Jedro

Temeljni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji je, da tujec dejansko živi na območju Republike Slovenije in ima svoje bivanje tudi formalno urejeno. Dovoljenje za stalno prebivanje tujca se izda le na podlagi prošnje tujca in ne po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V izpodbijani odločbi je tožena stranka najprej sprejela sklep, da se upravni stvari strank: tožnice in M.F. združita v en postopek.

Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka odločila, da se prošnjama tožnice, roj. 26.9.1952, in M.F., roj. 25.9.1979, obe državljanki ZR Jugoslavije, za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje tujk na območju Republike Slovenije ne ugodi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo tožničini tožbi zaradi molka organa s sodbo št. U ... z dne 23.4.1997 in naložilo toženi stranki, da odloči o tožničini pritožbi z dne 10.7.1994 tako, da bodisi sama odloči o zahtevku, ali da ga predloži v rešitev Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljubljani. Urad predsednika tožene stranke je takoj po prejemu sodbe vrhovnega sodišča zaprosil ministrstvo za notranje zadeve za dodatne podatke o tožničinem prebivališču oziroma družine F. v Republiki Sloveniji oziroma o njihovi odselitvi v Republiki Srbijo. Na kasnejšo urgenco je Ministrstvo za notranje zadeve, ki sicer obravnava številne zadeve družine F. s področja notranjih zadev, z dopisom z dne 9.3.1998, ki ga je tožena stranka prejela 18.3.1998, poslalo zaprošene podatke, ki omogočajo meritorno odločitev o zahtevi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnice in njene hčerke, sedaj že polnoletne M.F., na območju Republike Slovenije. Na podlagi odločbe tedanjega Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljane z dne 15.4.1993 je formalni prebivalni status vsem članom družine F., in sicer D.F., roj. 16.2.1953, tožnici in M.F. na naslovu C. b. B. 16 v Ljubljani prenehal. Ta odločba je postala dokončna 2.5.1993. Zoper odločbo je bil sprožen upravni spor. Vrhovno sodišče je s sodbo št. U ... z dne 22.10.1997 tožbo zavrnilo. Iz stanovanja na naslovu C. b. B. 16 v Ljubljani, ki je last Ministrstva za obrambo, se je družina F. izselila že leta 1993 ter je v tem stanovanju druga stranka. Ministrstvo za notranje zadeve tudi navaja, da je iz zadnje vloge D.F. razvidno, da sedaj živi družina na naslovu U. L. S. 3/V, L. v ZR Jugoslaviji. Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97 - ZTuj) se nanaša na tujce, to je osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, ter ureja njihove obveznosti med prebivanjem oziroma zadrževanjem v Republiki Sloveniji. Tožena stranka kot nesporno ugotavlja, da tožnica in M.F. ne prebivata na območju Republike Slovenije, pač pa že od leta 1993 naprej v ZR Jugoslaviji, in sicer v L.. Po mnenju tožene strake, glede na to, dokler ne bosta vstopili na območje Republike Slovenije, sploh nimata pogojev za izdajo bodisi dovoljenja za začasno oziroma za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tudi sicer je predvidena izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tujcev šele tri mesece po prihodu v Republiko Slovenijo z veljavnim potnim listom oziroma po poteku časa, kolikor tujcu brez dovoljenja za prebivanje dovoljuje izdani vizum. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pa je sicer zakonski pogoj, da ima tujec dovoljenje za začasno prebivanje in da določen čas neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije, razen tega pa mora izpolnjevati tudi pogoje, ki opravičujejo njegovo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Po mnenju tožene stranke nobeden izmed navedenih pogojev v konkretnih primerih ni izpolnjen, zato prosilki (tožnica in njena hčerka M.F.) nista upravičeni do dovoljenj za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnica v tožbi, s katero izpodbija izrek izpodbijane odločbe, ki se nanaša nanjo, meni, da so v izpodbijani odločbi podane bistvene kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na območju Republike Slovenije, ampak pritožbo zaradi neizdaje dovoljenja po uradni dolžnosti (analogna uporaba 3. odstavka 82. člena ZTuj). Poleg tega navaja, da v Republiki Sloveniji sploh ni tujka, saj njena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije še vedno ni rešena. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo v izreku, ki se nanaša nanjo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v skladu z razlogi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, kar je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo z dne 27.5.1993 ni ugodilo tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. To dejstvo potrjuje tudi sama tožnica v svoji zahtevi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji z dne 8.3.1994. Tožnica nima prav, ko navaja, da bi ji moral pristojni organ z dnem, ko je postala tujec v Republiki Sloveniji (po njenih navedbah v citirani vlogi: 21.9.1993), po uradni dolžnost, ob analogiji 3. odstavka 82. člena ZTuj, izdati dovoljenje za stalno prebivanje. ZTuj je začel veljati z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 25.6.1991 (84. člen). Na ta dan so se na ozemlju Republike Slovenije poleg državljanov Republike Slovenije in oseb, ki so bile že po dotedanjih zveznih predpisih tujci (1. člen Zakona o gibanju in prebivanju tujcev - Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) in so morale imeti urejen prihod in prebivanje po teh predpisih, nahajali tudi državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki do dne uveljavitve tega zakona (25.6.1991) niso bili tujci in niso mogli imeti urejenih pravnih podlag za prebivanje tujca na ozemlju Republike Slovenije niti v skladu z dotedanjo zvezno zakonodajo niti v skladu z novo slovensko zakonodajo o tujcih.

Tretji odstavek 16. člena ZTuj določa, da tujec vlogo za dovoljenje za stalno prebivanje vloži pri pristojnem organu. Iz te določbe izhaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje tujca izda le na podlagi prošnje tujca in ne po uradi dolžnosti. Glede na to tudi ni mogoče uporabiti analogije s 3. odstavkom 82. člena ZTuj, ki se nanaša na osebe, ki so imele status tujca po takratni zvezni zakonodaji (na dan 25.6.1991). Sicer je po določbi 1. odstavka 81. člena ZTuj na dan uveljavitve ZTuj (25.6.1991) tudi za tožnico veljala ureditev, da do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe ZTuj ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona, kar pa je tožnica storila.

Ob vsebinski razlagi 16. člena ZTuj je po presoji sodišča temeljni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, da tujec dejansko živi na območju Republike Slovenije in ima svoje bivanje tudi formalno urejeno. Tožena stranka pa je pravilno ugotovila, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, dejansko stanje v konkretni zadevi, to je, da se je družina F. iz Republike Slovenije izselila že leta 1993 v Republiko Srbijo oziroma ZR Jugoslavijo (L.) in tam živi še danes (tudi tožnica v tožbi navaja ta naslov). Zato tožena stranka utemeljeno, z uporabo določb 16. člena ZTuj, ni ugodila tožničini vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).