Jedro

Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, saj je iz njene izpovedi razvidno, da za delo ni bila sposobna, iz zbrane medicinske dokumentacije pa, da v spornem obdobju ni bilo izboljšanja. Ker obstoječa postopkovna pravila ne določajo hierarhije posameznih dokazov, torej v konkretnem primeru prednosti listinske dokumentacije pred izpovedjo strank, ni pravilno stališče, da bi sodišče moralo presojati upravičeno odsotnost z dela le na podlagi obstoječih listin, ne pa na podlagi izpovedi strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14.5.2003 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico takoj pozvati na delo in jo obdržati na delu za čas zadržanja izvršitve redne odpovedi, ki sicer traja do izdaje pravnomočne sodne odločbe, pod pretnjo denarne kazni v višini 150.000,00 SIT in ki se bo v primeru kršitve izrekla na vsakokratni predlog tožnice. Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo v sporu, obenem pa je sklenilo tudi, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno ocenilo, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela. Mnenje dr. M., v katerem je zapisano, da je potreben stalež, je presojalo samo na podlagi tega zapisa, čeprav je poleg tega zapisano tudi "ad ortoped", kar pomeni, da bi napotek o potrebnosti staleža lahko upoštevala lečeča zdravnica, ko ji je tožnica predložila izvid ortopeda, če bi bilo to potrebno glede na ugotovljeno zdravstveno stanje ob pregledu. Poleg tega je nadomestna zdravnica zapisala svoje mnenje brez vpogleda v zdravstveni karton tožnice. Sodišče je oprlo svoje zaključke o verjetnosti obstoja terjatve predvsem na izjave tožnice ter dejstvo, da je vložila tožbo za razveljavitev sklepa ZZZS, OE N.G., z dne 19.3.2003 in sklepa ZZZS z dne 10.4.2003. Sodišče pri presoji verjetnosti obstoja terjatve ne sme presojati, ali je bilo izdano potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, ki ga je izdala pristojna zdravstvena organizacija, pravilno ali ne. Tožena stranka je bila dolžna spoštovati javne listine in se po njih ravnati, saj bi v nasprotnem primeru ravnala samovoljno. Obstoj tožničine terjatve bo verjetno izkazan samo pod pogojem, če bo Delovno in socialno sodišče v L. izdalo odločbo v zvezi z izdanimi sklepi ZZZS in ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče lahko presoja opravičeno odsotnost z dela le na podlagi obstoječih listin, ki dokazujejo verjetnost tistega, kar je v njih zapisano, ne pa na podlagi subjektivnih izjav strank.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izrecno izpodbija le zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z verjetnim obstojem terjatve, ki je osnovni pogoj za izdajo začasnih odredb, vendar pritožbene navedbe o tem niso utemeljene. Pritožba sicer pravilno opozarja na to, da iz sklepa imenovanega zdravnika z dne 19.3.2003 izhaja, da je tožnica začasno nezmožna za delo le do 31.3.2003, na tožničino pritožbo pa je zdravstvena komisija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z sklepom z dne 10.4.2003 to pritožbo zavrnila. Obenem se v spisu nahaja tudi sklep imenovanega zdravnika z dne 23.4.2003, ki prav tako ugotavlja, da je tožnica od 1.4.2003 dalje zmožna za delo. Tožnica je sicer zoper sklepa zavoda z dne 19.3. in 10.4.2003 vložila tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Ne glede na izdane sklepe s strani imenovanega zdravnika oz. zdravstvene komisije pa je pritožbeno sodišče že v prejšnjem sklepu v isti zadevi z dne 5.6.2003 opozorilo na to, da sodišče v konkretnem delovnem sporu ne glede na dokončno odločbo zdravstvene komisije lahko presoja tudi upravičeno oz. neupravičeno odsotnost delavca z dela. Odločitev v socialnem sporu, v katerem tožnica izpodbija sklepa imenovanega zdravnika z dne 19.3.2003 in sklepa komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10.4.2003 tudi ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločanje sodišča v tem individualnem delovnem sporu. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča in ne glede na tožnici izdane in izpodbijane sklepe imenovanega zdravnika in ZK vendarle vsaj z stopnjo verjetnosti ugotavljalo, ali je bila tožnica od 1. do 25.4.2003 sposobna za delo. Pri tem se je lahko utemeljeno oprlo na izpoved tožnice in zbrano medicinsko dokumentacijo. Le-ta v spornem obdobju ne izkazuje izboljšanje tožničinega zdravstvenega stanja, v tem obdobju pa se je tožnica večkrat zglasila tudi pri svoji lečeči zdravnici, dr. N. M. in dr. Ž. M. Glede na potek zdravljenja, nenazadnje pa tudi ponovno odobrenega bolniškega staleža od 25.4.2003, je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sklepalo na verjetnost obstoja tožničine terjatve. Na drugačno dokazno oceno ne more vplivati to, da je dr. N. M. v svojem zdravniškem izvidu poleg svojega mnenja o potrebnosti staleža zapisala tudi "ad ortoped" in podatek, da ortoped dne 4.4.2003 ni izrecno zapisal, da je tožnici potreben bolniški stalež.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je v sedanji fazi postopka ugotovljena le verjetnost obstoja tožničine terjatve, kar pa še ne pomeni, da bo takšna tudi dokončna odločitev sodišča. Dejstvo upravičene oz. neupravičene odsotnosti tožnice z dela bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo šele po celovito izvedenem dokaznem postopku, za zaključke sodišča o tem pa ne bo zadoščala le stopnja verjetnosti, temveč gotovosti oz. prepričanja. Zaključki sodišča prve stopnje torej ne preiudicirajo dokončne odločitve sodišča, temveč so posledica do sedaj izvedenih dokazov. Med te pa spada tudi izpoved tožnice, ki je bila zaslišana kot stranka, predvsem glede na to, da je njena izpoved skladna in tudi kronološko natančna. Pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo presojati upravičeno odsotnost z dela le na podlagi obstoječih listin, ne pa na podlagi izjav (pravilno izpovedi) strank, so neutemeljene. Obstoječa postopkovna pravila ne določajo hiearhije posameznih dokazov, torej v konkretnem primeru prednosti listinske dokumentacije pred izpovedjo strank.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o stroških pritožbe je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZP, v povezavi z 1. odst. 165. čl. ZPP).