve, zakaj sodišče prve stopnje ocenjuje, da obstaja ovira iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. Zgolj navedba oziroma prepis iz kazenske evidence, ki se ne ujema niti z imenom kakega od kaznivih dejanj, ki jih določa KZ-1, ne zadostuje standardu obrazloženosti sodne odločbe. Sodišče prve stopnje bi, še posebej ob upoštevanju tega, da je bil dolžnik obsojen po KZ Avstrije, moralo preveriti, za kakšno kaznivo dejanje gre in kaj je dolžnik dejansko storil, šele na podlagi teh ugotovitev pa bi lahko presodilo obstoj te ovire za odpust obveznosti. Za kaj takega pa bi potrebovalo vsaj sodbo, iz katere bi bilo moč to ugotoviti, ki je v spisu ni, zelo verjetno pa bo moralo preveriti tudi določila KZ Avstrije. Pri tem je vsaj nenavadno, da dolžnik sodbe ni priložil niti pritožbi, čeprav ni niti verjetno, da te sodbe ne bi imel. 8. Izpodbijanega sklepa tako ni mogoče preizkusiti, saj v njem niso navedeni vsi potrebni razlogi za odločitev (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZPP). Gre za táko kršitev, ki je višje sodišče ne more samo odpraviti, pred odločitvijo pa je potrebno pridobiti še določene listine. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje tako moralo ugotoviti, kateri so znaki kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil dolžnik obsojen. V kolikor bo ugotovilo, da gre za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo, bo šele po tako dopolnjenem postopku lahko obrazloženo odločilo o obstoju ovire iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP.