Jedro

V primeru navadnih sospornikov nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ne zadošča in je zato glede dovoljenosti revizije po ustaljeni praksi revizijskega sodišča položaj strank enak, kot če vrednost sploh ne bi bila navedena. Nenavedba vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico nedovoljenost revizije.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti vsem štirim toženkam za prepoved vznemirjanja tožničine lastninske pravice z vožnjo z vozili, širšimi od 1,75 metra in izven opisane trase služnostne poti ter z ustavljanjem in parkiranjem vozil na tožničini parceli.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkam, ki niso vložile revizijskega odgovora.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega znesek 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Pravila za presojo o pravici do revizije so določena tudi v 39. in naslednjih členih ZPP. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če so uveljavljajo zoper več tožencev, pravica do revizije določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je pri nedenarnih zahtevkih odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

7. Tožbeni zahtevek za prepoved vznemirjanja lastninske pravice je premoženjske narave. Tožnica je njegovo vrednost ocenila v tožbi z zneskom 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR). Uveljavljala ga je zoper več toženk. Toženke so le navadne sospornice, saj je mogoče zoper vsako od njih spor rešiti na drugačen način ali odločiti na podlagi različnih razlogov: ene lahko vozijo v okviru za tožnico dopustnega načina vožnje, druge na za tožnico sporen način, tretje sploh ne vozijo itd. Da je temu tako, v tej zadevi dodatno izhaja tudi iz pravilnih razlogov pritožbenega sodišča, da je zavrnitev tožbenih zahtevkov proti prvim trem toženkam pravilna že iz razloga, ker je trditvena tožbena podlaga vsebovala pravno relevantne in ustrezno konkretizirane navedbe le proti četrti toženki.

8. Toženke torej niso enotne sospornice v smislu 196. člena ZPP. Pravico do revizije o odločitvi zoper vsako od njih je zato po drugem odstavku 41. člena ZPP treba obravnavati ločeno po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica je tako obravnavanje onemogočila s tem, da je v tožbi navedla le eno nediferencirano vrednost spornega predmeta. V primeru navadnih sospornikov taka navedba ne zadošča in je zato v takem primeru glede dovoljenosti revizije po ustaljeni praksi revizijskega sodišča položaj strank enak, kot če vrednost sploh ne bi bila navedena. Nenavedba vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico nedovoljenost revizije (primerjaj II Ips 582/2004, II Ips 313/2006, poročilo VS RS II/93).

9. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo tožničino nedovoljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.