Jedro

Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojenec z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo K 119/2006 z dne 14.10.2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1478/2008 z dne 13.1.2009, J.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik. Obsojeni J.Z. je v vloženi zahtevi zahtevi uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojenčev zagovornik pa je navedel, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 29. člena Ustave. Vložnika zahtev Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega J.Z. oprosti obtožbe; podrejeno pa, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Ugotavlja, da pomeni zatrjevanje, da vstop s pomočjo varnostnikov še ne dosega intenzitete, ki bi dejansko pomenil napad na funkcijo direktorja, ker ne predstavlja napada na statusno opredelitev direktorja, uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja glede navedb o obstoju naklepa in o tem, da bi moralo sodišče izvajati dodatne dokaze z zaslišanjem prič in oškodovanca. Ustrezni so zaključki sodišča, da je kaznivo ravnanje opisano in konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča pravno vrednotesnje teh dejstev, saj je bilo dejanje namenjeno temu, da M.P., ki je tedaj dejansko izvrševal direktorsko funkcijo, le-te ne bi mogel več fizično opravljati. Obsojenec z zahtevo, da mora sodišče ločevati, ali si nekdo samovoljno vzame pravico, ki mu gre, ali pa si vzame pravico, glede katere le misli, da mu gre, terja od sodišča opredelitev, ali je bil obsojenec upravičen do statusa direktorja in ne do načina, na kakršnega je želel svoj status uveljaviti. Sodišči sta navedli razloge o odločilnih dejstvih o tem, da obsojeni ni sam fizično deloval, temveč je bil nosilec takšnega delovanja. Za zadevo ni pomembno, ali je predlog za pregon podal M.P. kot fizična oseba ali kot direktor družbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki je v podani izjavi izrazil nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obsojenec in njegov zagovornik menita, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ, ker v opisu očitanega dejanja ni konkretizirano, katero stvarno oziroma obligacijsko pravico, naj bi si obdolženec vzel, niti ali gre za obdolženčevo resnično ali domnevno pravico. Iz opisa dejanja po mnenju obsojenca tudi ne izhaja očitek naklepnega jemanja pravice mimo predpisanega postopka, torej očitek, da naj bi obdolženec vedel za nek konkreten postopek in ga naklepno ne bi uporabil. 7. Kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico, ali pravico, za katero misli, da mu gre. Predmet napada in ogrožanja tega kaznivega dejanja sta javni red in pravni promet. Smisel takšne inkriminacije je v tem, da preprečuje posameznikom, da samovoljno uresničujejo svoje pravice, torej mimo pristojnega organa in na način, ki je v nasprotju s prepovedmi in zapovedmi pozitivnega prava. Takšna dejavnost je protiustavna in ogroža sožitje med ljudmi. Ne gre za vprašanje obstoja pravice. Storilec je namreč posameznik, ki ima pravni naslov do neke pravice, oziroma vsaj v dobri veri (zmoti) misli, da ga ima, vendar obide z zakonom predvideno pot in organe, ki so pristojni, da mu omogočijo uresničitev oziroma uporabo njegove pravice. Ignorira torej obstoječi pravni red in sam nepooblaščeno vzame stvari v svoje roke mimo zakonske ureditve, čeprav ve, da samopomoč ni dopustna. Njegov odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam in da bi za dosego pravice moral uporabiti pravno pot, pa je kljub temu ne uporabi. Glede na vsebino zahteve je treba tudi pojasniti, da je kaznivo dejanje dokončano z odvzemom pravice, torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja.

8. Uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana, saj so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ. Iz opisa dejanja je jasno razviden očitek obsojencu, da si je samovoljno vzel pravico za katero misli, da mu gre, zato ne gre pritrditi obsojenčevi zahtevi, da na podlagi opisa dejanja ni jasno, ali se očitek nanaša na lastno ali na domnevno pravico. Obsojenec tudi nima prav, ko navaja, da v opisu dejanja ni konkretizirana pravica, ki naj bi si jo vzel. Pravica je pravno zavarovana možnost, da pravni subjekt ravna na določen način. Izvira lahko iz zakona, pogodbe, dogovora ali splošno priznanih pravil vedenja. V opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obsojenec misleč, da je direktor družbe, brez ustreznega izvršilnega postopka in naslova vstopil v poslovne prostore družbe D.d.o.o., skupaj z najetimi varnostniki zaposlenim povedal, da je od tega trenutka on direktor, varnostnikom pa dal navodilo kdo od zaposlenih ne sme v družbo D., zaradi česar le-ti niso spustili oziroma so z odrivanjem od vhodnih vrat fizično preprečili vstop v stavbo M.P., ki je prišel z namenom, da kot direktor prične z opravljanjem svoje službe. Takšen opis omogoča nedvomen zaključek, da si je obsojenec samovoljno vzel pravico do izvrševanja direktorske funkcije v navedeni družbi, vzel si je torej pravice odločanja, ki izhajajo iz direktorskega položaja in katere je od leta 2004, od tedaj namreč obsojenec ni več prihajal na delo, niti ni izvrševal nalog direktorja, pa do kritičnega dne, izvrševal M.P. Vsebino direktorske funkcije opredeljuje že sam Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki v prvem odstavku 515. člena določa, da direktor družbe na lastno odgovornost vodi posle in jo zastopa. Poslovodstvo med drugim obsega tudi organiziranje, vodenje in nadzor delovnega procesa in odločanje o delovnih razmerjih. Obsojenec in njegov zagovornik pravilno izpostavljata, da je funkcija direktorja statusnopravno vprašanje, vendar gre na tem mestu pritrditi tudi sodiščema prve in druge stopnje, ki sta v izpodbijanih sodbah natančno pojasnila, da je status direktorja sestavljen iz upravljalskih upravičenj, ki so sestavljena iz obligacijskopravnih, statusnopravnih in drugih upravičenj. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje glede enakih pritožbenih navedb, si je obsojenec v predmetni zadevi vzel pravico, da delavca začasno odstrani z njegovega delovnega mesta. Sledeč opisu dejanja je obsojenec s tem, ko je s pomočjo varnostnikov zasedel poslovne prostore in fizično onemogočil vstop oškodovancu M.P. in mu tako onemogočil dotedanje opravljanje funkcije direktorja, navedeno pravico že uporabil, zato ne gre pritrditi vložniku zahteve, da je dejanje ostalo pri poskusu.

9. Zavedanje in volja kot sestavini naklepa sta rezultat procesov, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi, zaradi česar navzven, to je neposredno, niso zaznavni. Pritrditi je sodišču druge stopnje, da je konkretizacija naklepa stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. V skladu z navedenimi izhodišči je zato treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da opis kaznivega dejanja v izreku, v katerem je naveden očitek o uporabi sile, ki jasno kaže, da je moč storiti očitano dejanje zgolj naklepno, zadošča zahtevi po opredelitvi krivdne oblike. Kot rečeno, pa je podrobnejša opredelitev stvar razlogov v obrazložitvi.

10. Ugotavljanje naklepa, obstoj katerega obsojenec in njegov zagovornik zanikata, sodi med dejanska vprašanja. Sodišče prve stopnje, kateremu je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je v sodbi prepričljivo in razumno pojasnilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Ugotovilo je, da se je obsojenec zavedal, da je v času storitve kaznivega dejanja to delovno mesto zasedal oškodovanec M.P., kot tudi možnosti, da očitano mu ravnanje nasprotuje pravu, saj je v zagovoru povedal, da je o tem zbiral informacije, pa se je kljub temu, da mu takšnega ravnanja ni svetoval nihče, vseeno odločil za takšno posredovanje in v celoti uresničil prepovedano posledico. Obsojenec s trditvami, da mu nihče ni nikoli omenjal posebnega izvršilnega postopka, da se možnosti izvršbe ni zavedal, in da za izvrševanje upravičenj direktorja zadostuje dejstvo, da je kot direktor vpisan v sodnem registru, ponuja lastno presojo o tem, česa se je zavedal in kaj je hotel, graja torej dokazno oceno nižjih sodišč v zvezi z naklepom. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP, ni mogoče uveljavljati. Enako velja glede trditev zahteve, da končna zapustitev prostorov s strani pooblaščencev in varnostne službe ne kaže na zavedanje protipravnosti njihovega ravnanja.

11. Poslovodne osebe so lahko z družbo v dvojnem pravnem razmerju, in sicer statusnopravnem in pogodbenem. Korporacijsko pravo ureja položaj poslovodne osebe z vidika njenega delovanja kot organa družbe. Pravice in obveznosti med gospodarsko družbo in direktorjem, ki presegajo ta korporacijski vidik, pa lahko stranki uredita tudi s pogodbo o zaposlitvi. Poudariti je potrebno, da gre v obravnavanem primeru tudi za korporacijska razmerja, vendar ne gre prezreti, da je imel obsojenec z družbo D.d.o.o. pred storitvijo obravnavanega dejanja sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja, ki mu je bila izredno odpovedana, zaradi česar je vzporedno z gospodarskimi spori zaradi izpodbijanja sklepov skupščine družbe, tekel tudi individualni delovni spor. V tem sporu je bilo ugodeno obsojenemu J.Z., ki je nato zoper družbo D.d.o.o. vložil izvršilni predlog zaradi vrnitve nazaj na delo, vpisa delovne dobe v delovno knjižico in izplačila plače in drugih prejemkov v zvezi z delom. V konkretnem primeru je torej obsojenec pred obravnavanim dogodkom opravljal delo direktorja na temelju pogodbe o zaposlitvi, zato ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da njegov položaj ni vezan na delovno razmerje.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku izpodbijane sodbe natančno opisano obsojenčevo samovoljno ravnanje, s katerim si je vzel pravico do izvrševanja direktorske funkcije. Sledeč opisu dejanja je obsojenec kritičnega dne skupaj z najetimi varnostniki vstopil v poslovne prostore družbe D.d.o.o., zaposlenim povedal, da je od tega trenutka on direktor in M.P., ki je do tedaj opravljal naloge direktorja preprečil nadaljnje opravljanje svoje službe. Z opisanim ravnanjem si je obsojenec brez vsakega dvoma vzel svojo domnevno pravico na način, ki je v nasprotju s prepovedmi in zapovedmi pozitivnega prava, pri čemer ni odločilno, da je ravnal brez izvršilnega postopka in naslova.

13. Obsojenec uveljavlja kršitev ustavne pravice do pritožbe. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenega očitka, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovolje, temveč je le ponovilo razloge prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v sodbi zavzelo stališče, da ima obsojencu očitano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti in se do tega stališča tudi obrazloženo opredelilo.

14. Obsojenec utemeljuje nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe z navedbo, da je v izreku navedeno, da je obsojenec le mislil, da je direktor, iz obrazložitve pa izhaja zaključek sodišča, da ni pomembno, kdo je bil v obravnavanem času dejansko direktor, saj je bilo to takrat sporno in dokončnega odgovora o tem še ni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev ni podana. Iz opisa dejanja v izreku izhaja očitek obsojencu, da si je vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno pojasnilo na podlagi katerih dejstev je zaključilo, da je takšen očitek obsojencu nedvomno dokazan, zato ne gre pritrditi obsojenčevi zahtevi niti kolikor zatrjuje, da sodba nima razlogov o tem zakonskem znaku. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo in obrazložilo, da je obsojenec v dobri veri mislil, da je legitimni direktor družbe, da je torej izvrševal pravico, za katero je mislil, da mu gre, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je bil v kritičnem času vpisan v sodnem registru kot direktor družbe, zato ne gre pritrditi zagovorniku, ki napačno zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo navedenega podatka. Glede na vse okoliščine primera in deklaratorno naravo vpisa direktorja v sodni register, o imenovanju in odpoklicu, o katerem skladno z določbo 505. člena ZGD odločajo družbeniki na skupščini, je neutemeljen očitek obsojenčevega zagovornika sodišču druge stopnje, da je zanikalo stanje vpisa v sodni register z navedbo, da naj zakoniti direktor ne bi bil tudi legitimni direktor, saj je sodišče izhajalo iz tega, da obsojenec vse od leta 2004 ni bil več v službi na D. in ni več fizično prihajal na delo, pač pa je naloge direktorja od takrat dalje pa vse do obravnavanega dogodka neovirano izvrševal M.P. 15. Enako neutemeljena je obsojenčeva zahteva tudi v delu, ko očita sodišču, da se ni opredelilo do pravnomočnih sodnih odločb, ki jih je predložila obramba, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka. Kot že večkrat navedeno, se očitek nanaša na obsojenčevo domnevno pravico, zato okoliščine, na podlagi katerih obsojenec zatrjuje, da je izvrševal svojo legitimno pravico, niso pravno relevantne za presojo njegove kazenske odgovornosti in obstoja predmetnega kaznivega dejanja.

16. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.6.2008 izhaja, da je obsojenec v svojem zagovoru navedel, da je kritičnega dne naredil tako, kot mu je svetoval komandir Policijske postaje M.S., ki mu je povedal, da gre za civilno razmerje in da policija pri tem nima kaj, ter mu svetoval, naj vzame varnostnike in z njimi odide na sedež družbe D.d.o.o. Iz navedenega zapisnika niso razvidne kakršnekoli pripombe na naroku prisotnega obsojenca in njegovega zagovornika. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe presodilo obsojenčev zagovor in ugotovilo, da mu ne gre verjeti kolikor navaja, da je ravnal po priporočilu komandirja Policijske postaje, saj je kot priča zaslišani komandir M.S. povsem verodostojno zanikal, da bi komurkoli dajal takšna priporočila. Sodišče pri tem res ni omenilo obsojenčeve pripombe, ki jo je sledeč zapisniku o glavni obravnavi z dne 30.9.2009, podal med zaslišanjem priče M.S., in sicer da mu priča ni svetovala ničesar v zvezi s tem, naj se varnostnih služb ne poslužuje, pač pa mu je dejala naj uporabi zakonske možnosti, kar pa le potrjuje zaključek sodišča, ki je glede navedene okoliščine presodilo, da je izpovedba komandirja Policijske postaje J. verodostojna. Z navedbami o tem, kaj je obsojenec mislil, ko je rekel, da so naredili tako kot mu je svetoval komandir policije, obsojenec ponuja drugačno presojo njegovega zagovora, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, ki ga ne more uspešno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

17. S trditvami, da je zaključek sodišča o obsojenčevem nadzorovanju celotne situacije v nasprotju z dokazi v spisu in da ni izkazana uporaba protipravne sile, saj sta priči U.K. in B.S. izpovedali, da sta delo mirno opravljali naprej, M.P. pa, da se je varnostnik, ki mu je preprečil vstop vedel kulturno, obsojenec izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa kot že navedeno ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja glede trditev, da je sodišče napačno presodilo dokaze glede tega, da naj bi obsojenec varnostnikom dal navodila, kdo od zaposlenih ne sme v družbo in da ni bil ves čas v zvezi s pooblaščencema J.Z. in P.Š.; kot tudi glede trditve, da je izrek sodbe v nasprotju z dokazi v spisu, in sicer z zapisniki o zaslišanju prič in obdolženčevim zagovorom o tem, da naj bi obdolženi zaposlenim rekel „da je od tega trenutka dalje on direktor“.

18. Obsojenec in njegov zagovornik navajata, da obsojenec sam ni uporabil sile oziroma, da oškodovancu ni fizično preprečil vstopa v poslovne prostore, za ravnanje drugih oseb pa ne more kazensko odgovarjati. Ob ugotovitvi, da je bil prav obsojenec tisti, ki je podpisal pogodbo z družbo B.S. in varnostnikom navedene družbe, ki so delali v njegovem interesu in za njegov račun, dal natančna navodila glede njihovega ravnanja, ki so vključevala tudi uporabo fizične sile ter jih ves čas nadzoroval, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec varnostnike uporabil kot orodje za izvršitev svojega kaznivega dejanja, zaradi česar je, kljub temu, da ni sam fizično preprečil oškodovančevega vstopa v poslovne prostore, storilec očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec je namreč tipičen posredni storilec, saj je vse sam pripravil in organiziral, le zadnje, samo neposredno izvršitev, to je neposredno preprečitev oškodovančevega prihoda na delo, je prepustil drugim, kar je tudi jasno razvidno iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. S trditvami, da varnostna služba ni delovala kot njegova podaljšana roka pa izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se je obrazloženo opredelilo do pritožbene navedbe glede posrednega storilca, pri čemer ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja.

19. Očitek samovoljnega ravnanja je v povezavi z ostalimi deli besedila v opisu dejanja povsem jasen, zato ni moč pritrditi obsojencu, ki zatrjuje, da je izrek sodbe nelogičen in nerazumljiv, ker predpostavlja, da je mogoče postati direktor družbe s tem, da nekomu preprečiš vstop v prostore družbe.

20. Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče zavrglo njegov predlog za izločitev sodnika, pri čemer je napačno presodilo, da je izločitev zahteval zaradi zanj neugodnih odločitev istega sodnika v zadevah K 32/2006 in K 86/2006. Izločitev sodnika je zahteval zato, ker se je slednji že v navedenih kazenskih zadevah seznanil z obravnavanim dogodkom in se do njega vsebinsko opredelil, zaradi česar meni, da ne more več odločati nepristransko. V zadevi K 32/2006 je tako zavrgel obtožni predlog zoper M.P. ter kriminalista, ki sta obravnavanega dne J.Z. in P.Š. odredila odstranitev z družbe. V zadevi K 86/2006 pa je zavrgel obtožni predlog zoper M.P., ki je kljub pravnomočnim sodnim odločbam in sklepom skupščine družbe, ki mu je prepovedala ravnanje v svojstvu direktorja, še naprej ravnal kot da bi bil direktor družbe.

21. Obsojenec z izražanjem dvoma v nepristranskost sodnika smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Izločitveni razlog po navedeni določbi so lahko samo tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do obdolženca, pri čemer mora obramba, kadar predlaga izločitev sodnika z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da so podane okoliščine, na podlagi katerih zatrjuje sodnikovo suspektnost po 6. točki 39. člena ZKP. Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojenec z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve. Pritrditi gre sodišču druge stopnje, da obsojenec zahteve za izločitev sodnika ni utemeljil z obstojem takšnih okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o nepristranskosti sodnika. Poleg tega zahteva niti ne izkazuje vpliva zatrjevane kršitve (ki sicer ni podana) na zakonitost izpodbijane sodbe.

22. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Samo z navedbo, da je pisna izjava E.Š.M., ki se nahaja na prilogi C4, nedovoljen dokaz, brez obrazložitve zakaj je takšen dokaz nedovoljen, obsojenec ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljene kršitve zakona.

23. Sodišče prve stopnje, kateremu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je v izpodbijani sodbi obrazloženo zavrnilo predloge obrambe za zaslišanje E.Š.M., A.Z. in gospoda G. z Ministrstva za notranje zadeve, obsojenec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, zakaj se ne strinja z razlogi sodišča za zavrnitev predlaganih dokazov oziroma v čem so ti razlogi napačni, zato njegovih trditev ni moč presoditi.

24. Stališče obsojenca, da je predmetni postopek tekel brez oškodovančevega predloga za pregon, saj je glede na opis kaznivega dejanja edini oškodovanec družba D.d.o.o., predlog za pregon pa je podal M.P., ki z očitanim dejanjem ni bil oškodovan, ni pravilno. Na tej podlagi vložnik zahteve smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Kdo je oškodovanec sodišče ugotavlja izključno na podlagi formalnih zakonskih pogojev, navedenih v 6. alinei 144. člena ZKP, po kateri je oškodovanec tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica. V predmetni zadevi je obsojenec M.P. onemogočil vstop v poslovne prostore družbe D.d.o.o. in s tem opravljanje funkcije direktorja, ki jo je do tedaj opravljal nemoteno. S storjenim kaznivim dejanjem je bil torej, kot pravilno zaključujeta nižji sodišči, oškodovan takratni izvrševalec funkcije direktorja M.P. kot fizična oseba, ki je tudi pravočasno podal predlog za pregon.

26. Navedbe zahteve, da je M.P. podal predlog za pregon kot direktor družbe D.d.o.o., pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

27. Sodišče prve stopnje, kateremu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je v izpodbijani sodbi s povsem določnimi in razumnimi razlogi utemeljilo, zakaj je zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe D.d.o.o., ki naj bi bil po navedbah obdolženca on sam ali pa njegova hči A.Z., ki naj bi v imenu oškodovane družbe umaknila predlog za pregon. Pojasnilo je, da je takšno zaslišanje nepotrebno, saj je oškodovanec v tem postopku M.P. in ne družba D.d.o.o. Z navedenim stališčem nižjih sodišč soglaša tudi Vrhovno sodišče. 28. Ne gre pritrditi zagovorniku, da je zaradi obstoja upravičene pravne in dejanske zmote izključena protipravnost obsojenčevega ravnanja, ki se je zanesel na stanje vpisa v sodnem registru. Glede na očitek obsojencu, da si je samovoljno vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre, je zmota o obstoju pravice zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, zato njen obstoj nikakor ne more izključiti protipravnosti obsojenčevega ravnanja.

29. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenega J.Z. in njegovega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

30. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.