Jedro

Namen procesne omejitve prostega razpolaganja z zahtevki po 3. odst. 3. čl. ZPP je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava zaradi kogentnih zapovedi oziroma prepovedi ne bi mogle doseči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan izstaviti tožniku naslednje zemljiškoknjižno dovolilo: Prodajalec J.K., izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri celoti njemu lastnih nepremičnin, to je pri celoti nepremičnin, ki ležijo na parc. št... k.o. V., parc. št... k.o. K., parc. št... k.o. Vr., parc. št... k.o. Vo. in parc. št... k.o. V., vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Tolminu, vknjiži lastninska pravica na ime in v korist V.M. do celote. V primeru, da tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ne bo izstavila zemljiškoknjižnega dovolila z navedeno, vsebino zemljiškoknjižno dovolilo nadomesti ta sodba. Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2006 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je toženec v predmetni zadevi sam podpisal pripoznavo tožbenega zahtevka, ki mu jo je že pripravljeno ponudil v podpis tožnik. Ta okoliščina in dejstvo, da je toženčev pooblaščenec v odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah večkrat opozoril sodišče, da je toženec v zelo težkih materialnih oz. finančnih razmerah, bi pri sodišču moralo vzbuditi dvom o tem, ali je pripoznava tožbenega zahtevka resnično odraz toženčeve volje, kot tudi v kakšnih okoliščinah je bila podana. Sodišče omenjenih dejstev ni upoštevalo, temveč je ne glede na sporne okoliščine v zvezi s pripoznavo izdalo sodbo. Še pomembnejša okoliščina, ki jo sodišče ni upoštevalo, čeprav jo v sodbi omenja, pa je, da sta pravdni stranki v tem postopku razpolagali s tožbenim zahtevkom v nasprotju s prisilnimi predpisi, konkretno v nasprotju z Zakonom o kmetijskih zemljiščih in Zakonom o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženec izdati vknjižbeno dovoljenje, je povsem brezpredmeten. Vknjižbeno dovoljenje, s katerim toženec kot prodajalec dovoljuje tožniku kot kupcu vknjižbo na določenih parcelah, že vsebuje prodajna pogodba, ki jo je toženec podpisal in jo je tožnik predložil kot dokaz v pravdni spis. Problem ni v tem, da toženec ne bi podal vknjižbenega dovoljenja, temveč je problem v tem, da Upravna enota Tolmin ne more podati soglasja k pogodbi, ker je le-ta v nasprotju z že omenjenimi zakoni, saj je predmet pogodbe le del nepremičnin, ki sicer predstavljajo zaščiteno kmetijo kot celoto. Upravna enota je iz tega razloga zavrnila odobritev pogodbe. Brez odobritve upravne enote podpisa toženca kot prodajalca ni mogoče overiti pri notarju in seveda tudi ni mogoče vložiti predloga za vknjižbo lastninske pravice. Tožnik poskuša s sodbo sodišča nadomestiti odločbo upravne enote ali povedano drugače, ker je pogodba v nasprotju z zakonom in je upravna enota zavrnila njeno odobritev, poskuša tožnik pogodbo realizirati tako, da bi pravni posel izvedel skozi sodbo sodišča. Opisana situacija je prav tista, ki jo ZPP določa v 3. odst. 3. čl., kjer navaja, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom. Izpodbijana sodba temelji na nedovoljenih razpolaganjih strank in je zato v direktnem nasprotju z zakonom. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Podatki spisa kažejo, da je tožnik dne 22.3.2006 vložil zoper toženca tožbo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tožbeni predlog povsem enak zemljiškoknjižnemu dovolilu, ki ga vsebuje prodajna pogodbi brez datuma (priloga spisa A 11), ki sta jo sklenili pravdni stranki. Toženec je po pooblaščencu na tožbo odgovoril in v odgovoru na tožbo posebej opozarjal, da gre za zaščiteno kmetijo in da je iz ponudbe toženec določene parcele izpustil, zato je UE T. z odločbo z dne 21.11.2005 zavrnila odobritev pravnega posla, in je tudi predložil navedeno odločbo (priloga B2). Toženec je sam z vlogo z dne 26.5.2006 pripoznal tožbeni zahtevek in je sodišče prve stopnje dne 20.11.2006 izdalo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v nasprotju z določbo 2. odst. 316. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. odst. 3.čl. ZPP in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Po določbi 1. odst. 316. čl. ZPP izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, 2. odst. citiranega člena pa določa, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP). Namen procesne omejitve prostega razpolaganja z zahtevki po 3. odst. 3. čl. ZPP je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava zaradi kogentnih zapovedi oziroma prepovedi ne bi mogle doseči. Prav za to gre v obravnavanem primeru. Po tožbenih navedbah je toženec kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin dal ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, kmetije oziroma gozda. Tožnik je ponudbo sprejel in stranki sta sklenili prodajno pogodbo. Toženec je hkrati z odgovorom na tožbo predložil odločbo UE T. z dne 21.11.2005, s katero je ta zavrnila odobritev pravnega posla, sklenjenega s prodajno pogodbo brez datuma, med J.K. in V.M., ker je prodajalec s ponudbo zaščitene kmetije ponudil v prodajo zaščiteno kmetijo kot celoto, iz pogodbe pa je upravni organ ugotovil, da so iz prodaje zaščitene kmetije izpuščene določene parcele, ki so sestavni del kmetijskega gospodarstva, in ker sklenjena pogodba ne izpolnjuje pogojev iz 18. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), je upravni organ na podlagi 1. alineje 3. odst. 19. čl. ZKZ zavrnil odobritev pravnega posla. Po 1. odst. 18. čl. ZKZ se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen v primerih, ki so v tem določilu taksativno našteti, pravni posel pa odobri upravna enota (1. odst. 19. čl. ZKZ). V predmetni zadevi je upravna enota zavrnila odobritev pravnega posla (po predložitvi pritožbe v reševanje je toženec v vednost poslal odločbo drugostopnega organa, ki je potrdil navedeno odločbo upravnega organa). Razpolaganje z zaščiteno kmetijo je omejeno z že citiranimi določbami ZKZ in brez ustrezne odobritve pravnega posla s strani pristojnega upravnega organa ni mogoče overiti podpisa na pogodbi (4. odst. 22. čl. ZKZ) in posledično tudi ne izvršiti zemljiškoknjižnega vpisa na novega lastnika. Ravno to pa zasleduje predmetna tožba, saj se toženec na podlagi pogodbe, ki že vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, brez odločbe upravnega organa, s katero ta odobri pravni posel, ne bi mogel vpisati v zemljiško knjigo, to pa bi omogočila pravnomočna sodba.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 354 ZPP), da po izvedenem dokaznem postopku meritorno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).