Jedro

V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla, sodišče postopka v smislu določbe 40. člena ZPP ni izvedlo, tožena stranka pa ugotovitve vrednosti spornega predmeta tudi ni zahtevala, čeprav je to možnost imela. Vrednost spornega predmeta je zato ostala nedoločena, zaradi česar si v obravnavani pravdni zadevi glede tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izpraznitev stanovanja, pravdni stranki pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva nista zagotovili.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka izprazniti stanovanje št. 2 v stanovanjski hiši V. v M. in plačati tožeči stranki zneska 9.763,00 in 69.147,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas, ki je naveden v izreku prvostopne sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, v kateri ni navedla nobenega revizijskga razloga. Tožeča stranka se s toženo stranko ni hotela pogovoriti o tem, kako naj bi se poravnale neplačane obveznosti. Pogodbe o nakupu stanovanja tožeča stranka ne bi smela razdreti, saj je v 9. členu pogodbe določeno, da se pogodbeni stranki odpovedujeta pravici razdreti pogodbo zaradi čezmernega prikrajšanja. Vodilni ljudje tožeče stranke bi lahko imeli malo več posluha za življenjske stiske svojih delavcev.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

S tožbo, ki je bila vložena dne 6.9.1996, je zahtevala tožeča stranka izpraznitev stanovanja št. 2 v stanovanjski hiši V. V. v M. S to tožbo se je začel pravdni postopek v sporu, ki ima premoženjskopravno naravo.

ZPP v drugem odstavku 186. člena določa, da mora v primeru, če je pristojnost, sestava ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 40. člena ZPP). Po določbah ZPP je torej določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika, pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost. Če sodišče to svojo dolžnost opusti, ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku (toženec).

V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla, sodišče postopka v smislu določbe 40. člena ZPP ni izvedlo, tožena stranka pa ugotovitve vrednosti spornega predmeta tudi ni zahtevala, čeprav je to možnost imela. Vrednost spornega predmeta je zato ostala nedoločena, zaradi česar si v obravnavani pravdni zadevi glede tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izpraznitev stanovanja, pravdni stranki pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva nista zagotovili. Revizija tožene stranke proti tistemu delu pravnomočne odločitve sodišča, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja, zato ni dovoljena.

Tekom postopka je tožeča stranka tožbo spremenila in uveljavila še dodatni zahtevek na plačilo zneska 78.910,00 SIT. Revizija tudi glede tega tožbenega zahtevka ni dovoljena.

Po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP je revizija dovoljena le v primeru, če denarna terjatev presega v zakonu določeno denarno vrednost. Ta pa je ob uveljavitvi zahtevka na plačilo zneska 78.910,00 SIT znašala 80.000,00 SIT (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske postopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92). Vtoževani znesek tedaj v zakonu določene vrednosti ne presega. Zato tudi glede tega zahtevka revizija ni dovoljena.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).