Jedro

Napaka formalne narave je po presoji sodišča lahko relevantna le, če vpliva na vsebinsko pravilnost ponudbe. To pa pomeni, da zgolj zaradi formalne pomanjkljivosti posameznih listin še ni mogoče šteti, da ponudba ne vsebuje vseh dokumentov, predpisanih v razpisni dokumentaciji, in da zato ni pravilna v smislu 3. člena Pravilnika. To pa hkrati pomeni, da zaradi opisane formalne pomanjkljivosti, in še to zgolj pri nekaterih listinah, ni mogoče uporabiti (najstrožje) sankcije iz citirane določbe Pravilnika ter ponudbo zgolj iz tega razloga izključiti iz nadaljnjega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se ugotovi, da sta sklep Generalnega direktorja A.A.A. št. ... z dne 12. 6. 2006 in sklep o izbiri ponudnika pri javnem razpisu št.... z dne 4. 5. 2005, nezakonita.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sklep generalnega direktorja A.A.A. o izbiri ponudnika pri javnem razpisu št.... z dne 4. 5. 2005. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil kot najustreznejša, na razpisu za odkup avdiovizualnih del neodvisnih producentov št..... - humoristična nanizanka izbrana ponudba Produkcijske skupine B.B.B. d.o.o., A. z oznako št. 2 režiserja A.A.. Pri izboru se je tožena stranka oprla na ugotovitev, da omenjena ponudba po vseh merilih ustreza razpisanim pogojem in da je dosegla najvišje število točk pri ocenjevanju. Oprla pa se je tudi na ugotovitev, da v ponudbah številka 1, 2, 3 in 4 C.C.C. d.o.o. vse strani ponudbene dokumentacije niso podpisane in žigosane. Komisija je namreč ob odpiranju ponudb ugotovila, da omenjene ponudbe ne vsebujejo vseh obveznih elementov v skladu z razpisno dokumentacijo ter da zato ne ustrezajo zahtevam iz razpisa. Ponudba, ki ne vsebuje vseh dokumentov, ki so predpisani v razpisni dokumentaciji, pa je po določbi 3. člena Pravilnika o izvajanju javnih razpisov za odkup avdiovizualnih del neodvisnih producentov (Uradni list RS, št. 40/2003 - v nadaljevanju: Pravilnik), nepravilna in jo je kot tako treba izključiti iz nadaljnjega razpisnega postopka. V razpisni dokumentaciji je jasno zahtevano, da morajo biti s strani pooblaščene osebe ponudnika vse strani ponudbene dokumentacije podpisane in ožigosane (6. stran razpisne dokumentacije). Podpisana in žigosana mora biti torej prav vsaka stran, ne glede na to, ali gre za javne ali zasebne listine. S tem je zagotovljena verodostojnost ponudbe ter obenem onemogočeno, da bi se kasneje, zaradi morebitne napačne listine v dokumentaciji, ponudnik skliceval na to, da takšne napačne listine ni predložil. Zahteva, da se podpiše in žigosa vsaka stran, torej ni nerazumna, hkrati pa izkazuje poslovno urejenost ponudnika. Zaradi posebne narave postopka javnih razpisov ni mogoče uporabiti določbe 67. člena ZUP, po kateri organ pozove stranko k dopolnitvi vloge. Uporaba te določbe bi postavila v neenakopraven položaj ponudnike, ki so vložili popolne vloge. Naročnik namreč ne sme omogočiti dopolnitev, ki bi nepopolno vlogo naknadno napravile za popolno.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) tožene stranke in sklep o izbiri ponudnika pri zadevnem javnem razpisu ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga še, da mu tožena stranka povrne stroške upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V tožbi navaja, da ga argumentacija tožene stranke v izpodbijanem sklepu ne prepriča. Tožena stranka napačno razlaga in uporablja svoj lastni Pravilnik. Ta v 3. členu določa, da mora ponudba vsebovati vse predpisane listine, nič pa ne določa, da morajo biti vse strani ponudbene dokumentacije podpisane in žigosane. Ponudba, ki jo je poslala tožeča stranka, je vsebovala vse zahtevane dokumente, zato je na podlagi citiranega 3. člena Pravilnika ni mogoče izločiti. Vlogo tožeče stranke bi bilo treba kvečjemu obravnavati kot nepopolno vlogo, v skladu s 67. členom ZUP. Postopki javnih razpisov nimajo takšne posebne narave, kot trdi tožena stranka. Če bi bilo tako, bi to lahko določal le zakon, ta pa tega ne stori. Ostala razlogovanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa so neverodostojna. Tožeča stranka vztraja, da žigosa in podpisuje listine tisti, ki jih izdaja. Pri listinah iz točke 1 in 2 gre za javne listine, pri listini iz točke 3 pa za listino tožene stranke. Glede na to, da so listine, ki jih izdajo sodišča in notarji, evidentirane, jih ni mogoče zamenjati. Prav tako je pri obeh omenjenih subjektih evidentirano, kdo je zaprosil za izdajo listin. Ponudnik se tako v nobenem primeru ne bi mogel uspešno sklicevati na to, da listine ni predložil. Ker gre za javne listine, velja domneva, da so pravilne. V nobenem primeru se ne moreta o isti stvari naenkrat pojaviti dve različni veljavni javni listini. Zahteva po podpisovanju lahko služi le preprečevanju morebitnih zlorab zaradi poslovne neurejenosti pri toženi stranki in ne pri tožniku. Zahteva tožene stranke se tako pokaže kot nesmiselna in zgolj kot način šikaniranja ponudnikov, katerih ponudbe zaradi drugačnih in ne vsebinskih razlogov toženi stranki niso všečne. Tovrstni zlorabi pa sodišče ne more dati pravnega varstva. Tožeča stranka se nadalje sprašuje, če je tako podpisovanje in žigosanje listin, kot ga zahteva tožena stranka, sploh dovoljeno. Predvsem pa to ne more biti razlog, da vloge niso bile obravnavane. Takšno nerazumno zahtevo bi bilo treba šteti kot nezapisano. V nasprotnem primeru pa bi bilo treba tožečo stranko nanjo posebej opozoriti. Tožeči stranki namreč ni mogoče očitati, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo, oziroma v nasprotju s pravili poslovanja z listinami. V vsakem primeru pa je potrebno ugotoviti, da gre v konkretnem primeru zgolj za obliko, ki nima konstitutivnega pomena, temveč služi zgolj (nesmiselnemu) dokazovanju. Dokazovanju česa, pa tožena stranka ni uspela ustrezno pojasniti. Tožeča stranka še navaja, da je vse druge listine, razen omenjenih, žigosala in podpisala v skladu z razpisnimi pogoji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka ni nepravilno razlagala in uporabljala svojega lastnega pravilnika. V ponudbeni dokumentaciji bi morale biti vse strani podpisane in ožigosane, česar tožeča stranka ni zmogla. Ponudba, ki jo je poslala na razpis, zato ni bila popolna. Trditev, da bi bilo vlogo treba obravnavati kot nepopolno, je pravno zgrešena. Trditve, da gre za šikaniranje ponudnika pa niso utemeljene. Tožena stranka je namreč vse ponudnike obravnavala na podlagi enakih meril. Sicer pa ne gre za spor o dejanskih okoliščinah, temveč le za odprta pravna vprašanja.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Po točki h) 3. člena Pravilnika je pravilna tista ponudba, ki je pravočasna in ki vsebuje vse dokumente, predpisane v razpisni dokumentaciji. Zavržejo in s tem izključijo iz nadaljevanja postopka javnega razpisa se tiste ponudbe, ki niso pravočasne in ki ne vsebujejo vseh dokumentov, ki so predpisani v razpisni dokumentaciji. Kateri so ti dokumenti, je navedeno pod "Obvezna vsebina ponudbe" razpisne dokumentacije, na katero se sklicuje naročnik v javnem razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 4/05. Gre za ponudbeno dokumentacijo oziroma dokumente, ki so navedeni v šestih točkah in ki morajo biti nedvomno predloženi za to, da se šteje ponudba za pravilno v smislu točke h) 3. člena Pravilnika. Določeno oziroma predpisano pa je v nadaljevanju še, da morajo biti vse strani ponudbene dokumentacije podpisane in žigosane ter da si naročnik pridržuje pravico izločiti ponudbo iz nadaljnjega postopka, v kolikor ponudbena dokumentacija ne vsebuje zgoraj navedenega.

Iz razpisne dokumentacije torej nedvomno sledi tudi zahteva po žigosanju in podpisovanju vseh strani ponudbene dokumentacije, in to dovolj nedvoumno, kar nenazadnje potrjuje ravnanje ostalih udeležencev razpisa pa tudi tožnika samega, ki je predložene dokumente večinoma podpisal in žigosal, oziroma ni tega storil le pri javnih oziroma uradnih listinah ter pri listinah, izdanih s strani naročnika samega. S tem tožnik nedvomno ni v celoti izpolnil zahtev iz razpisne dokumentacije. Prav ima tožena stranka tudi, ko navaja, da bi to vsekakor lahko storil. Tudi sodišče namreč ne vidi za to nobene ovire. Obenem pa iz zgoraj navedenega tudi jasno sledi, da gre pri podpisovanju in žigosanju posameznih strani ponudbene dokumentacije za obličnost in s tem za zahtevo, ki je formalne narave. Napaka formalne narave pa je po presoji sodišča lahko relevantna le, če vpliva na vsebinsko pravilnost ponudbe. To pa pomeni, da zgolj zaradi formalne pomanjkljivosti posameznih listin še ni mogoče šteti, da ponudba ne vsebuje vseh dokumentov, predpisanih v razpisni dokumentaciji, in da zato ni pravilna v smislu 3. člena Pravilnika. To pa hkrati pomeni, da zaradi opisane formalne pomanjkljivosti, in še to zgolj pri nekaterih listinah, ni mogoče uporabiti (najstrožje) sankcije iz citirane določbe Pravilnika ter ponudbo zgolj iz tega razloga izključiti iz nadaljnjega postopka. Razlogi, s katerimi utemeljuje takšno ukrepanje tožena stranka, ne prepričajo o nasprotnem. Vtis o poslovni urejenosti tožnika vsekakor ni razlog vsebinske narave. Prav tako niso vsebinski razlog bodoči, bolj ali manj možni zapleti v postopku izbire, ki jih tožena stranka omenja v izpodbijani odločbi. Sicer pa formalna popolnost listin niti ni izrecno navedena kot pogoj - ne v razpisu in tudi ne v razpisni dokumentaciji, saj si v takšnem primeru, kot sledi iz besedila omenjenega poglavja (Obvezna vsebina ponudbe - zadnji odstavek) naročnik zgolj "pridržuje pravico" izločiti ponudbo iz nadaljnjega postopka. To pa bi po presoji sodišča storil lahko šele, če bi ugotovil, da opuščena formalnost bistveno vpliva na vsebino ponudbene dokumentacije in s tem na vsebino ponudbe. Da bi bila napaka v obličnosti listin zadosten razlog za izločitev ponudbe iz nadaljnjega postopka, pa po presoji sodišča, kot že rečeno, tudi ni razbrati iz Pravilnika, po katerem mora ponudba vsebovati vse dokumente, predpisane v razpisni dokumentaciji in s tem vse tiste dokumente, ki omogočajo vsebinsko odločanje o izbiri.

Če je bil izpodbijani upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih, ko obstaja razlog za njegovo odpravo, s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta izpodbijanega akta (Zakon o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 64. člen v zvezi s prehodno določbo 105. člena istega zakona). Za takšen primer gre tudi v tej zadevi in zato je sodišče tožbi ugodilo na način, kot ga omogoča citira zakonska določba. Pri izpodbijanem sklepu o izbiri gre namreč za akt, ki je ob tem, da bi ga bilo potrebno zaradi opisanih nepravilnosti pri postopanju, odpraviti, že tudi v celoti realiziran, zato bi vsakršna drugačna odločitev pomenila prekomeren poseg - najmanj v pravice tistega ponudnika, ki je bil izbran na javnem razpisu.

O zahtevi za povračilo stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker jih tožnik konkretno ni priglasil. Kolikor gre za stroške sodnih taks, pa tožnik, ker je s tožbo uspel, lahko uveljavlja njihovo povračilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, s posebno zahtevo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 107. člena istega zakona.