Jedro

Ugotovitvene odločbe o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izročitev tujca drugi državi ni mogoče enačiti s pravnomočno končano kazensko zadevo, ki je pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev S. K. Ruski federaciji zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje hude goljufije po četrtem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. Pritožbo zagovornika obdolženca je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo.

2. Zagovornik je zoper pravnomočni sklep o izpolnitvi pogojev za izročitev vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga absolutnih in relativnih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da se ugodi pritožbama zagovornikov obdolženca ter sklep Okrožnega sodišča v Kranju tako, da se ugotovi, da zahteva Ruske federacije za izročitev ne izpolnjuje pogojev in da se postopek za izročitev ustavi, pripor obdolžencu pa odpravi.

B.

3. Vrhovno sodišče je pri preizkusu dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper ugotovitveni sklep o obstoju pogojev za izročitev obdolženca Ruski federaciji ugotovilo, da ta ni dovoljena. Vrhovno sodišče je že v sklepu XI Ips 61968/2011 z dne 20. 3. 2012 ugotovilo, da se zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku (prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Izjema, ki jo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti preden je pravnomočno končan kazenski postopek predvideva ZKP, je pravnomočna odločba o odreditvi ali podaljšanju pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP).

4. Ugotovitve odločbe o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izročitev tujca drugi državi ni mogoče enačiti s pravnomočno končano kazensko zadevo, ki je sicer pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva po prvem odstavku 420. člena ZKP (enako sklepa Vrhovnega sodišča I Ips 26/2003 z dne 6. 2. 2003 in I Ips 208/2008 z dne 5. 6. 2008).

5. V ekstradicijskem postopku sodišče ne odloča meritorno o kazenskem zahtevku upravičenega tožilca, zato tega postopka tudi ni mogoče istovetiti s kazenskim postopkom (tako tudi mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1108). Poleg tega pa z izdajo ugotovitvene odločbe postopek o izročitvi obdolženca tuji državi tudi ni pravnomočno končan, saj o izročitvi oziroma neizročitvi dokončno odloči minister za pravosodje (530. do 532. člen ZKP). Sklep, ki se izda v ekstradicijskem postopku, tudi ne predstavlja pravnomočne sodne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku, saj zahteva za izročitev obdolženca zaradi izvedbe kazenskega postopka drugi državi pomeni, da kazenski postopek zoper njega ni končan.

6. Procesne določbe, ki urejajo izredno pravno sredstvo zahtevo za varstvo in postopek za mednarodno pravno pomoč v kazenskopravnih stvareh ne predpisujejo posebej dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti v primerih kot je obravnavani, zato je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva ni dovoljena in jo je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zato zavrglo.