Jedro

Ustavno sodišče RS je odločilo, da je ZUSDDD v neskladju s Ustavo RS, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja. V obrazložitvi odločbe pa je izrecno navedeno, da se le-ta nanaša le na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. Ker v tožničinem primeru ne gre za takšno situacijo, se ta ne more sklicevati na določbo 1.č člena ZUSDDD. Zato bi morala izkazati, da izpolnjuje pogoj dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v obnovljenem postopku razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji št. 2140-67/20007 z dne 30. 11. 2007 in zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo tožnici dne 24. 7. 2007 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Na podlagi obvestila Okrožnega državnega tožilca v Mariboru z dne 28. 10. 2013 je bila tožena stranka obveščena, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 spoznalo za krive kaznivega dejanja krive izpovedbe A.A., B.B. in C.C., ki so bili zaslišani kot priče v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožnice. Iz pravnomočne kazenske sodbe je razvidno, da tožnica od 25. 6. 1991 dalje ni dejansko neprekinjeno živela v Republiki Sloveniji, ker je od leta 2004 do 2007 prebivala v Italiji. Na podlagi navedenega je tožena stranka po uradni dolžnosti dne 25. 11. 2013 izdala sklep o dovolitvi obnove postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, saj je bila že do leta 2007 iz območja Republike Slovenije odsotna tri leta. Glede izjav tožnice, ki jih je ta podala na ugotovitve tožene stranke, pa le-ta ugotavlja, da so njene izjave kontradiktorne izjavam in dejstvom, ki so bili ugotovljeni v postopku. Tožnici je bilo namreč dovoljenje za stalno prebivanje izdano v obliki kartončka, ker je zatrjevala, da nima veljavnega osebnega dokumenta, v kazenskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je živela v Italiji. Pred letom 2007 pa potovanje brez ustreznega osebnega dokumenta v tujino ni bilo možno, saj je bila odprava mejne kontrole z Italijo sprejeta šele z vstopom Slovenije v Schengen. Upravni organ tudi ni zaslišal predlaganih prič, ker se tudi zoper D.D. in E.E. vodi postopek obnove izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, F.F. pa je v sorodstvenem razmerju s tožnico. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da izjave teh prič ne bi bile verodostojne, vsekakor pa ne bi imele enake dokazne moči kot pravnomočna obsodilna kazenska sodba, s katero je bilo nesporno dokazano in ugotovljeno, da tožnica ni dejansko neprekinjeno prebivala v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.

Tožnica v tožbi ugovarja neobstoj razlogov za obnovo postopka po 260. členu ZUP. V kazenskem postopku je bil izdan le kaznovalni nalog, tožeča stranka pa v njem tudi ni imela pravice sodelovati. Ker je bila obtoženim izrečena pogojna obsodba, se ti niso pritožili. Tožnice zato ne bi smele doleteti negativne posledice navedene kazenske sodbe, zato bi morala tožena stranka sama raziskati vse okoliščine primera in ugotoviti, ali gre dejansko za krive izpovedbe ali ne. Ker tega ni storila, so bile kršene določbe 260. člena ZUP. Ne glede na navedeno pa tudi sicer tožena stranka v postopku ni ugotovila pravilno dejansko stanje ter je napačno uporabila materialno pravo in kršila določbe postopka. Tožena stranka je namreč svojo odločitev oprla izključno na kazensko sodbo in ne na druge dokaze. Vezanost sodišča na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča obstaja le v primeru, če gre za identično dejansko stanje, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Predmet kazenskega postopka ni bil enak predmetu upravnega postopka, še manj pa je šlo za identično dejansko stanje, zaradi česar je tožena stranka ravnala nepravilno, da je uporabila sodbo kot podlago in kot dokaz v konkretnem postopku. Tožnica je v postopku predlagala zaslišanje več prič, navedenega dokaza pa tožena stranka ni izvedla. Tako je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica se je ves čas nahajala v Sloveniji, z izjemo obiskov, ki pa so trajala manj kot 60 dni. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za obnovo postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Obnova postopka je bila dovoljena v skladu z 2. točko 260. člena ZUP s sklepom tožene stranke št. 2140-67/2007/16 (1312-11) z dne 25. 11. 2013, ki je postal pravnomočen. Zaradi navedenega sodišče kot brezpredmetne zavrača tožbene ugovore o neobstoju obnovitvenega razloga, saj bi takšne ugovore morala tožnica uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne more pa jih več uveljavljati v že pravnomočno obnovljenem postopku.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je tako odločba tožene stranke, da se tožnici že izdano dovoljene za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji razveljavi in da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrne. Po presoji sodišča je navedena odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

V skladu z določbo 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih Republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dna dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njen tudi dejansko neprekinjeno živijo. V zadevi ni sporno, da tožnica dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi. Glede izpolnjevanja navedenega pogoja pa se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, ki se opira na ugotovitev v kazenskem postopku opr. št. I K 83268/2010 (pravnomočno zaključeni s sodbo z dne 18. 5. 2012), da tožnica ni neprekinjeno živela v Republiki Sloveniji v relevantnem časovnem obdobju, zaradi česar ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca.

V določbi 1.č člena ZUSDDD, na katero se sklicuje tožnica v tožbi, in ki je bila vnesena v ZUSDDD na podlagi sprememb in dopolnitev zakona (ZUSDDD-B), je opredeljen pojem dejanskega življenja, kakor tudi taksativno določeni primeri odsotnosti iz države, ki pogoja dejanskega življenja ne prekinejo. Navedena sprememba je bila sprejeta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, s katero je to odločilo, da je ZUSDDD v neskladju s Ustavo RS, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja. V obrazložitvi odločbe pa je izrecno navedeno, da se le-ta nanaša le na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče (točka 13).

V tožničinem primeru ne gre za takšno situacijo, zato se ne more sklicevati na določbo 1.č člena ZUSDDD (dovoljena odsotnost v neprekinjenem trajanju do enega leta), zaradi česar bi morala izkazati dejansko in neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Pri razlagi navedenega pojma pa je tudi po stališču ustavnega sodišča v že citirani odločbi ustavno dopustno upoštevati kriterije, ki so se glede dejanskega življenja uveljavili v zvezi s pridobitvijo državljanstva, na kar se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor o kršitvi kontradiktornosti postopka, ker tožena stranka ni zaslišala predlaganih prič, zaradi česar bi naj ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče se namreč strinja s toženo stranko, da glede na ugotovitve v pravnomočno končanem kazenskem postopku predlagane priče navedenih ugotovitev ne bi mogle izpodbiti. Prav tako je v skladu z določbo 149. člena ZUP upravni organ, ki vodi postopek, glede obstoja kaznivega dejanja in storilčeve kazenske odgovornosti vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega. Glede na navedeno je zato nesmiseln tožbeni ugovor, da ta vezanost obstaja le v primeru, če je predmet kazenskega postopka enak predmetu upravnega postopka. Del dejanskega stanja v tem upravnem postopku se namreč nanaša na ugotovitev dejanskega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, kar je upravni organ ugotavljal na podlagi zaslišanja prič, za katere pa je bilo naknadno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo ugotovljeno, da so o tem podale krivo izjavo. V tem delu dejanskega stanja je torej tožena stranka vezana na že citirano sodbo kazenskega sodišča. Sodišče se pa tudi strinja z zaključkom tožene stranke, da priče, ki jih je predlagala tožnica (zoper katere prav tako teče postopek obnove postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje oziroma so v sorodstvenem razmerju s tožnico), ne bi mogle ovreči ugotovitev, ki izhajajo iz kazenske sodbe. Prav tako tožnica tudi sama v tožbi priznava, da je odhajala v Italijo na obisk k svojcem, torej priznava, da ni neprekinjeno živela v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.