Jedro

Sodbi, izdani v skrajšanem postopku o prekršku, ni mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, če ti niso neposredno navedeni v obrazložitvi sodbe, izhajajo pa iz obdolžilnega predloga.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo J.J. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 11. člena ZJRM, ki ga je storil s tem, da je dne 10.12.2005 ob 23.30 uri na javnem kraju vinjen oviral promet in kršil javno moralo, saj je v Č. ležal na pločniku, z glavo naslonjen na betonski robnik, ki loči pločnik od vozišča. Sodišče je storilcu izreklo globo v znesku 40.000,00 SIT in odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 9.500,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo je storilec dne 9.6.2006 vložil pritožbo in hkrati predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je vlogo štelo kot ugovor zoper sodbo in ga s sklepom z dne 4.7.2006 zavrglo kot prepoznega. Pritožbo, ki jo je storilec vložil zoper sklep o zavrženju ugovora, je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom z dne 18.9.2006 in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec je dne 25.10.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je sodišče storilca spoznalo za odgovornega prekrška, in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je le-to potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora. Zahtevo vlaga zaradi kršitve 8. točke 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju nima razlogov o odločilnem dejstvu, in zaradi kršitve 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 8. členom ZP-1 in v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vložnik navaja, da sodba nima razlogov, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je le vinjenost povzročila, da je obdolženi ležal na cesti. Iz ugovora obdolženca je po mnenju vložnika razvidno, da padec po pločniku ni bil nujno v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, temveč z epilepsijo. Ker obdolženec o tem ni bil zaslišan, ni mogel ponuditi dokazov v svojo obrambo. Zato bi šele vrnitev v prejšnje stanje pripomogla sodišču, da bi ugotovilo odločilno dejstvo. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek zahteve, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je na podlagi prvega odstavka 129.a člena ZP-1 (pri tem je prišlo do očitne pisne pomote pri številki člena, saj se sodišče sklicuje na prvi odstavek 129. člena ZP-1) odločilo brez zaslišanja obdolženca. Sodišče je torej odločalo v takoimenovanem skrajšanem postopku. Obrazložitev sodbe vsebuje vse sestavine, ki jih za sodbo, izdano v skrajšanem postopku, predpisuje zakon. V skladu s tretjim odstavkom 129.a člena ZP-1 vsebuje obrazložitev sodbe navedbo o dokazih iz obdolžilnega predloga, katerih vsebina opravičuje odločanje v skrajšanem postopku, ter okoliščine, ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri kazni. Svojo odločitev sodišče pojasnjuje s tem, da so prekršek neposredno zaznali policisti PP Č. Iz obdolžilnega predloga izhaja, da so policisti pri postopku z obdolžencem ugotovili, da je pod močnim vplivom alkohola, v razgovoru z njim pa tudi, da je tisti dan popil večjo količino alkoholne pijače. Ob vračanju domov je zaradi močne pijanosti padel in obležal na pločniku. Glede na navedeno izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav ti niso neposredno navedeni v obrazložitvi sodbe, pa izhajajo iz obdolžilnega predloga. Ob tem je potrebno dodati, da sodišče na morebitni ugovor v zvezi z epilepsijo ni bilo dolžno in tudi ni moglo odgovarjati, saj v času odločanja o prekršku tak ugovor ni bil podan. Z izražanjem dvoma o obstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo in prekrškom ter navedbami v zvezi z epilepsijo pa vložnik uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

Vložnik navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi "kršitve 89. čl. ZKP v zvezi s čl. 8 Zakona o prekrških v zvezi z 2. odstavkom 155. čl. ZKP." Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni moglo presojati ali je uveljavljana kršitev podana, saj vložnik ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih meni, da je podana ta kršitev, niti ni pojasnil v čem naj bi bila dejanska kršitev. Tudi iz zakonskih določb, na katere se sklicuje vložnik, tega ni mogoče razbrati.

Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.