Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da mora potrošnik prejeti informacije takšne intenzitete, da se mora zavedati, da s sklenitvijo pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob znižanju vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil, in zaradi česar ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje - ključno je, da informacije povprečnemu potrošniku omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki mu je v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodek, izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 5. 2025 v točki I izreka1 (I. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se toženka po pooblaščencih pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in uvodoma izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovornih navedb, da je zmotno presodilo verjetnost obstoja terjatve in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi, tako da se izpodbijani sklep spremeni in v celoti zavrže oz. zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oz. podredno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba meni, da v konkretnem primeru ni mogoč pavšalen zaključek, da so gole navedbe tožnikov dovolj za izdajo začasne regulacijske odredbe. Spregledan je pomen jasnega pogodbenega določila v 20. členu Kreditne pogodbe, v katerem sta tožnika jasno izjavila, da ju je toženka predhodno v celoti seznanila z rizikom najetja v tuji valuti in da riziko v celoti sprejemata, kot tudi opozorilo na tveganost posla v notarskem zapisu. Sodišče EU med upoštevnimi elementi za presojo preglednosti poudarja tudi jezik, ki ga je finančna institucija uporabila v predpogodbenih in pogodbenih dokumentih, pri čemer gre za način, s katerim si je banka prizadevala tožečo stranko opozoriti na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju. Oba pisna dokaza dokazujeta seznanitev tožnikov s tveganji, vključno z valutnim, medtem ko tožnika svoje navedbe dokazujeta zgolj z njunim zaslišanjem, ki še ni bilo izvedeno, čemur sodišče zmotno in poenostavljeno pripisuje večjo verjetnost. Sodišče se opre tudi na sicer splošne dokumente Banke Slovenije iz leta 2005-2007 in letak tožene stranke, pri čemer zgolj enostransko upošteva navedbe tožečih strank, v polnosti pa spregleda njene navedbe in dokaze v zvezi s predloženimi dokazi. Iz poročil Banke Slovenije izhaja, da je ta banke v zvezi s krediti v tuji valuti CHF (in krediti, vezanimi na tujo valuto CHF) opozarjala zaradi lastne izpostavljenosti bank spremembam v menjalnem tečaju, kar potrjuje, da so bile tudi banke (tako kot tožena stranka) izpostavljene valutnemu tveganju.

V obširnem sklopu, sklicujoč se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2024 o izhodišču za tek zastaralnega roka, kadar je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe (ki je trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva nazaj, plačala, oz. ko je izvedela za dejanske okoliščine, ki odražajo njeno prikrajšanje, kakor tudi za dejanske okoliščine, ki napeljujejo na sklep, da je to prikrajšanje neupravičeno, vse korigirano z institutom nepremagljivih ovir), podaja očitek, da prvostopno sodišče sploh ni opravilo presoje zastaranja ter se je v celoti izognilo opredelitvi do njenih navedb v zvezi z nastopom zastaranja, ob tem, ko sta dajatveni in ugotovitveni zahtevek tožeče stranke v razmerju prejudicalnosti, kar pomeni, da (v nasprotju z ugotovitvami sodišča) samostojni ugotovitveni zahtevek ni mogoč, kadar obstaja kondikcijski zahtevek, slednji pa je zastaran, glede na čas dogodka (2011 oziroma najkasneje 2015), ki je nedvomno povzročil zavedanje o izjalovljenih pogodbenih pričakovanjih. Uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega zakona.

Sodišču očita, da se opredeljuje le do pojasnilne dolžnosti, ne pa do tega, kako domnevna kršitev le te vpliva na Kreditno pogodbo. Sklep je kolaž obrazložitev v podobnih zadevah ali pa odraža nerazumevanje povezave med vprašanjem pojasnilne dolžnosti in uresničitvijo pogodbenih tveganj, glede na to, da za tožnika, ki plačujeta kredit po obrestni meri, ki je za več kot 1,5 % nižja od tiste ob sklenitvi Kreditne pogodbe, kar je posledica dogovorjene variabilne obrestne mere, katera se je v času odplačevanja znižala bistveno bolj, kot se je zvišala vrednost CHF napram EUR, ni bilo izjalovljenih pričakovanj. Zato, sklicujoč se tudi na nedavno sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 11. 6. 2025, v kateri je sodišče ugotovilo, da je tam tožeča stranka dejansko odplačala 17,62% višji znesek od predvidenega po anuitetnem načrtu ob sklenitvi kreditne pogodbe in da je takšno povišanje sprejemljivo in ga ni mogoče opredeliti kot znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, uveljavlja bistveni kršitvi procesnih pravil, zlasti 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi v zvezi s pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe navaja, da ti niso izpolnjeni, zato gre za zmotno uporabo materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter za bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Direktiva 93/13 ne velja neposredno, temveč je, skladno z 288. členom PDEU, zavezujoča le glede cilja, ki ga je treba doseči, zato ima načelo skladne razlage nacionalnega prava določene omejitve (splošna pravna načela, vključno z načelom pravne varnosti, kar onemogoča uporabo razlage nacionalnega prava contra legem). Sklicujoč se na člen 186 ZPP, ki omogoča priviligirano spremembo tožbe, oporeka tezi, da bi tožeča stranka morala vložiti ločene tožbe za zneske, plačane po vsakem posamičnem plačilu kreditnih obveznosti, zaradi česar predlog ne izkazuje "nujnosti".

Stališče, da se pri presoji preplačila upošteva le v EUR izplačana glavnica, predstavlja razlago nacionalnega prava contra legem, ki ne more biti upravičena z mehansko in ekspanzivno interpretacijo sodbe Sodišča EU, ter z zanemarjanjem pogodbeno dogovorjenih obresti oziroma drugih relevantnih obresti na podlagi določb Obligacijskega zakonika. Neutemeljeno je zato osredotočanje zgolj na primerjavo med zneskom izplačane glavnice kredita in vsoto odplačil tožeče stranke, neupoštevaje Kreditno pogodbo z dogovorom o pogodbenih obrestih v zameno za uporabo denarja tožene stranke. Zaradi navidezne opredelitve uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče le omeni, da je tožeča stranka skupno odplačala že 24.074,59 EUR več, kot je prejela, brez upoštevanja dogovorjenih pogodbenih obresti in dokaznega bremena tožeče stranke, ki sploh ne poda substanciranih trditev, zakaj povečana protivrednost mesečne anuitete sploh predstavlja relevantno breme za njene finančne obveznosti. Sodišče spregleda ugovorne navedbe v zvezi z zvišanjem plač v Republiki Sloveniji od leta 2006 do leta 2025 in vrednosti nepremičnin, pri čemer nepremičnina tožečih strank ni izjema. Podatki Statističnega urada kažejo, da je povprečna neto plača januarja 2006 znašala 751,93 EUR, marca 2025 pa 1.580,84 EUR. Tožeča stranka se torej sklicuje na ekonomske okoliščine glede apreciacije ene valute zoper drugo, da plačuje obresti po meri 2,45%, istočasno pa so se potrošnikom v Republiki Sloveniji prihodki v povprečju podvojili. Tožnika tudi ne zatrjujeta, da bi izgubila zaposlitev oz. da bi se jima kako drugače znižali prihodki, ali kaj podobnega, sodišče pa nesubstanciranim navedbam slepo sledi, čeprav so skope navedbe dokazno nepodprte in ne dosegajo stopnje verjetnosti, s čimer je zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče navsezadnje spregleda, da zakonodaja potrošniških kreditov že upošteva povezavo med kreditnimi obveznostmi in zaščito potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja in zato zahteva oceno kreditne sposobnosti kreditojemalcev. Neutemeljeno se relativizira pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nacionalno pravo v več relevantnih segmentnih aplicira contra legem, prav tako pa tožeči stranki ni uspelo s stopnjo verjetnosti izkazati predpostavke iz 3. točke2 drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ni izkazana (niti) s standardom verjetnosti, ob tem, ko banka iz naslova tečajnih razlik ne ustvarja dobička, s prenehanjem plačevanja anuitet pa se ji dejansko povzroča izguba, do česar se sodišče ne opredeli. Izpostavljajoč odločitev Višjega sodišča v Kopru I Cp 126/2024 tudi vztraja, da tožnika nista in concreto izkazala dejanske nevarnosti, zaradi česar tehtanje neugodnih posledic po 272. členu ZIZ ni mogoče. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Sodišče se v sklepu do izpostavljenih stališč v zadevi I Cp 126/2024 sploh ne opredeli; zmotno je apliciran standard verjetnosti in merilo nujnosti iz 272. člena ZIZ.

3.Tožeča stranka v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo obširno in obrazloženo odgovarja na pritožbo. Predlaga, da se ta zaradi neutemeljenosti zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje pritožbeno obravnava sklep, s katerim je prvostopno sodišče3 odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Zato so predmet vsebinske pritožbene presoje4 lahko le tiste ugovorne navedbe, ki jih je prvostopno sodišče presojalo v izpodbijanem sklepu, oz. pritožbena graja o neopredelitvi kljub podanim trditvam v ugovoru. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženki z ugovorom ni uspelo omajati:

-v začasni odredbi ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, ko zaradi informacijskega razkoraka med pogodbenimi strankami v povezavi z izostalim opozorilom o tveganosti prevzetih obveznosti tožnikoma ni bilo omogočeno, da bi sprejela preudarno in razumno odločitev, kar pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), in

-ugotovljene nevarnosti, da bi tožnikoma brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda zaradi nezagotovitve polnega učinka končne meritorne odločbe, upoštevaje obstoječe preplačilo kredita po nominalni evrski vrednosti, ob tem, ko bi nadaljnje plačevanje anuitet v času dolgotrajnega postopka pomenilo plačilo bistveno višjega zneska od dejansko dolgovanega, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13, tudi Direktiva) in sodbo Sodišča EU v zadevi C-287/22, po kateri polnega učinka Direktive ni moč doseči na način, da se od potrošnika zahteva nenehno dopolnjevanje tožbe za med postopkom plačane obroke oz. celo vložitev nove tožbe za po zadnji glavni obravnavi plačane obroke, kar je povezano z dodatnimi stroški sodnih taks in odvetnikov ter novimi odrekanji ter obremenitvami tožnikov, povezanih s sodnim postopkom.

6.Pritožbenemu sodišču striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne5. Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo v pritožbi vsebovanih posplošenih očitkov.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, in odločitev glede verjetnega obstoja terjatve temeljilo na v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavnih določbah ZVPot. Ker gre za potrošniški spor, je določbe nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodišča Evropske unije (SEU) v zvezi s citirano direktivo, s katerimi je SEU podalo razlago Direktive, kot mu to nalaga spoštovanje načela lojalne oz. evroskladne razlage. Slednje od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU kot izključno pristojno za razlago prava EU, zaradi česar sodbe SEU za nacionalna sodišča predstavljajo neposredno zavezujoč pravni vir. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo in nato tudi obrazložilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in da se doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.6 Pritožbenim navedbam, da Direktiva 93/13 ne velja neposredno, in da ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, je načeloma sicer pritrditi. Vendar v uporabljenem kontekstu, v okviru katerega je sodišče pravilno sledilo zavezujoči razlagi SEU, pri čemer ne gre za uporabo nacionalnega prava contra legem, graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje omenjenih materialnih virov ni uporabilo neposredno (namesto določb ZIZ), temveč je določbe nacionalnega predpisa razlagalo evroskladno, na način, da ta zagotavlja polni učinek varstva potrošnikov, v skladu z zahtevo prava EU (Direktiva 93/13), in skladno s sodbo C-287/22, po kateri nacionalna sodna praksa ne sme onemogočati začasnih odredb, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti končne sodbe.

8.Očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi pravice do izjave niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je tožena stranka uveljavljala v ugovoru, to je glede nesklepčnosti predloga za izdajo začasne odredbe,7 glede izjalovljenih pričakovanj tožnikov,8 glede zastaranja kondikcijega zahtevka,9 glede verjetnosti terjatve oziroma vsebine na eni strani pravilne in na drugi strani podane pojasnilne dolžnosti tožene stranke10

ter glede pogoja težko nadomestljive škode oz. konkretiziranosti navedb o finančnem stanju tožnikov v povezavi s preplačilom mesečnih anuitet.11 O navedenih dejstvih ima sklep jasne in zadostne razloge; ti si med sabo ne nasprotujejo, prav tako ne nasprotujejo izreku, zato tako sodišču kot strankama omogočajo opravo pritožbenega preizkusa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presojo, ali je toženka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo po določbah ZIZ in hkrati v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13, in kot to izhaja iz sodb SEU (predvsem C-186/16, C-287/22 in C-520/2021, torej z evroskladno razlago. Če se v tovrstnih zadevah posamezna pravna vprašanja in odgovori nanje ponavljajo, ne pomeni, da sodišče ni presojalo konkretnih pravno pomembnih okoliščin ali da gre za pavšalno oz. navidezno obrazložitev.

9.Pravilen je zaključek, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da njena dolžna pojasnilna dolžnost, v zvezi s katero je sodišče pravilnost izpolnitve po vsebini in obliki opredelilo v točki 14 izpodbijanega sklepa, ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje pravilno temeljilo na sodbi SEU v zadevi C-186/16, odločbi Ustavnega sodišča RS (US RS) Up‑14/21-30 in sodni praksi Vrhovnega sodišča. Ob tem je pravilno pojasnilo, da mora potrošnik prejeti informacije takšne intenzitete, da se mora zavedati, da s sklenitvijo pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob znižanju vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil, in zaradi česar ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje - ključno je, da informacije povprečnemu potrošniku omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki mu je v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodek, izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Ob zapisanem je sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno pojasnilo, da zgolj v kreditni pogodbi vsebovan splošni zapis oz. dano splošno opozorilo v okviru notarskega zapisa o seznanjenosti stranke z valutnim tveganjem, ki vsebine pojasnil ne vsebujeta, ne zadoščata za korektno izpolnitev pojasnilne dolžnosti, pri čemer zapis, da pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo, predstavlja pravni zaključek. S ponovljenim pritožbenim sklicevanjem na obe listini toženka ne vzbudi dvoma v zaključke sodišča o neizkazani večji verjetnosti trditev tožene stranke v primerjavi s trditvami tožnikov, še posebej glede na sklicevanje tožeče stranke na predloženi reklamni letak12 (A39) in izjavo A. A. (A40) v časniku Finance,13 o čemer se je sodišče prve stopnje izreklo v točki 16 obrazložitve. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo toženkina pisna dokaza, ki dokazujeta seznanitev tožnikov s tveganji, vključno z valutnim, je ob zapisanem neutemeljen. Notarski zapis, res javna listina, dokazuje le, da je bila izjava podana, kar velja tudi za zapis v Kreditni pogodbi. Ne dokazujeta pa listini vsebine danih pojasnil, pomembnih za presojo o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, ob čemer pritožnica sama priznava, da je odločilna intenzivnost (vsebina) informiranja potrošnikov, hkrati pa celo s svojimi lastnimi ugovornimi trditvami o vsebini danih pojasnil že trditveno ne izkaže pravilnosti pojasnilne dolžnosti. Pravilen je zato tudi zaključek, da ob ugotovljenem tožena stranka s sklicevanjem na zapisnika o zaslišanju prič B. B. in C. C. zaključka sodišča o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti (s stopnjo verjetnosti) ne more uspešno izpodbiti. S tem v zvezi so neutemeljeni nadaljnji pritožbeni očitki, da tožnika navajata negativno dejstvo - da nista prejela pojasnil, glede na to, da v predlogu navajata izrecno, kakšna pojasnila sta prejela, in kaj jima je bilo zamolčano. Tako se sodišče ni oprlo na gole navedbe tožnikov niti ni, glede na zapisano, spregledalo navedb in dokazov toženke. Ob tem, ko pritožba ne uspe izpodbiti zaključka, da je že v obdobju 2005 - 2007 v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov in da je toženka razpolagala s temi informacijami, je sprejemljiv zaključek, da bi se toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje, in da je med pravdnima strankama v času sklepanja Kreditne pogodbe (verjetno) obstajal informacijski razkorak, vsled katerega tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe, ki jima niso dale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev, nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve. Prvostopno sodišče je potrebno razlikovanje med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka za znatno spremembo valutnega tečaja z na drugi strani zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega razmerja, izpostavilo v točki 16 obrazložitve. Zato so pravno neodločilne pritožbene navedbe, da Banka Slovenije leta 2005 mogla imeti v mislih apreciacije valute CHF, do katere je prišlo leta 2011 in 2015, kot tudi očitek, da se sodišče do navedb ni opredelilo.

10.Tako je sodišče prve stopnje imelo podlago za zaključek, da sta tožnika z dokaznim standardom verjetnosti izkazala, česar toženka ugovorno s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, in sicer, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, ker je slednja zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost tveganju, povezanem z najetjem dolgoročnega kredita v tuji valuti, v zvezi z možnostjo zelo velike depreciacije EUR, kar pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča, da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost vodi do pravnega zaključka, da je pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Sodišče se je o vplivu kršitve na Kreditno pogodbo izrecno opredelilo,14 pri čemer je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja njeno ključno - osrednjo sestavino, katerega ničnost ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika; OZ), zaradi česar mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ).15

11.Prvostopno sodišče se je v točki 18 obrazložitve opredelilo do izjalovljenih pričakovanj tožnikov v zvezi z nemožnostjo sprejetja razumne odločitve, v zadnjem delu točke 18 pa izrecno tudi do ugovornih navedb o nekonkretiziranosti takšnih navedb. Pojasnila, ki sta jih tožnika prejela, so, čeprav pritožba meni drugače, pomembna, ker vplivajo na ugotovitev o ne/poštenosti pogojev, medtem ko toženkino pritožbeno navajanje, da tožnika kredit dejansko odplačujeta po efektivno nižji obrestni stopnji (2,45%), ni pravno odločilno, o nebistvenem pa se sodišču ni bilo potrebno izjasniti. Bistvo presoje ne/poštenosti pogoja namreč ni v končnem finančnem izračunu za nazaj, temveč v neomejenem tveganju, ki mu je bil potrošnik izpostavljen v trenutku sklenitve pogodbe, ne da bi bil o tem ustrezno poučen, kar je sodišče obširno obrazložilo. Tudi če se je obrestno tveganje v določenem obdobju realiziralo v korist tožnikov, takšna ugotovitev ne sanira s stopnjo verjetnosti izkazanega ničnega pogoja valutne klavzule, ki je zanju povzročila nesorazmerno povečanje glavnice in anuitet v evrski protivrednosti. Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 777/2024 z dne 11. 6. 2025, v zvezi s katerim pritožba sicer nedopustno nadgrajuje svoje ugovorne navedbe tudi v smeri neobstoječega znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ne bazira na primerljivosti, glede na to, da gre za končno odločbo. Očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP 399. člena ZPP nista podani.

12.Pritožbeno vztrajanje, da do preplačila ni prišlo, ker je treba upoštevati obresti, ne pa le evrsko izplačano glavnico, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na sodbo SEU v zadevi C-520/21. Pravilno je pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračalni učinek Direktive 93/13 izničen. Toženka, razen v zvezi s stališčem o potrebnem upoštevanju obresti, ni prerekala navedb tožnikov, da je vsota vseh njunih plačil že presegla znesek prejetega kredita. S stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve v postopku zavarovanja to zadošča za verjetnostni zaključek, da tožnika toženki ne dolgujeta ničesar več. Vprašanje, ali je, in v primeru pritrdilnega odgovora - do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala toženka upravičena, je materialnopravno vprašanje, ki se nanaša na končno meritorno presojo glavne stvari. Neutemeljeno je zato toženkino sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 14/2025, s katerim je Vrhovno sodišče prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13, in v katerem je šele zastavilo vprašanje,16 kar pa ne predstavlja zavzetega stališča, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Tudi do omenjenega ugovornega očitka se je sodišče prve stopnje opredelilo.17

13.Ob izkazani verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ga je, upoštevaje sodbo C- 287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.18 Odločilna je torej možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja, kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje.19 O tem je večinsko poenotena tudi aktualna sodna praksa, tudi sicer pa je že SEU v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.20 To pa pomeni, da nacionalna postopkovna pravila ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic iz Direktive 93/13.

14.Pritožbeno zavzemanje, da se zadeva C-287/22 nanaša na specifično poljsko ureditev, ki zahteva vlaganje novih tožb, in da je slovenska ureditev zaradi možnosti spremembe tožbe po 186. členu ZPP drugačna, ni odločilno. Primerljivost obeh zadev se kaže v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku, v potrošniški naravi spora zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v prejetju kredita v domači valuti in v pogodbi vsebovani valuti - CHF. Zato ni pravno pomembno, da ima tožnica v pritožbeno obravnavani zadevi v skladu z ureditvijo v ZPP možnost spremeniti tožbo (med postopkom), temveč je bistvo v učinkovitosti končne odločbe; v kolikor bi moral potrošnik med dolgotrajnim postopkom še naprej plačevati anuitete na podlagi verjetno nične pogodbe, bi bila končna sodba o ničnosti zanj manj učinkovita.21 Zato je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da polnega učinka Direktive 93/13 ni mogoče doseči na način, da se od potrošnika zahteva ne le nenehno dopolnjevanje tožbe za med postopkom plačane obroke, ampak tudi vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi (torej ne glede na možnost priviligirane spremembe tožbe po čl. 186 ZPP).22 Graja, da ni izpolnjen pogoj nujnosti, ni utemeljena.

15.Ob zgoraj pojasnjenem tudi niso utemeljene pritožbene graje o nesubstanciranih trditvah o tem, da povečana protivrednost mesečne anuitete predstavlja relevantno breme za finančne obveznosti tožnikov, kot tudi ne nadaljnje o statističnih podatkih zvišanja povprečne neto plače od 2006 do 2025 ali o neupoštevanju ocene kreditne sposobnosti kreditojemalcev, ki se odraža v zaščiti potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja. Iz enakih razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe o škodi, ki naj bi jo trpela toženka zaradi izgube, povzročene s prenehanjem plačevanja anuitet na podlagi Kreditne pogodbe, ker iz sodbe C-287/22 ne izhaja razlaga, ki bi nalagala upoštevanje posledic, katere bi lahko zaradi začasnega ukrepa nastale nasprotni stranki. Ob zapisanem pritožnica ne more uspeti s pritožbeno grajo, da je zmotno apliciran standard verjetnosti pri tehtanju potencialnih neugodnih posledic za stranki oz. da ni konkretno izkazana dejanska nevarnost po členu 272 ZIZ oz. pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

16.V zvezi s sicer obširnim pritožbenim zatrjevanjem, da je kondikcijski zahtevek zastaral, in razlogi za zatrjevano zastaranje, pritožbeno sodišče odgovarja, da se je sodišče prve stopnje o tem ugovoru opredelilo v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer je ugovor utemeljeno zavrnilo s pravilno in zadostno obrazložitvijo, upoštevaje, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo. Tudi sicer pritožbena graja temelji na napačnem izhodišču samostojnosti ugotovitvenega zahtevka, zaradi česar ta naj ne bi bil mogoč, kadar obstaja kondikcijski zahtevek, ki je zastaral, glede na to, da tožeča stranka v obravnavani pravdi uveljavlja tudi dajatveni zahtevek v zvezi z izbrisom zatrjevane neveljavne vknjižbe hipoteke in zahtevano vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

17.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlago dokumentov banke Slovenije iz obdobja 2005 - 2007, so pritožbene novote, za katere pritožnica ne poda navedb, zakaj so šele v pritožbi podane prvič. Ker jih ne opraviči, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP ter 15. členom in 239. členom ZIZ), ob čemer pa gre vendarle izpostaviti že po prvostopnem sodišču omenjeno potrebno razlikovanje med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka za znatno spremembo valutnega tečaja od zavedanja splošne tveganosti o možnih znatnih oscilacijah valutnega razmerja.