Jedro

Če voznik prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 kilometrov na uro, višina največje dovoljene hitrosti ni zakonski znak prekrška, prav tako tudi ne dejanska hitrost, s katero je voznik vozil.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 16.11.2007 kršena določba točke d) sedmega odstavka v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z uvodoma navedeno sodbo o prekršku S.Z. spoznalo za odgovornega prekrška po točki d) sedmega odstavka v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga je storil s tem, „da je dne 23.8.2005 ob 05.10 uri vozil tovorno vozilo po glavni cesti v naselju Š/J, iz smeri B. proti Š., in pri tem prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za 45 kilometrov na uro, s čemer je ravnal v nasprotju z določilom člena 32/1, 1. alinea ZVCP-1.“ Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo. Višje sodišče v Celju je ob obravnavanju pritožbe z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ustavilo postopek o prekršku ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Vrhovni državni tožilec je 11.3.2008 zoper sodbo višjega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 32. člena v zvezi s sedmim odstavkom 32. člena ZVCP-1 v zvezi s vprašanjem, ali je ravnanje S.Z. prekršek (1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Po vložnikovem mnenju ne more biti dvoma, da je dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, povsem pravilno in zadostno označeno in vsebuje vse znake prekrška. Navedba v izreku, da je storilec prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju je povsem določna, in se dovolj jasno nanaša na hitrost 50 km/h, ki je predpisana v 1. alineji prvega odstavka 32. člena ZVCP-1. Zato ni utemeljen zaključek pritožbenega sodišča, da dejanje ni prekršek. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca, vložnik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugotovi uveljavljano kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo v izjavo obdolžencu, ki sodne pošiljke ni dvignil, in njegovemu zagovorniku, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Višje sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nima vseh elementov, kot jih določa predpis o prekršku, torej dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, zaradi česar naj bi bila podana okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Ker so v 32. členu ZVCP-1 predpisane različne najvišje dovoljene hitrosti vožnje v naselju, bi po stališču višjega sodišča moralo biti že iz izreka sodbe razvidno, katera od najvišjih dovoljenih hitrosti je bila prekoračena ali vsaj, s kolikšno hitrostjo je voznik vozil, ne pa zgolj višina prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti, ker takšnega izreka naj ne bi bilo mogoče preizkusiti.

5. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da navedeno stališče višjega sodišča ni pravilno. Po določbi točke d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 se z globo za prekršek kaznuje voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 km/h. Znaki tega prekrška so torej: 1. vožnja na cesti v naselju, 2. s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejena najvišja dovoljena hitrost in 3. prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti za več kot 30 km/h. Vsi navedeni znaki prekrška so v izreku sodbe sodišča prve stopnje jasno in določno opisani. Očitek, da je obdolženec vozil po (glavni) cesti v naselju (Š/J) in pri tem najvišjo dovoljeno hitrost prekoračil za 45 kilometrov na uro, s čimer je ravnal v nasprotju z določilom, ki omejuje hitrost (člen 32/1, 1. alineja ZVCP-1), torej vsebuje vse zakonske znake prekrška po točki d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. 6. Višina največje dovoljene hitrosti ni zakonski znak prekrška, prav tako tudi ne dejanska hitrost, s katero je voznik vozil. Obravnavani prekršek stori, kdor za določeno višino prekorači najvišjo dovoljeno hitrost, pri tem pa za obstoj prekrška samo po sebi ni pomembno, kakšna je najvišja dovoljena hitrost. Sodišče druge stopnje neutemeljeno navaja, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti prekoračitve največje dovoljene hitrosti, če v izreku ni navedena najvišja dovoljena hitrost ali vsaj hitrost, s katero je voznik vozil. Prekoračitev hitrosti je v izreku sodbe sodišča prve stopnje jasno zapisana s številko (45 kilometrov na uro), zato je ni potrebno posebej ugotavljati. Stvar razlogov sodbe pa je, da navede okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje, kakršno izhaja iz izreka sodbe. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, kolikšna je bila najvišja dovoljena hitrost (50 km/h), pa tudi to, s kakšno hitrostjo je obdolženec vozil (95 km/h). Prvostopenjska sodba tako vsebuje vse, kar je potrebno, da se lahko preizkusi tako glede materialnih in procesnih kršitev kakor tudi glede dejanskega stanja.

7. S tem, ko je višje sodišče ustavilo postopek iz razloga, ker dejanje ni prekršek (1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1), je prekršilo določbo točke d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki določa prekršek. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je na podlagi določbe drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 uveljavljano kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.