Jedro

Če tožeča stranka v pravdi zaradi vračila darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ne navede dejstev, ki omogočajo izračun obračunske vrednosti zapuščine, je tožba nesklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je skušal tožnik uveljaviti pravico do nujnega deleža. To sta bila zahtevek za ugotovitev, da je darilna pogodba neučinkovita do višine nujnega deleža ter da je toženec dolžan dovoliti vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice do višine nujnega deleža. Nazadnje je sodišče odločilo še o stroških postopka ter tožnici naložilo, naj tožencu povrne 2.625,54 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Če tega ne bo storilo, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se tožnica z ugotovitvami sodišča, da niso bili podani dokazi za ugotovitev vrednosti zapuščine in posledično, da ni mogoče določiti prikrajšanja nujnega deleža, ne more strinjati. Trdi namreč, da je bila vrednost spornih nepremičnin ocenjena že v sklepu Okrajnega sodišča v Kranju, s katerim je to odločalo o vrednosti spornega predmeta. S tem sklepom je sodišče bilo seznanjeno in ga iz neznanih razlogov ni upoštevalo. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo ostale dokazne predloge tožnice, saj ni izvedlo dokazov s sodelovanjem izvedenca. Res je, da tožnica izvedenca ni predlagala, vendar pa se je strinjala s predlogom, ko je izvedenca predlagal toženec. Sicer pa meni, da bi moralo sodišče samo angažirati ustreznega izvedenca, ki bi ugotovil vrednost celotne zapuščine.

3. Pritožba je bila vročena toženki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja: - da je sodišče prve stopnje pravilno opisalo normativni okvir, ki je relevanten v pravdi zaradi izračunavanja nujnega deleža, razpoložljivega dela ter vrnitve daril (28. do 39. člen ZD (2), str. 5, 6 in 7 izpodbijane sodbe); - da je v luči tega normativnega okvira tožeča stranka dolžna v tožbeni podlagi podati konkretni dejanski stan, ki omogoča konkreten izračun relevantnih okoliščin: kolikšna je obračunska vrednost zapuščine, koliko znaša obračunska vrednost tožničinega nujnega deleža, koliko znaša vrednost daril, ki jih je tožnica že prejela od zapustnice in koliko znaša vrednost darila, katerega vračilo se delno zahteva; - da tožnica tega ni storila; - da je, če so dejstva sporna, tožeča stranka dolžna ponuditi za svoje trditve tudi dokaze.

6. Na vse pritožbene navedbe v resnici odgovarja že izpodbijana sodba. Ne trditvena ne dokazna ponudba, ki bi omogočala rešitev zadeve v luči prej citiranega normativnega okvira, ni bila zadostno podana. Pritožbeno prizadevanje, da bi moralo sodišče vrednost darila tožencu povzeti iz korigirane vrednosti spornega predmeta (iz sklepa po 44. členu ZPP) ni resno. Takšna pojasnitev bi bila morebiti mogoča, če bi bilo darilo zapustnice tožencu (z dne 26. 6. 2002) sploh edino premoženje, od katerega bi bilo odvisno obračunavanje nujnega deleža (v takšnem primeru bi bilo obračunavanje tako ali tako samo sebi namen). Ampak v obravnavani zadevi ni tako, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (tudi tožnica je namreč od zapustnice prejela v dar nepremičnino), pritožnica pa to preprosto ignorira.

7. Ker, kot rečeno, že izpodbijana sodba vsebuje vse pravilne odgovore na relevantne pritožbene navedbe, jih pritožbeno sodišče tu ne bo obširneje povzemalo, marveč se nanje sklicuje. K temu dodaja splošen odgovor, da pritožničino stališče diametralno nasprotuje razpravnemu načelu (7. člen ZPP) in z njim povezanim načelom povezanosti trditvenega in dokaznega gradiva (212. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da glede na okoliščine primera dodatno materialnopravdno vodstvo ne bi bilo ne potrebno ne procesno dopustno (3).

9. Pritožnica še trdi, da je sodišče nepravilno zavrnilo „ostale dokazne predloge tožnice, ker naj bi bilo dejansko stanje zadosti razčiščeno za odločitev o zadevi“. Takšnega dokaza (namreč dokaza z izvedencem, o katerem pritožba edino konkretno govori) tožnica sploh ni predlagala. Pa tudi če bi ga, se zastavlja nadaljnje vprašanje, v dokaz katerih trditev naj bi ga predlagala. Tudi če bi torej ga, a ga v resnici ni, bi moralo sodišče tak dokazni predlog kot nesubstanciran zavrniti. O tem, zakaj se tožnica ne more zanašati na dokazni predlog nasprotne stranke, podan v zvezi z drugimi sredstvi (torej glede druge dokazne teme, zaradi česar je to drug dokaz), je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe.

10. Pritožba ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Ker toženec z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel v ničemer vplivati na svoj pravni položaj, stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Na podlagi merila iz prej citiranega pravila ZPP zato pritožbeno sodišče teh stroškov tožencu ni priznalo oziroma jih mora kriti sam.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 do Ur. l. RS, št. 99/2013).

(3) Glej zbrano sodno prakso na naslovu www.odv-zb.si/upload/odvetnik/2012/Gradivo%20finale%20konec.pdf

in sicer v prispevku Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi.