Jedro

Ker pri tožnici niti iz nobenega izvida lečečega specialista niti iz predloga osebnega zdravnika za uvedbo postopka in niti iz v sodnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 20. 2. 2008 in 25. 10. 2007 in se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter ji priznajo pravice po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter sklenilo, da tožnica nosi stroške postopka sama.

Zoper zavrnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da to ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke kljub temu, da je tožnica podala argumentiran dokazni predlog v tej smeri in kljub temu, da izvedenec ortoped ni podal mnenja v zvezi s psihiatričnimi težavami, ki odločilno vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnica se je zaradi psihičnih težav zdravila v letu 2007 in 2008 in je bilo ugotovljeno, da ima znižano toleranco, je slabše energetsko opremljena, distimična, anksiozna. S strani dr. A.P. je bila postavljena diagnoza depresija in prilagoditvena motnja ter svetovano, da se izogiba stresnim situacijam. Iz poročila klinične psihologinje izhaja, da gre pri tožnici za depresijo srednje do hujše oblike ter mejno inteligentnost, tožnica je imela spominske motnje, bila je napeta, psihomotorno upočasnjena, negativno stigmatizirana in negotova. Izvedenec I.F., kot specialist ortoped ne more podati izvedeniškega mnenja s področja psihiatrije in psihologije ter je bila tako odločitev sodišča, ko je sprejelo oceno, da so težave v zvezi s psihičnim stanjem, motnje lažje stopnje, pri čemer naj bi bile te motnje pomanjkljivo diagnostično in terapevtsko obravnavane ter jih zaradi tega pri oceni delazmožnosti naj ne bi bilo mogoče upoštevati, napačna. Sodišče je v posledici navedenega, ker predlaganega dokaza ni izvedlo, nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je ravnalo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prav tako ni pojasnilo zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca ortopedske stroke, saj je bilo mnenje izvedenca I.F. z dne 24. 2. 2010 v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, to je z ugotovitvami ortopeda S.T., ki je tožnico zdravil in je bil podrobno seznanjen z njenim zdravstvenim stanjem. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožničino delo fizično ni težko, in da ne gre za delo v dolgotrajni prisilni drži. Delo čistilke poteka v pretežnem delu v prisilni drži in v predklonu. Enako je tudi stališče lečečega ortopeda, ki je tožnici odsvetoval dolgotrajne fizične obremenitve, ki so povezane z delom v predklonu, dolgotrajno prisilno držo in dvigovanjem težjih bremen. Sodba sodišča je v tem delu neobrazložena, saj sodišče ne navede na podlagi katerih dokazov je prišlo do takšnega zaključka. Iz opisa delovnega mesta čistilke izhaja, da gre za opravila kot so dvigovanje vedra, čiščenje v predklonu in delo v dalj časa trajajočih prisilnih držah, torej opravila, ki jih je lečeči ortoped tožnici odsvetoval oz. je presodil, da zanje ni sposobna. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja tožnica v pritožbi in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlagane dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke – psihiatra oz. postavitve novega izvedenca medicinske stroke – smer ortoped ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati.

Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije, izvedenskih mnenj tožene stranke in iz izvedenskega mnenja postavljenega sodnega izvedenca ni zadostne zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabilo materialnega prava iz 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožničinih zdravstvenih težav in njenem zdravstvenem stanju, odstraniti.

V predmetni zadevi je potrebno upoštevati tudi da sta invalidski komisiji prve in druge stopnje v skladu z določbo 266. čl. ZPIZ-1 izvedenska organa toženke, njuna sestava, delo ter postopek pred izdajo izvedenskega mnenja in pri podaji le tega, pa so določeni v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 113/2002). Res je, da v sodnem postopku mnenja invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta izvedenska organa zavoda, torej ene od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. - 256. čl. ZPP, saj ima tak značaj le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v postopku določi razpravljajoče sodišče, vendar ta mnenja niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, kis so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine po 1. odst. 224. čl. ZPP. Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali, da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odst. 224. čl. ZPP).

V obravnavani zadevi se podatki oz. mnenja članov invalidskih komisij niso razhajali med seboj, sodišče pa je tudi postavilo sodnega izvedenca ortopeda, ki je podal izvedensko mnenje po pregledu celotne medicinske dokumentacije tako v upravnem in sodnem spisu, kakor v zdravstvenem kartonu tožnice in tožnico tudi osebno pregledal. Glede ortopedskih težav tožnice je sodni izvedenec v izvedenskem mnenju, na podlagi prej navedenega in zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 5. 5. 2010, tudi po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri obrazložil ter pojasnil vse ortopedske težave tožnice in njihov vpliv na njeno delazmožnost in navedeno objektiviziral tudi s pomočjo rentgenskih slik. V zvezi s tem je tudi izčrpno pojasnil izvide ortopeda S.T. za čas od 8. 1. 2007 do 28. 8. 2007 iz katerih prav tako izhaja, da gre pri tožnici za kronični, cervikalni in lumbalni sindrom, vendar brez perifernih oz. nevroloških izpadov. Iz ortopedskih izvidov dr. S.T. nikjer ne izhajajo podatki o težavah, ki so značilne za nevrološke okvare živcev. Teh težav nikoli ni nihče zasledil in v posledici tega je bila opravljena tudi usmerjena diagnostika, torej le klasično rentgensko slikanje, ki je pri takšni klinični sliki običajno in dovoljno. V kolikor pa obstajajo simptomi z okvari perifernih živcev pa je potrebno pri diagnostičnih postopkih uvesti dodatne preiskave in sicer magnetno resonanco hrbtenice, vratne ali ledvene, kompjutersko tomografijo in elektro fiziološke preiskave, ki se imenujejo EMG. Teh preiskav ni bilo opravljenih, ker ni bilo simptomov, ki bi narekovale takšne preiskave. Na podlagi navedenega sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v izvedeniško mnenje, ker je bilo podano objektivno glede tudi na opisano zahtevnost delovnega mesta tožnice. Sodišče je tako upravičeno zavrnilo predlog tožnice za imenovanja novega izvedenca ortopeda, kar je v svoji obrazložitvi sodbe, na strani 4 in 5, v zadostni meri pojasnilo.

Glede psihičnega stanja tožnice je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz listinske dokumentacije, ki jo je ocenila tako invalidska komisija prve kakor druge stopnje, pri tem je pri podaji mnenja na invalidski komisiji druge stopnje dne 6. 2. 2008 sodeloval tudi specialist nevropsihiater. Komisija je upoštevala izvid kliničnega psihologa in psihiatra ter menila, da psihične težave, ki jih ima tožnica, ne vplivajo na njeno delovno zmožnost. To je poudaril tudi izvedenec ortoped v svojem izvedenskem mnenju. Tožnici je bila s strani psihiatra predpisana medikamentozna terapija in svetovano izogibanje stresnim situacijam, kar pa je potrebno upoštevati glede na dela, ki jih je tožnica opravljala. Tožnica je nazadnje opravljala delo čistilke. Obremenitve so razvidne iz delovne dokumentacije v upravnem spisu z dne 24. 9. 2004, posebej pa še iz pojasnila podjetja pri katerem je bila tožnica zaposlena v letu 2004. Dopis podjetja Z. d.o.o. z dne 11. 11. 2009 je bilo kot dokaz prebrano na zadnji glavni obravnavi, kar izhaja iz dokaznega sklepa iz zapisnika te glavne obravnave, in bi tožeča stranka, v kolikor se z obremenitvami na delovnem mestu čistilke, kakor jih je podalo navedeno podjetje ni strinjala, bi jih lahko takrat prerekala in dokazovala to, kar sedaj navaja v pritožbi, ko trdi, da sodišče ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da delo čistilke ni fizično zahtevno. V 3. odst. na strani 3 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje posebej navedlo kako je ugotavljajo težo delovnega mesta čistilka in navedeno dokazno ocenilo na prvem delu strani 5 obrazložitve svoje sodbe, kjer je izrecno navedlo, da iz podrobnega opisa del, ki ga je podal delodajalec (listovna številka 28) ne izhaja, da je tožničino delo fizično težko, niti, da gre za delo v dolgotrajni prisilni drži. Enako izhaja iz priložene okvirne analize in zdravstvene ocene delovnega mesta čistilke (v C/1). Sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v tako podano objektivno opisano zahtevnost delovnega mesta tožnice. Takšno oceno delovnega mesta in obremenitev tožnice pri delu čistilke sprejema tudi pritožbeno sodišče in tako ne more slediti pritožbeni navedbi, da je delovno mesto čistilke fizično težko, da gre za delo v dolgotrajni prisilni drži, itd. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega imelo dovolj utemeljenih razlogov, da je tožničine predloge v smeri postavitve novega izvedenca ortopeda oz. izvedenca psihiatra zavrnilo. Tožničine motnje in depresije je potrebno upoštevati v zvezi z njenim delom, torej kakšen vpliv imajo navedene zdravstvene težave na delovno sposobnost tožnice.

Sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da tožnica za organizirano pridobitno delo ni več sposobna, kar naj bi jasno izhajalo iz priložene zdravstvene dokumentacije. Iz zdravstvene dokumentacije specialista ortopeda dr. G.T. kaj takšnega ni razvidno. Lečeči ortoped ji je v okviru zdravljenja med leti 2007 in 2008 odsvetoval težje fizične obremenitve, ki so povezane z dvigovanjem bremen in dolgotrajno prisilno držo oz. delo v predklonu. Pri tem izpodbijana sodba glede tega ni nejasna, saj je sodišče prve stopnje na strani 6 obrazložitve sodbe izrecno pojasnilo, da je tožnica poleg odprave izpodbijanih odločb toženke zahtevala, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da je podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ugotovitev popolne izgube delovne zmožnosti, kar pa ne izhaja iz nobenega izvida lečečega specialista, niti iz ugotovitev osebnega zdravnika v predlogu za uvedbo postopka, kakor tudi ne iz v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja. To ne izhaja tudi iz novejših izvidov, tako, da je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbene zahtevke tožnice, ob upoštevanju 60. čl. ZPIZ-1, kot pravne podlage za svojo odločitev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da krije stroške pritožbe tožnica sama.