Jedro

Sklep, s katerim je bilo odločeno o zahtevi stranke za odločitev v sporu o pristojnosti med upravnimi organi, po določbah ZUS-1 ni upravni akt niti akt, ki ga je dopustno samostojno izpodbijati v upravnem sporu. Nedopustna pa je tudi tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prekoračitev za odločitev predpisanega roka ne pomeni dejanja, s katerim je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, kot meni tožnica, temveč kršitev pravil procesnega zakona, ki je v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati v samostojnem upravnem sporu. Ker gre v zadevi za upravno odločanje, je sodno varstvo zoper odločitev o pristojnosti zagotovljeno v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt, izdan v glavni zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi molka tožene stranke o zahtevi za odločitev v sporu o pristojnosti, ki jo je tožeča stranka vložila dne 21. 5. 2012 in o kateri tožena stranka ni odločila tudi po urgenci z dne 2. 7. 2012 in opozorilu pred tožbo z dne 3. 9. 2012. Po odločitvi o vloženi zahtevi pri tožbi vztraja in jo razširja na sklep Vlade Republike Slovenije št. 02100-1/2012/20 z dne 20. 12. 2012, ker tožena stranka o zahtevi ni odločila v predpisanem roku. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, ugotovi, da je bilo z dejanjem Vlade poseženo v njene temeljne svoboščine in pravice, izpodbijani sklep zaradi kršitve pravil postopka odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka z odgovorom na tožbo sodišče obvešča o izdaji izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožba se zavrže. Vlada Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožeče stranke, da odloči v sporu o pristojnosti o tem, kateri organ je dolžan obravnavati njeno zahtevo za ugotovitev škodljivosti sevanja radijske postaje radioamaterja A.A. V razlogih ugotavlja, da spora o pristojnosti ni več, ker je inšpekcijski nadzor opravil APEK na podlagi 141. člena Zakona o elektronskih komunikacijah, inšpekcijski nadzor spoštovanja 20. člena Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju pa Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje.

Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklep, izdan v postopku pred izdajo odločbe, se lahko (samostojno) izpodbija le, kolikor je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člena ZUS-1).

Tožeča stranka izpodbija sklep, s katerim je odločeno o njeni zahtevi za odločitev v sporu o pristojnosti, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt niti akt, ki ga je dopustno samostojno izpodbijati v upravnem sporu.

Nedopustna je tudi tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta je po 4. členu ZUS-1 dopustna zoper posamične akte in dejanja, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Prekoračitev za odločitev predpisanega roka ne predstavlja dejanja, s katerim je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, kot meni tožeča stranka, temveč kršitev pravil procesnega zakona, ki pa je, kot že navedeno, v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati v samostojnem upravnem sporu. Ker gre v zadevi za upravno odločanje, je sodno varstvo zoper odločitev o pristojnosti zagotovljeno v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt, izdan v glavni (inšpekcijski) zadevi.

Sodišče je tožbo iz navedenih razlogov kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.