Jedro

V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v pravnomočni sodbi (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje) ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (III. in IV. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v višini 710,00 EUR bruto, od navedenega zneska odvede akontacijo dohodnine ter tožniku izplača neto regres skupaj z zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odvod prispevkov od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2009, je zavrnilo (I. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v višini 51,37 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odvod prispevkov od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2010, pa je zavrnilo (II. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati pogodbeno kazen v višini 2.790,24 EUR, od navedenega zneska odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine, ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 109,21 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper III. tč. in zavrnilni del IV. tč. izreka se pritožuje tožnik iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi. Poudarja, da ne drži stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil diskriminiran. Med strankama je nesporno dejstvo, da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Nezakonito prenehanje delovnega razmerja predstavlja diskriminacijo delavca, zato je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen. Tožniku je namreč nezakonito prenehalo delovno razmerje kmalu po tem, ko je nastopil bolniški stalež dne 15. 12. 2009. Ko se je namreč tožnik vrnil iz BiH in se oglasil pri toženi stranki, mu je bilo sporočeno, da mu je delovno razmerje prenehalo, zaradi česar ga je tožena stranka z dnem 31. 12. 2009 odjavila iz obveznih zavarovanj. Tožena stranka je s svojim ravnanjem kršila prepoved diskriminacije, saj mu je nezakonito prekinila delovno razmerje in ga odjavila iz zavarovanj v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Zaradi osebne okoliščine - zdravstvenega stanja je bil tožnik neenako obravnavan. Sicer pa je glede na določbe ZDR tožena stranka tista, ki mora dokazati, da v konkretnem primeru ni bila kršena prepoved diskriminacije. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je tožnik uspel zgolj z 21,44 % zahtevka. Glede regresa bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik uspel po temelju in višini. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik izpodbija III. tč. izreka sodbe (ter delno odločitev o stroških postopka - IV. tč. izreka), s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati pogodbeno kazen v višini 2.790,24 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila.

V zvezi s tem delom tožnikovega zahtevka, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča pravnorelevanta dejstva: - s pravnomočno zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 112/2010 z dne 9. 4. 2010 je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje dne 31. 12. 2009 nezakonito prenehalo; - v citirani sodbi (niti v izreku niti v obrazložitvi) ni bilo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnika ali da bi bil tožnik s strani tožene stranke kako drugače diskriminiran; - v tej sodbi sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je bolniški stalež v vzročni zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, niti ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke glede kakršnekoli diskriminacije.

V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, niso izpolnjeni. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da se pravnomočnost nanaša zgolj na izrek sodbe, presoje kakršnekoli diskriminacije pa iz izreka pravnomočne sodbe, na katero se sklicuje tožnik, ni razbrati. Tudi če bi zavzeli stališče, da je konkretno določbo kolektivne pogodbe mogoče razlagati tako, da zadostuje, da je diskriminacija ali trpinčenje delavca ugotovljena v obrazložitvi pravnomočne sodbe, v konkretnem primeru pogoji za izplačilo pogodbene kazni prav tako ne bi bili podani, saj podlaga za izplačilo pogodbene kazni, torej diskriminacija ali trpinčenje delavca, ni ugotovljena niti v obrazložitvi citirane pravnomočne sodbe. Še več. Iz sodbe, ki jo je predložil tožnik, in na katero se sklicuje v zvezi z obveznostjo tožene stranke glede izplačila pogodbene kazni, ne izhaja niti to, da bi tožnik v svojih tožbenih navedbah, ki jih je sodišče povzelo v obrazložitvi, navajal, da je bil prav bolniški stalež razlog za to, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Pri tem je pojasniti, da nezakonito prenehanje delovnega razmerja samodejno še ne predstavlja diskriminacije delavca, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v citirani pravnomočni sodbi ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.

Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo tožnikov uspeh v postopku in skladno z njim posledično tudi pravilno odmerilo stroške postopka. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene, pa tudi nekonkretizirane, zaradi česar jih je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).