Jedro

Odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito se je z dnem 6. 3. 2018 prenesla na Republiko Slovenijo, ker je potekel šestmesečni obvezujoč oziroma prekluzivni rok. Ker je nesporno, da je tožnik v zelo kratkem času obvestil Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov o svoji nastanitvi, to ne vpliva na potek 6 mesečnega roka iz 29. člena Dublinske uredbe III.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi, da se je zaradi izteka 6 mesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe III odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, vložene dne 30. 3. 2016, prenesla na Republiko Slovenijo.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa na podlagi tretje alineje prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. V tožbi pojasnjuje, da je 30. 3. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, na kar je tožena stranka 13. 9. 2016 izdala sklep, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj po predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Zoper ta sklep je bila vložena tožba, a jo je upravno sodišče zavrnilo. Sledila je pritožba na Vrhovno sodišče RS, ki je najprej postopek prekinilo do odločitve Sodišča EU v zadevi C-490/16, ki je razsodilo dne 26. 7. 2017. Nato pa je Vrhovno sodišče RS pritožbeni postopek nadaljevalo in pritožbo zavrnilo. S tem je postala odločitev tožene stranke pravnomočna in izvršljiva. Tožena stranka do danes ni sprejela nobene nove odločitve, šest mesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III o predmetni zadevi pa je potekel 6. 3. 2018. 3. Tožnik je dne 8. 3. 2018 pri toženi stranki vložil vlogo, v kateri je prosil, naj le ta prizna prenos pristojnosti na podlagi 29. člena Dublinske uredbe III in začne obravnavati njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka o tem ni odločila in je tako 9. 4. 2018 priporočeno s povratnico poslal urgenco na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da v roku 7 dni odloči o poteku šest mesečnega roka. Tožena stranka je prejela urgenco 11. 4. 2018, tako da se je sedem dnevni rok iztekel 18. 4. 2018, vendar s strani tožene stranke še vedno ni prejel nobene odločitve in molk organa še traja.

4. Glede na zgoraj navedeno vlaga tožbo zaradi molka organa. Kot je bilo že navedeno, je tožnik vložil vlogo, v kateri je prosil, naj Republika Slovenija prizna prenos pristojnosti skladno z 29. členom Dublinske uredbe III. V vlogi je navedel, da gre skladno z drugo točko 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v tej zadevi za skrajšani ugotovitveni postopek, v katerem lahko organ odloči hitro, saj ni potrebno izvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Rok za izdajo odločbe je skladno z 222. členom mesec dni. Vendar tožena stranka v danem roku ni izdala nobene odločitve. Glede na sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 255/2016 in I Up 304/2016 je rok za predajo, kot ga določa 29. člen Dublinske uredbe III prekluzivni rok. Potek roka ima za posledico, da se odgovornost za obravnavanje prošnje prenese na Republiko Slovenijo. Tožnik se pri tem sklicuje še na prakso Sodišča EU v zadevi C 201/16, kjer je v sodbi navedeno, da mora imeti prosilec učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na iztek šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29 (1) in (2) Dublinske uredbe III. Šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III je v predmetni zadevi potekel 6. 3. 2018, to je šest mesecev po tem, ko je Vrhovno sodišče RS sprejelo pravnomočno in izvršljivo odločitev. V tem roku njegova predaja Hrvaški na podlagi izvršljivega dublinskega sklepa ni bila izvedena, prav tako pa ni razlogov za podaljšanje roka, saj ni pobegnil ali bil v zaporu. Toženo stranko je dvakrat prosil, naj mu posreduje vso dopisno dokumentacijo, ki je potekala med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško po 6. 9. 2017 do danes. Tožena stranka na to ni odgovorila in ni nikoli predložila dokazila, da je Hrvaško obvestila o morebitnem ponovnem teku roka ali podaljšanju roka za njegovo predajo. Tožena stranka je ves čas vedela, kjer je nastanjen. Uradu za oskrbo in integracijo migrantov je povedal, da je trenutno nastanjen pri prijatelju A.A. v B. 5. Četudi iz prakse Sodišča EU izhaja, da njegova predaja Hrvaški ne bi bila dopustna, tožnik vseeno iz previdnosti predlaga sodišču tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži njegova predaja Hrvaški do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tej tožbi. V zahtevi za izdajo začasne odredbe podrobno pojasnjuje svojo glasbeno dejavnost, posebej odkar živi v Sloveniji. Nadalje navaja, da je kot prostovoljec sodeloval pri prireditvah Socialnega centra Rog in bil eden izmed aktivnih organizatorjev, ki so pomagali vzpostaviti migrantski center Second home. Naredil je veliko v smeri kulturnih in medkulturnih vsebin v Sloveniji in pomaga pri vključevanju drugih beguncev v slovensko družbo. S prisilno deportacijo bi Slovenija posegla v njegovo pravico do zasebnega življenja. Predaja Hrvaški bi ga iztrgala iz opisanega socialnega okolja. Poleg tega je na Hrvaškem doživel več travmatičnih izkušenj. Bil je zaprt v zaprtem oddelku v kampu v Slavonskem Brodu, od tega 10 dni v samici. V kampu je bil podvržen policijskemu nasilju. Zaveda pa se tega, da je po Dublinski uredbi III možnost ponovne vrnitve določena v členu 29 (3). Vendar pa ta formalna možnost ne more odpraviti škode, ki bi mu jo povzročilo trajnejše nasilno iztrganje iz socialnega okolja, saj ni nikakršnih garancij, da bi tak postopek bil izveden hitro. Odložitev predaje pa tudi ni nesorazmerna v smislu nasprotovanja javne koristi. Javna korist ne bi bila prizadeta.

6. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči, da se tožbi ugodi in samo ugotovi, da se je zaradi iztega šestmesečnega roka za predajo odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. Če pa sodišče meni, da mora o tem odločiti tožena stranka, ji naj naloži, da odloči o vlogi tožnika z dne 8. 4. 2018, da se je rok za njegovo predajo iztekel, zaradi česar se je odgovornost prenesla na Republiko Slovenijo. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži njegova predaja Hrvaški do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS v navedeni zadevi vložil ustavno pritožbo, v kateri je tudi predlagal začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega akta, zaradi česar je tožena stranka akt tudi zadržala do 11. 1. 2018, ko je Ustavno sodišče RS sprejelo sklep, da ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo. Po odločitvi Ustavnega sodišča RS je tožena stranka začela z aktivnostjo za izvedbo predaje tožnika Republiki Hrvaški. Ob tem je ugotovila, da je bil tožnik 1. 12. 2017 izpisan iz uradne evidence, ker se po izteku veljavne dovolilnice, to je do 30. 11. 2017 ni vrnil v izpostavo azilnega doma in je glede na navedeno tožena stranka obvestila pristojne organe Republike Hrvaške, da je imenovani pobegnil in podaljšala rok predaje tožnika Republiki Hrvaški do 6. 3. 2019. Na podlagi tožnikove vloge za priznanje prenosa pristojnosti, pa je tožena stranka ugotovila, da se tožnik nahaja v Republiki Sloveniji in tudi to, da je po pošti 8. 12. 2017 Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov obvestil o spremembi bivališča, ne pa tudi Ministrstvo za notranje zadeve. Tožena stranka je bila s strani Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov obveščena, da jih je tožnik 6. 12. 2017 obvestil o nastanitvi na naslovu pri A.A. in glede na navedeno je urad tožniku poslal dopis, da se lahko v času trajanja postopka ob izpolnjevanju pogojev nastani na zasebni naslov. Urad je ugotovil, da je bil tožnik 1. 12. 2017 izbrisan iz uradnih evidenc nastanitve, ker se 30. 11. 2017 ni vrnil v izpostavo azilnega doma in je šele 6. 12. 2017, to je po preteku veljavne dovolilnice, posredoval obvestilo o svoji nastanitvi. Tožena stranka tako zanika, da je vedela, kje se tožnik nahaja. Tožnik pa je bil 23. 4. 2018 seznanjen s tem, da bo tožena stranka o njegovi vlogi za prenos odgovornosti odločala v skladu z ZUP. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, glede predloga za izdajo začasnega zadržanja pa tožena stranka meni, da za to tožnik nima pravne podlage.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne oporeka dejstvu, da o tožnikovi vlogi z dne 8. 3. 2018, ki jo je prejela dne 9. 3. 2018 in v kateri je tožnik predlagal, naj mu tožena stranka prizna prenos pristojnosti v zvezi z obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito, še ni odločila.

10. Vložitev tožbe zaradi molka organa v primeru enostopenjskega postopka ureja določba tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da sme tožnik vložiti tožbo v upravnem sporu pod pogoji iz drugega odstavka istega člena tudi v primeru, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, pri čemer mora tožnik glede na drugi odstavek istega člena pred vložitvijo tožbe organ pozvati, naj izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh. V prvem odstavku 222. člena ZUP je določen rok, v katerem mora organ izdati in vročiti stranki odločbo, zoper katero ni pritožbe. V primeru skrajšanega postopka je rok en mesec, v drugih primerih pa je organ dolžan izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. V konkretnem primeru gre po presoji sodišča za skrajšani ugotovitveni postopek, saj se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da ni potrebno izvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da se lahko potek roka ugotovi na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je tožnik zaradi poteka enomesečnega roka od vložitve vloge toženo stranko z vlogo, ki jo je prejela dne 11. 4. 2018, pozval, naj v roku 7 dni od prejema urgence odloči o poteku šestmesečnega roka iz Dublinske uredbe III. Ker tega tožena stranka ni storila, je nato tožnik 25. 4. 2018 vložil tožbo zaradi molka organa.

11. V primeru, če je tožba zaradi molka organa upravičena, sodišče tožbi s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari (prvi odstavek 69. člena ZUS-1). Na tej podlagi temelji tudi sprejeta odločitev v obravnavanem primeru. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, medtem ko peti odstavek 65. člena ZUS-1 določa, da po prvem odstavku tega člena odloči sodišče tudi, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 7. člena tega zakona. V konkretnem primeru narava stvari dopušča, da lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in tudi tožnik je sam zahteval, naj sodišče odloči o njegovi prošnji tako, da je za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito odgovorna Republika Slovenija.

12. Skladno s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18 (1) (c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je praktično izvedljivo, vendar pa najkasneje v šestih mesecih po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 17 (3) obstaja odložilni učinek. Drugi odstavek 29. člena citirane uredbe pa določa, da kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito se je z dnem 6. 3. 2018 prenesla na Republiko Slovenijo, ker je potekel šestmesečni obvezujoč oziroma prekluzivni rok, šteto od nastopa pravnomočnosti sklepa tožene stranke št. 2142-770/201611 (1313-09) z dne 13. 9. 2016, ki je postal pravnomočen 6. 9. 2017, s tem, ko je Vrhovno sodišče RS zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1376/2016-5 z dne 3. 10. 2016. S to sodbo je bila namreč zavrnjena tožnikova tožba zoper zgoraj navedeni sklep z dne 13. 9. 2016, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje.

13. Pri odločanju o tem, ali se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje prenesla na Republiko Slovenijo, pa je potrebno upoštevati tudi določilo drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III, ki določa poleg tega, da kadar se predaja ne opravi v roku 6 mesecev, da je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne odgovornosti, tudi to, da se ta rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali največ 18 mesecev, če zadevna oseba pobegne. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni v zaporu. Po oceni sodišča pa tudi ni mogoče trditi, da je tožnik pobegnil, ne glede na navedbe tožene stranke, da se do 30. 11. 2017 ni vrnil v izpostavo azilnega doma. Sodišče namreč šteje, da je nesporno, da je tožnik Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov 6. 12. 2017 obvestil o nastanitvi na ... v B pri A.A., kar navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj jo je o tem obvestil navedeni urad. Če pa je tožnik samo šest dni po 30. 11. 2017 Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov obvestil, kje se je nastanil, pa nedvomno ni mogoče trditi, da bi tožnik pobegnil, torej ni podana okoliščina iz drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III, po kateri se lahko rok za predajo podaljša. Ker je nesporno, da je tožnik v zelo kratkem času obvestil Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov o svoji nastanitvi, to ne vpliva na potek 6 mesečnega roka iz 29. člena Dublinske uredbe III, zato se po presoji sodišča lahko šteje, da je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje prešla na Republiko Slovenijo.

14. Ker dejansko stanje glede ključnih okoliščin, pomembnih za odločitev o prenosu odgovornosti za obravnavanje prošnje, po mnenju sodišča ni sporno, ampak gre izključno za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1, ker so podane okoliščine iz 65. člena ZUS-1. K točki II izreka:

15. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

16. Podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je določilo 32. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem, da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik z vlogo iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

17. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Tožnik izkazuje težko popravljivo škodo s tem, ko obsežno pojasnjuje, kako se je vključil v življenje v Sloveniji še zlasti s svojo glasbeno dejavnostjo. S tem v zvezi navaja, da bi Slovenija s prisilno deportacijo posegla v njegovo pravico do zasebnega življenja, saj da je že popolnoma integriran v Sloveniji. Zatrjuje tudi, da ima na Hrvaškem slabe izkušnje, ko je tam prebival nekaj časa.

18. V zvezi z navedenimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ocenjuje, da je malo verjetno, da bi tožniku deportacija na Hrvaško tudi dejansko grozila. Deportacija na Hrvaško je še toliko manj verjetna, ker je sodišče s to sodbo, pa čeprav ni pravnomočna, odločilo, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija. Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča zelo majhna verjetnost, da bi po izdaji sodbe, kljub temu, da ta ni pravnomočna, tožena stranka tožnika deportirala na Hrvaško, saj bi s tem ravnala v nasprotju s sodbo sodišča. Ne glede na navedeno, pa četudi bi se to zgodilo, pa je potrebno upoštevati, da tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe III določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Torej četudi bi do predaje (v nasprotju s to sodbo) prišlo, bi v primeru, če bi postala ta sodba pravnomočna, tožnika morala Republika Slovenija nemudoma sprejeti. Tožnik tudi sam v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da se zaveda možnosti ponovne vrnitve v Republiko Slovenijo, vendar s tem v zvezi izraža bojazen, da ta postopek ne bi bil izveden hitro. Po mnenju sodišča pa je ta bojazen neutemeljena, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe III določa, da država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme, kar pomeni, da jo mora sprejeti takoj. Torej glede na določilo tretjega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III domnevna škoda, ki naj bi grozila tožniku, ni težko popravljiva, težka popravljivost škode pa je eden od pogojev, ki mora biti podan za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. 19. Tožnik je v navedeni zadevi tudi smiselno predlagal razpis glavne obravnave s predlogom za lastno zaslišanje in zaslišanje njegovega gostitelja A.A.. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V navedenem primeru pa po presoji sodišča ni sporno dejstvo, da je bil tožniku izdan sklep o tem, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, da je ta sklep postal pravnomočen, ravno tako niso sporni datumi, ko je tožnik vložil zahtevo za izdajo akta, s katerim se ugotovi, da je odgovornost za obravnavanje prošnje prešlo na Republiko Slovenijo, ni sporen datum, ko je podal urgenco. Prav tako po mnenju sodišča tudi niso sporna dejstva, na katerih tožnik utemeljuje zahtevo za izdajo začasne odredbe, to ali bi bila škoda v primeru deportacije na Hrvaško težko popravljiva, pa je po mnenju sodišča pravno vprašanje, ki se nanaša na interpretacijo tretjega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III.

20. Sodišče ob koncu še pojasnjuje, da glede na to, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pred uveljavitvijo ZMZ-1 skladno z 125. členom ZMZ-1 velja, da se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena prejšnjega Zakona o mednarodni zaščiti, kar pomeni, da je zoper to sodbo možna pritožba.

21. Nadalje sodišče pojasnjuje, da se skladno s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite taksa ne plača.