Jedro

Odgovorna oseba mora oškodovanca vzeti takega, kakršen je, in mu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile.

Naravni dogodki in procesi ne morejo biti pravno relevanten vzrok, zato ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel enakega obsega škode in da je bila tožnica zaradi predhodnih degenerativnih sprememb bolj občutljiva in je utrpela večji obseg škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki I izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do plačila. V presežku do zahtevanega zneska 52.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v presežnem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.000,00 EUR od 26. 7. 2011 do 19. 4. 2013 se tožbeni zahtevek zavrne.

- v točki II izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh po prejemu te sodbe plačati pravdne stroške v znesku 352,41 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 164,22 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v 15 dneh plača 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do plačila. V presežku do zahtevanega zneska 52.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 22.000,00 EUR od 26. 7. 2011 do 19. 4. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 605,19 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da tožničin delodajalec ni storil ničesar protipravnega. Nosila so bila redno vzdrževana in pregledana ter niso bila poškodovana. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se nosila sesula na tožničini strani. Iz izpovedbe D.H. izhaja, da so bili zaposleni obveščeni o priporočeni umirjeni uporabi nosil zaradi obrabljenosti. Prav tako iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke izhaja, da tožnica nosil kljub opozorilu ni pravilno uporabljala. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi tožničinih težav z roko. Tožničin sodelavec je delo opravil pravilno, tožnica pa nosil zaradi bolečin ni mogla zadržati in je padla. Tožnica se tudi ni znala opredeliti do vzroka sesutja nosil. Meni, da je določena višina previsoka, saj tožničine poškodbe in nevšečnosti niso v vzročni zvezi s poškodbo, temveč so nastale zaradi tožničinih predhodnih težav z desno ramo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da zvin rame praviloma ne zapusti nobenih trajnih posledic, bolečine pa trajajo 3-6 tednov. Previsoko je določena tudi odškodnina za strah. Tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kar izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je mnenja, da je bilo na invalidski komisiji napačno ugotovljeno, da je invalidnost posledica škodnega dogodka. Tožnica bi imela enake težave tudi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, v škodnem dogodku pa ni utrpela nobenih poškodb. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je medicinska sestra. S sodelavcem sta bolnika dvignila na nosila, nato sta nosila dvigovala po stopnjah, najprej je nosila dvignil sodelavec, zatem pa še tožnica. Nosila so se ob dvigovanju sesula, tožnica pa je padla. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je ugotovilo, da je toženkin zavarovanec (tožničin delodajalec) odgovoren za nastanek škode, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku, saj so bila predmetna nosila obrabljena in je obstajala možnost sesutja nosil, delodajalec pa zaposlenih (tudi tožnice) ni poučil o potrebni posebni pozornosti pri uporabi nosil in ravnanju v primeru sesutja.

6. Pritožbene navedbe, da tožnica ni določno opredelila vzroka škodnega dogodka, ne držijo. Tožnica je že v tožbi pojasnila, da je padla, ker so se nosila sesula na strani sodelavca (ob glavi bolnika) in so jo odrinila. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. T.H. (tožničin sodelavec) je namreč izpovedal, da so se nosila ob dvigovanju sesula na njegovi strani (ni pa vedel, ali so se nosila sesula tudi na strani tožnice), prav tako sesutja na strani tožnice ni videla R.K. Tudi izvedenec s področja varstva pri delu M.P. je potrdil, da je mogoče, da so se nosila gibala v horizontalni smeri proti tožnici, ko je T.H. skušal zaustaviti popolno sesutje nosil tako, da je z nogo stopil pod njih.

7. Sodni izvedenec s področja varstva pri delu je kot vzrok škodnega dogodka opredelil, da tožnica in/ali sodelavec dela nista opravljala v skladu z navodili za uporabo nosil (nista preverila, ali so se zatiči pravilno zataknili v utore). Iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu torej ne izhaja, da je vzrok za sesutje nosil izključno tožničino ravnanje, temveč je potrebno upoštevati, na kateri strani so se nosila sesula, ugotovitev tega dejstva pa je naloga sodišča. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nosila niso sesula na tožničini strani, čemur nenazadnje pritrjuje tudi pritožba, tožnici ni mogoče očitati, da nosil ni pravilno dvignila in da se ni prepričala, če so noge podvozja pravilno blokirane.

8. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da bi moral delodajalec zaposlene opozoriti na posebno previdnost pri uporabi konkretnih nosil. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa družbe M. ugotovilo, da so bili na predmetnih nosilih opaženi deli, ki so bili obrabljeni, zavarjeni in obdelani. Nosil ni mogoče vrniti v prvotno stanje brez menjave ogrodja, ki več ni dobavljivo, zato je navedena družba priporočala umirjeno uporabo nosil in posebno pozornost ob uporabi. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi T.H., da zaposleni o obrabljenosti nosil oziroma posebni previdnosti pri uporabi in ravnanju v primeru sesutja niso bili poučeni. Res je D.H. izpovedal drugače, vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj njegovi izpovedbi na podlagi vseh izvedenih dokazov ni moglo slediti, sodišče druge stopnje pa dokazni oceni izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec odgovoren za nastanek škode, ker tožnici ni zagotovil varnosti in zdravja pri delu (5. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu, v nadaljevanju ZVZD). Oprema, ki sta jo uporabljala tožnica in njen sodelavec, je bila sicer še (pogojno) uporabna, vendar je bila zaradi njene obrabljenosti potrebna posebna pazljivost, na kar tožnica in sodelavec nista bila opozorjena. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da so se predmetna nosila že večkrat sesedla (ne v prisotnosti tožnice), zato bi bilo dodatno opozorilo delodajalca vsekakor potrebno. Za odločitev ni relevantno, če je bil morda tožničin sodelavec pri ravnanju z nosili premalo skrben in so se zato nosila sesedla na njegovi strani, saj tudi za njegovo ravnanje odgovarja delodajalec (147. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

10. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da tožnica nosil ni mogla zadržati zaradi bolečin v roki oziroma rami. Tožnica je imela sicer degenerativne spremembe na rotatorni manšeti desne rame, vendar pa toženkine navedbe, da je imela tožnica v času škodnega dogodka izražene bolečine, zaradi katerih ne bi mogla pravilno dvigniti oziroma zadržati nosil, ni potrdil noben izveden dokaz. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da tožnica ni prispevala k nastanku škode (171. člen OZ), saj se nosila niso sesula na njeni strani in tako ni izkazano, da njeno ravnanje ob dvigovanju nosil ni bilo dovolj skrbno.

11. Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku leta 2011 utrpela zvin in udarnino desne rame. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo že v letu 1999 ugotovljeno, da ima tožnica kalcinacije na področju desne rame. Prav tako je bilo po poškodbi ugotovljeno, da je imela tožnica degenerativne spremembe, sicer pa se od leta 1999 ni zdravila zaradi bolečin rame. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke J.F. ugotovilo, da običajno trajajo telesne bolečine v primeru zvina 3-6 tednov (pri zdravi osebi), da pa so bile telesne bolečine pri toženki dolgotrajnejše zaradi prisotnih degenerativnih sprememb. Prav tako ima toženka še vedno omejeno gibljivost desne rame in kronični bolečinski sindrom desne rame. Sodni izvedenec medicinske stroke ugotavlja, da so primarni vzrok tožničinim trajnim telesnim bolečinam (oziroma vsem bolečinam, ki so trajale po šestih tednih zdravljenja) in omejeni gibljivosti rame degenerativne spremembe. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da zdrava oseba ob enaki poškodbi ne more imeti trajnih posledic, oseba z degenerativnimi spremembami, ki je utrpela enako poškodbo kot tožnica, pa lahko ima takšne težave, kot jih ima tožnica.

12. Pri presoji o pravno relevantni vzročnosti je mogoče med vsemi dejavniki, ki so vzrok določene škodne posledice, upoštevati samo ravnanje človeka: čeprav je ravnanje človeka samo eden od več vzrokov, ki so skupaj privedli do določene škodne posledice, vsi ostali vzroki pa so naravni dogodki, se upošteva samo ravnanje človeka – celo takrat, ko so naravni dogodki k nastanku škodne posledice »prispevali« večji delež. V pravni teoriji in v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek oziroma neobičajno večji obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi v smislu posebne občutljivosti, predispozicije, prejšnje bolezni in drugih fizičnih in psihičnih lastnosti oškodovanca. Odgovorna oseba mora oškodovanca vzeti takega, kakršen je, in mu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile.(1)

13. V konkretnem primeru predstavljajo degenerativne spremembe izrazito prevladujoč razlog zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti. Degenerativne spremembe ne izvirajo iz kakšnega škodnega dogodka. Gre za stanje, ki je prirojeno in ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano ter ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve. Naravni dogodki in procesi pa ne morejo biti pravno relevanten vzrok, zato ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel enakega obsega škode in da je bila tožnica zaradi predhodnih degenerativnih sprememb bolj občutljiva in je utrpela večji obseg škode.

14. V obravnavani zadevi je z zadostno verjetnostjo izkazana vzročna zveza med škodnim ravnanjem in konkretnim obsegom škode. Res je, da bi sprožilni element tožničinim težavam glede na njeno stanje lahko bil tudi kakšen drug dogodek (npr. neroden dvig roke, kot to izpostavlja pritožba glede na ugotovitve izvedenskega mnenja). Vendar pa so se tožničine telesne bolečine in omejena gibljivost rame pojavile po škodnem dogodku in ni izkazano, da bi kakšen drug dogodek sprožil tožničine sedanje težave z ramo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim ravnanjem in konkretnim obsegom škode – telesnimi bolečinami, ki jih je trpela tožnica vse do konca zdravljenja (8 mesecev je bila v bolniškem staležu) in jih še vedno trpi, duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je posledica omejene gibljivosti desne rame in kroničnega bolečinskega sindroma, ter strahom, ki ga je tožnica trpela do konca zdravljenja.

15. Glede na ugotovljeno dejansko stanje: - da je tožnica zaradi padca utrpela zvin in udarnino desne rame; - da je trpela srednje hude telesne bolečine dva tedna in lahke telesne bolečine štiri tedne, bolečine pa so se nato nadaljevale tekom zdravljenja, ki je trajalo osem mesecev, in še vedno trajajo, tožničino zdravstveno stanje se je sicer po posamezni terapiji izboljšalo, nato pa se je znova poslabšalo; - da je med zdravljenjem trpela neugodnosti, in sicer več pregledov pri osebnem zdravniku, travmatologu, ortopedu, rentgensko slikanje, magnetno resonanco, fizikalne terapije, jemanje analgetikov, po oceni sodišča druge stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v izpodbijani sodbi ni bilo zadostno upoštevano načelo objektivne pogojenosti odškodnine (179. člen OZ). Ob upoštevanju, da tožnica ni trpela hudih telesnih bolečin in da ni imela nobenega operativnega posega, znaša po oceni sodišča druge stopnje pravična in primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 6.000,00 EUR. Pri tem je dodati, da je v okviru odškodnine za telesne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevano, da zaradi kroničnega bolečinskega sindroma ne more opravljati vseh del, kot jih je opravljala pred škodnim dogodkom.

16. Tožnica je utrpela primaren strah ob škodnem dogodku, ko se je ustrašila, da bi nosila s pacientom padla nanjo in jo poškodovala. Prav tako je bila zaradi težav z ramo do konca zdravljenja zaskrbljena za izid zdravljenja. Po oceni sodišča druge stopnje tudi dosojena odškodnina za strah presega odškodnine, ki so se za takšne ali podobne škode, oblikovale v sodni praksi.(2) Odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje za strah, ki ga je tožnica utrpela v škodnem dogodku.

17. Tožnica ima v posledici škodnega dogodka omejeno gibljivost desne rame in kronični bolečinski sindrom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ne more več opravljati dela kot spremljevalka v reševalnem vozilu, temveč dela kot dispečerka oziroma telefonistka (z odločbo ZPIZ ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti). Prav tako ne more več opravljati del na vrtu, določenih gospodinjskih del in s težavo opravlja dela, za katere je potrebna fina motorika (npr. zapne gumbe na srajci). Zaradi vsega navedenega trpi duševne bolečine. Delo na urgentnem oddelku jo je veselilo in ji bilo v ponos ter ga je želela opravljati še naprej. Zlasti ob upoštevanju, da je tožnica trajno omejena pri opravljanju poklicnega dela in da je bila v času škodnega dogodka stara 45 let, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravična in primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 10.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je v skladu z načelom individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi z odškodninami, ki so se za takšne ali podobne škode oblikovale v sodni praksi.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do plačila. V presežku do zahtevanega zneska 52.0000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v presežnem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.000,00 EUR od 26. 7. 2011 do 19. 4. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Glede na spremenjen uspeh v postopku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Tožničin uspeh v postopku po spremembi znaša 33 %, njeni pravdni stroški pa 6.539,02 EUR (točka 35 obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka ji je tako dolžna povrniti 2.157,88 EUR pravdnih stroškov. Toženkin uspeh v postopku sedaj znaša 67 %, zato je glede na priznane pravdne stroške v znesku 3.746,70 EUR (točka 36 obrazložitve izpodbijane sodbe), upravičena do povračila stroškov v znesku 2.510,29 EUR. Po pobotanju je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 352,41 EUR.

20. Toženka je upravičena do povrnitve dela pritožbenih stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sporna vrednost znaša 22.000,00 EUR. Nagrada za postopek s pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je veljal v času pričetka postopka in se v skladu z 20. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) uporablja v tej zadevi, znaša 670,40 EUR. Tožnici pripadajo še materialni stroški v višini 20,00 EUR. Ker je priglasila nagrado za pritožbo in materialne stroške v višini 1.275 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 585,23 EUR, ji gre nagrada zgolj v takšni višini (2. in 163. člen ZPP), kar skupaj s priglašenim 22 % DDV znaša 713,98 EUR. Njen uspeh v postopku s pravnim sredstvom znaša 23 %, zato ji je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 164,22 EUR. Tožnica je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Sodba in sklep II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. Op. št. (2) : Prim. II DoR 177/2015 z dne 1. 7. 2014.