Jedro

Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, izhaja, da je tožnik, ki je bil izbrisan, zapustil RS (skupaj z družino) avgusta 1993 in od tedaj dalje živi v BIH. Nikoli se ni poskušal vrniti v RS in si tu tudi ni poskušal urediti statusa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (RS). V obrazložitvi navaja, da je na podlagi določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) pri vpogledu v uradne evidence ugotovil, da je bil tožnik dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da ga je dne 11. 8. 1993 njegov zakoniti zastopnik kot mladoletnega otroka odjavil z naslova stalnega prebivališča A. na novi naslov v BIH. Organ je zato kot datum odjave prebivališča štel datum izbrisa, to je dan 26. 2. 1992. Tožnik je dne 28. 9. 1992 po zakonitih zastopnikih zaprosil za pridobitev državljanstva RS na podlagi 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar je bila njegova vloga z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 9. 1998 zavrnjena in je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998. Iz vpogleda v register tujcev ne izhaja, da bi tožnik vložil zahtevek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Na podlagi vpogleda v uradne evidence, izjave tožnika podane pred Veleposlaništvom RS v Sarajevu, izjave tožnikove matere, podane na zapisnik pri Veleposlaništvu RS v Sarajevu in izjave tožnikovega očeta, B.B., ugotavlja, da tožnik izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS in da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva RS pravnomočno zavrnjena, ne izpolnjuje pa nadaljnjega pogoja, to je pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva RS. Ker tožnik ni izkazal dejanskega bivanja v RS od datuma izbrisa do datuma pravnomočnosti zavrnilne odločbe o državljanstvu, ne more biti upravičenec do odškodnine, saj ne izpolnjuje vseh pogojev po drugem in tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev in sicer, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva RS zavrnjena, ne izpolnjuje pa nadaljnjega pogoja, saj od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe za pridobitev državljanstva RS ni v RS dejansko živel in njegova odsotnost iz RS še vedno traja ter je pri tem daljša od enega leta ter tudi ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost iz RS kot jih v tretjem odstavku 2. člena določa ZPŠOIRSP. Tožnikova starša sta v službi prostovoljno dala odpoved in je tožnik leta 1993 kot mladoleten skupaj s staršema in bratom RS prostovoljno zapustil, torej njegova zapustitev RS ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ker tožnik torej ne izpolnjuje vseh treh pogojev kumulativno, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zavrne, ker do nje ni upravičen, pravilna in zakonita.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da so krute življenjske okoliščine in neurejen status tožnika in njegovih družinskih članov zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, tožnika in družino prisilili v to, da so v letu 1993 vsi skupaj zapustili Slovenijo in se vrnili v BIH, kjer je bila vojna in je bilo zaradi vojne vse do leta 1996 težko priti iz države. Hkrati so jim potekli tudi potni listi, novih pa v tistem času niso mogli dobiti. Njegov oče se je kasneje, v letu 2008, vrnil v RS in si uredil status, za ženo in otroke pa statusa ni mogel urediti, ker pogojev po zakonu niso izpolnjevali. Tožnik je 28. 2. 1992 zaprosil za državljanstvo RS, o čemer pa do njegovega odhoda v letu 1993 ni bilo odločeno, zato niti ni imel zakonite podlage za bivanje v RS. Celotna družina je morala Slovenijo zapustiti izključno zaradi posledic izbrisa. Na podlagi navedenega je upravičena odsotnost tožnika in sicer sta izpolnjena dva pogoja oziroma razloga iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnik je namreč zapustil RS zaradi posledic izbrisa iz stalnega prebivalstva, saj ni pridobil državljanstva RS, čeprav je zanj zaprosil, hkrati pa se ni mogel vrniti v RS zaradi vojnih razmer v BIH. Sodišču predlaga, da odločbo Upravne enote Ljubljana št. 492-1577/14-23 z dne 3. 2. 2016 kot nepravilno odpravi in da upravni enoti naloži, da mora v roku 30 dni izdati odločbo, s katero bo tožniku dodelila denarno odškodnino v znesku 12.900,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2014 dalje do plačila, pod izvršbo za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v svoji odločbi z dne 7. 4. 2016 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila tožnikova zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena.

7. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj) v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP.

8. Po drugem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakona o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila njena vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v RS tudi dejansko živela.

9. Po tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti ter tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov in 1., 2., 5. ali 7. alineje Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2016 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja.

10. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Sporno tudi ni, da je RS zapustil avgusta 1993 skupaj s celotno družino. Prav tako ni sporno, da je bila njegova prošnja za pridobitev državljanstva RS pravnomočno zavrnjena dne 8. 12. 1998. Sporno pa je, ali je tožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo, v RS tudi dejansko živel. 11. Po oceni upravnega organa tožnik v navedenem obdobju v RS ni dejansko živel in tudi ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost. Ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna. Podatki v spisu namreč pravilnost odločitve upravnega organa potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, tako izhaja, da je tožnik, ki je bil izbrisan zapustil RS (skupaj z družino) avgusta 1993 in od tedaj dalje živi v BIH. Nikoli se ni poskušal vrniti v RS in si tu tudi ni poskušal urediti statusa.

12. Upravni organ je, glede na to, da je bil tožnik v času zapustitve RS mladoleten, njegovo dejansko življenje v RS presojal tudi skozi izjavo njegove mame in izjavo njegovega očeta, saj mladoletni otroci v zvezi z določitvijo odškodnine zaradi izbrisa sledijo staršem. Tožnikov oče je med drugim povedal, da so vsi zapustili Slovenijo zaradi izbrisa in da so odšli v BIH, kjer je bila vojna in se zaradi vojne v BIH ni moglo v RS. Upravni organ se do navedene izjave priče ni izrecno opredelil, čeprav sta navedena razloga sicer razloga upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

13. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je zapustil RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da se hkrati zaradi vojnih razmer v BIH ni mogel vrniti v RS, kar izkazuje njegovo upravičeno odsotnost iz RS. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je bil tožnik res izbrisan, vendar pa, kot je sam povedal na zaslišanju, se po zapustitvi RS v Slovenijo nikoli ni poskušal vrniti in si urediti statusa, temveč po zapustitvi RS od avgusta 1993 ves čas živi v BIH, tako da je iz RS odsoten že več kot 20 let. Zato je bilo kljub zgoraj navedeni pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, ki se do izjave tožnikovega očeta glede razlogov odhoda celotne družine iz RS ni izrecno posebej opredelil, zaključek upravnega organa, da tožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njegove vloge za sprejem v državljanstvo RS (do dne 8. 12. 1998) v RS ni dejansko živel in tudi ni izkazal razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, šteti za pravilen. Ker torej tožnik pogoja dejanskega življenja v RS v navedenem obdobju ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje vseh pogojev za določitev denarne odškodnine po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

14. Tožbeni ugovori glede na to, da se tožnik v RS ni nikoli poskušal vrniti, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati in jih zato sodišče zavrača kot neutemeljene.

15. Ker je glede na navedeno po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.