Jedro

Čeprav posledice ravnanja v nasprotju z drugim odstavkom 107. člena ZDR/90 niso določene (razen, da to prestavlja prekršek), že opredelitev o prepovedi sklepanja drugih pogodb zadošča za zaključek, da ob ugotovljeni nezakonitosti sklepanja drugih pogodb lahko pride tudi do ugotovitve obstoja delovnega razmerja izvajalca del (delavca), pri čemer (razen izjemoma) ni odločilna volja strank. Pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je obstoj elementov tega razmerja, izvajalec del (delavec) pa mora sicer izpolnjevati tudi pogoje za sklenitev delovnega razmerja (glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe, itd.) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomembno poudariti element nepretrganega osebnega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktivno oblast delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij odločilno razlikuje zlasti po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dejanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Zgolj dejstvo, da je med strankama prihajalo do pogodb o programskem sodelovanju oziroma pogodb o novinarskem delu, ki naj bi jih tožnica sklepala kot samostojna poklicna novinarka, samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja, in šele iz te vsebine je mogoče sklepati na obstoj ali neobstoj elementov delovnega razmerja (v celotnem obdobju). V zvezi z voljo strank je potrebno upoštevati tudi to, ali je izvajalka del (samostojna novinarka) sklepala pogodbe o delu za vsakokratna daljša obdobja (npr. eno leto, več let neprekinjeno) dejansko kot oseba, ki je sama želela oz. hotela takšen status in celo vztrajala le pri takšnih pogodbah, ali kot oseba, ki je zaradi podrejenega položaja v daljšem neprekinjenem obdobju izvajanja del le pristajala na takšen status in morda (od vsega začetka ali kasneje) zahtevala tudi spremembe in sklenitev delovnega razmerja. Uveljavljanje obstoja delovnega razmerja, ker naj bi v pogodbenem razmerju med strankama obstajali elementi delovnega razmerja, pomeni uveljavljanje obstoja pogodbe o zaposlitvi. Prenehanje opravljanja dela po 1.1.2002, ob zatrjevani domnevi, da je šlo dejansko za delovno razmerje, pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Vsak poseg delodajalca v veljavnost te pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar le, če za to obstajajo procesne predpostavke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1.6.1992, da ji je tožena stranka dolžna od tega dne plačati vse prispevke in davke od plač v skladu z veljavnimi predpisi in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1.1.2002 dalje, zanjo obračunati plače za vsak mesec do 15. v mesecu za pretekli mesec, zanjo plačati vse prispevke in davke od plač ter ji povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica kot samostojna novinarka s toženo stranko sklepala pogodbe o programskem sodelovanju oziroma o novinarskem delu in anekse k tem pogodbam. Z analizo posameznih določb pogodb med strankama iz leta 1992, 1994, 1996 in 1997 je sodišče zaključilo, da stranki nista imeli namena vzpostaviti delovnega razmerja, kar je potrdila tudi sama tožnica, ki je izpovedala, da ji je bila vsebina pogodb znana in da je sicer razmišljala o sklenitvi delovnega razmerja, vendar v tej smeri ni naredila ničesar. Pomembno je, da se je tožnica pri sklepanju pogodb vedno sklicevala na status samostojne novinarke, da brez tega statusa ne bi mogla opravljati novinarskega poklica, da je bila ves čas dolžna sama plačevati davke in prispevke, ki sicer bremenijo delodajalca, da v pogodbah ni bil dogovorjen delovni čas, da je bil predmet pogodbe dogovorjen pavšalno in opredeljen s količino prispevkov, ne pa z delom kot takšnim. Tudi določba v pogodbah o prenosu avtorskih pravic izključuje obstoj delovnega razmerja. Analiza pogodb morda res daje občutek, da je pogodbeno razmerje sčasoma dobilo naravo delovnega razmerja, vendar je takšno sklepanje neutemeljeno. Tudi dogovorjena konkurenčna klavzula ne pomeni, da je pogodbeno razmerje prišlo v delovno razmerje. Enako velja za navedbe, da je tožena stranka v javnosti predstavljala tožnico kot del kolektiva Val 202 in kot novinarko, ne pa kot zunanjo sodelavko.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da pritožbene navedbe niso bistvene in se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva. Iz pogodb ne izhaja, da bi imeli stranki namen vzpostaviti delovno razmerje. Tudi trajnost pogodbenega odnosa še ne pomeni, da je takšno razmerje dobilo naravo delovnega razmerja, saj je tožnica sama hotela in vzdrževala lastni status samostojne nosilke dejavnosti in v tak odnos tudi hote vstopila. Tožnica ni bila v dobri veri, da je bila v spornem obdobju pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za obstoj elementov delovnega razmerja, ki so bili vsi podani, je predlagala izvedbo ustreznih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj je zavzelo napačno materialnopravno stališče, da je vsebina razmerja med strankama povsem nepomembna in da je odločilen predvsem tip pogodbe, kot izhaja iz besedila pogodb, ki so bile med strankama sklenjene. Takšnemu stališču se je pridružilo tudi sodišče druge stopnje in zato napravilo tudi zmoten zaključek, da so bila dejstva na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena. Poleg tega je zaključilo, da naj bi se tožnica glede elementov delovnega razmerja sklicevala samo na trajnost tega razmerja, kar je protispisen zaključek. Sodišče druge stopnje je postavilo tudi novo, lastno trditev glede dejstva, da naj bi tožnica sama hotela in vzdrževala status samostojne nosilke dejavnosti, ki je prav tako protispisna. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Pri toženi stranki je delala cele dneve. Tudi sicer zaradi konkurenčne prepovedi ni mogla delati za nekoga drugega. Mesečno je dobila le fiksni bruto znesek plačila, iz tega pa ni mogla plačevati niti minimalnih socialnih prispevkov. Vsega tega sodišče ni ugotavljalo, ker je izhajalo iz napačne materialnopravne presoje. Tožnica ponavlja, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščencu z pravniškim državnim izpitom). Tega odgovora revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko opravlja stranka pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (3. odstavek 86. člena ZPP). Edina izjema je določena za stranko ali zakonitega zastopnika stranke, ki ima sam opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP). Ta izjema torej ne velja za pooblaščenca z izpitom.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi sodbo druge stopnje samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizija je bila vložena pravočasno.

V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi sodišče druge stopnje zaključilo, da se tožnica glede elementov delovnega razmerja sklicuje samo na trajnost tega razmerja, saj to iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z neizvedenimi dokazi, ker sta se sodišči druge in prve stopnje postavili na napačno materialnopravno stališče - da je odločilen predvsem tip pogodb, ki so bile med strankama sklenjene, in ne vsebina razmerja. Sklicevanje na bistvene kršitve določb postopka v zvezi z napačno uporabo materialnega prava pomeni mešanje revizijskih razlogov. Tudi če zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, to ne predstavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka.

Nadaljnji revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka, da je tožnica sama hotela in vzdrževala status samostojne nosilke dejavnosti, je utemeljen, saj je sodišče druge stopnje ta zaključek (o dejanskem stanju) napravilo mimo sodišča prve stopnje. To je zaključilo le, da stranki nista imeli namena vzpostaviti delovnega razmerja in da je tožnica razmišljala o sklenitvi delovnega razmerja, vendar ni ničesar naredila v to smer. Glede na to je sodišče druge stopnje zaključek o hotenju tožnice, da ohrani tak status in prav v statusu samostojne nosilke dejavnosti vstopa v razmerja s toženo stranko, napravilo mimo dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 358. členom ZPP. Pri opredelitvi oz. ugotavljanju obstoja delovnega razmerja namreč ni odločilna volja strank, saj je v primerih, ko stranki stopita v razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, njuna avtonomija omejena (več v nadaljevanju). To sicer ne pomeni, da v nekaterih primerih volje strank ne bi mogli upoštevati - če bi npr. sam izvajalec del (delavec) zahteval in vztrajal prav pri takšnem razmerju, kot je smiselno zaključilo sodišče druge stopnje. Ugotovljena kršitev se nanaša na enega od sicer odločilnih razlogov sodbe sodišča druge stopnje, ki bi že sam zadoščal za zavrnitev zahtevka, vendar izpodbijana sodba temelji tudi na zaključku, da "sodelovanje med strankama ni imelo narave delovnega razmerja." Odločanje o sporih o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja je povezano z vprašanjem pojmovne opredelitve pogodbe o zaposlitvi oziroma elementov takšne pogodbe, za razliko od drugih podobnih pogodb. Glede na datum prenehanja poslovnega razmerja med strankama, za katerega tožnica trdi, da ima elemente delovnega razmerja, je potrebno upoštevati določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni RS, št. 14/90 - 71/93), posebno ureditev v zvezi s statusom novinarja oziroma samostojnega novinarja po Zakonu o javnih glasilih (ZJG, Uradni list RS, št. 18/94, 36/2000) oziroma Zakonu o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/2001 in nadalj.), Uredbi o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida kot javne knjige (Uradni list RS, št. 105/2001, ki povsem na koncu spornega obdobja kot pogoj za pridobitev statusa samostojnega novinarja, ki do te uredbe tega statusa ni imel, v 6. členu določa tudi, da ni v delovnem razmerju za več kot polovični delovni čas oziroma ne opravlja druge samostojne poklicne dejavnosti) in Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje (Uradni list RS, št. 31/91 in nadalj.), ki velja tudi za "svobodne novinarje".

Pri opredelitvi pogodbenega razmerja ali delovnega razmerja so odločilne zakonske opredelitve oziroma razlike med pogodbo o zaposlitvi, pogodbo o začasnem in občasnem opravljanju dela (6. člen ZTPDR, 107. do 110. člen ZDR/90) in civilnimi pogodbami po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). ZDR/90 določa prepoved sklepanja pogodb o delu po tem zakonu in določbah ZOR, če gre za dela, za katera je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas ali za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali če gre za avtorska dela (2. odstavek 107. člena ZDR/90).

Čeprav posebne posledice ravnanja v nasprotju s to določbo niso določene (razen opredelitve, da to prestavlja prekršek - 132. člen ZDR/90), že navedena opredelitev o prepovedi sklepanja drugih pogodb zadošča za zaključek, da ob ugotovljeni nezakonitosti sklepanja drugih pogodb lahko pride tudi do ugotovitve obstoja delovnega razmerja izvajalca del (delavca), pri čemer (razen izjemoma) ni odločilna volja strank. Pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je obstoj elementov tega razmerja, izvajalec del (delavec) pa mora sicer izpolnjevati tudi pogoje za sklenitev delovnega razmerja (glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe, itd.) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca. Obširneje in natančneje to izhaja iz določb novega ZDR (Uradni list RS, št. 42/2002, 103/2007), ki sicer v tem sporu ni neposredno uporabljiv.

To pomeni, da že po ZDR/90 obstaja dolžnost sodišča, da presodi o zahtevku glede na obstoj elementov, ki kažejo na eno ali drugo razmerje. Pri tem ni bistveno, če elementi delovnega razmerja v ZDR/90 niso izrecno in jasno določeni (kot sedaj v 4. členu ZDR), saj jih je mogoče in potrebno ugotavljati na podlagi drugih zakonskih določb, ki urejajo posebnosti delovnega razmerja oziroma pogodb o zaposlitvi - za razliko od ostalih pogodbenih razmerij. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomembno poudariti element nepretrganega osebnega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktivno oblast delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij odločilno razlikuje zlasti po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dejanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Delavec je v bistvu tisti, ki ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in svojega delovnega časa. Če zanj veljajo obsežna vsebinska navodila, to pomeni, da ima le skromno mero svobodnega oblikovanja lastne pobude in samostojnosti. Upoštevati je potrebno tudi naravo konkretnih del in posebnosti v položaju novinarjev z in brez statusa samostojnega novinarja (zlasti 35. člen ZJG in 21. ter 22. člen ZMed). Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas s tem, ko dokazuje, da je imelo njeno delo pri toženi stranki, ki je imelo formalno podlago v pogodbah o programskem sodelovanju oziroma pogodbah o novinarskem delu, vse elemente delovnega razmerja. Pomembno je, da zgolj dejstvo, da je med strankama prihajalo do pogodb o programskem sodelovanju oziroma pogodb o novinarskem delu, ki naj bi jih tožnica sklepala kot samostojna poklicna novinarka, samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja, ki jo je potrebno najprej natančno in čim bolj objektivno ugotoviti in šele iz te vsebine sklepati na obstoj ali neobstoj elementov delovnega razmerja (v celotnem obdobju).

V zvezi z voljo strank pa je potrebno upoštevati tudi to, ali je izvajalka del (samostojna novinarka) sklepala pogodbe o delu za vsakokratna daljša obdobja (npr. eno leto, več let neprekinjeno) dejansko kot oseba, ki je sama želela oz. hotela takšen status in celo vztrajala le pri takšnih pogodbah, ali kot oseba, ki je zaradi podrejenega položaja v daljšem neprekinjenem obdobju izvajanja del le pristajala na takšen status in morda (od vsega začetka ali kasneje) zahtevala tudi spremembe in sklenitev delovnega razmerja. V tem kontekstu je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožnica ni bila v dobri veri, da je bila v spornem obdobju v delovnem razmerju.

Glede na navedeno izhodišče tožnica utemeljeno opozarja na to, da sta se sodišči druge in prve stopnje pri presoji neutemeljeno zadovoljili s presojo pogodb med strankama in tožničinim formalnim statusom ter zaradi tega napačnega materialnega izhodišča nista natančneje ugotavljali dejanskih okoliščin njenega dela in položaja pri toženi stranki. To bi zahtevalo dodatno izvedbo dokazov. Tako npr. ni pomembno le to, da je bil tožničin honorar v pogodbi določen kot avtorski honorar, da ni bil izrecno določen delavni čas, da predmet dela ni bil natančno določen, temveč vezan na določitev s strani urednika v skladu s programski potrebami, itd., temveč predvsem, ali je bil dejansko honorar določen glede na obseg novinarskih prispevkov, z upoštevanjem tarife za ovrednotenje novinarskega dela za novinarje informativnega programa (kot v pogodbah), ali je bil primerljiv s plačo drugih novinarjev, ali je tožnica dejansko morala vsak dan prihajati na delo in opravljati delo v delovnem času kot primerljivi delavci (in je bila vezana na navodila delodajalca v istem obsegu) in morda celo morala evidentirati svojo prisotnost, kje je konkretno opravljala delo, kaj točno je delala, kakšen je bil obseg njenega dela, ali je bila dejansko vezana na odreditev urednika glede vsebine in vrstne dela oziroma je bila glede tega relativno svobodna. Pri odločitvi tudi ni mogoče zanemariti določb pogodb o pravicah v zvezi z dopusti, plačilom dopustov, stroški za delo, odsotnostjo in plačilom med odsotnostjo in dejanske prakse strank v zvezi s tem ter pomena določbe o prepovedi sodelovanja tožnice z drugimi glasili brez ustrezne privolitve. Ta določba bi lahko kazala na nesamostojen položaj tožnice. Upoštevati bi bilo tudi potrebno, ali se je tožničin položaj v spornem obdobju spreminjal. Glede na navedeno je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je v skladu z 2. odstavkom 380. člena ZPP (glede sodbe sodišča druge stopnje pa tudi v skladu s 1. odstavkom 379. člena ZPP) narekovalo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče v zvezi s ponovnim postopkom ugotavlja, da uveljavljanje obstoja delovnega razmerja, ker naj bi v pogodbenem razmerju med strankama obstajali elementi delovnega razmerja, pomeni uveljavljanje obstoja pogodbe o zaposlitvi v skladu z 11. členom ZDR/90 oziroma 8. členom Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Uradni list RS, št. 31/91 in nadalj.), ki velja tudi za svobodne novinarje. Prenehanje opravljanja dela po 1.1.2002, ob zatrjevani domnevi, da je šlo dejansko za delovno razmerje, pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Vsak poseg delodajalca v veljavnost te pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar le, če zato obstajajo procesne predpostavke. Te je v spornem obdobju določal ZTPDR. Po 80. členu tega zakona ima delavec pravico pristojnim organom v organizaciji oziroma delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravice do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejmejo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Takšen ugovor vloži delavec pri organu, ki ga določa splošni akt oziroma kolektivna pogodba, in to v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero mu je bila kršena njegova pravica, oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. 83. člen ZTPDR določa, da ima delavec, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa ali če ta organ ne odloči v roku 30-ih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, v nadaljnjih 15-ih dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Delavec ne more zahtevati varstva pri sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve.

Predhodno uveljavljanje pravic pri pristojnem organu torej v tem sporu predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo. Na procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Na to (vendar le v zvezi z reševanjem pritožbe zoper sklep o začasni odredbi) je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje v sklepu, opr. št. Pdp 86/2002-2 z dne 31.1.2002. Kljub temu se v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje, v pritožbi pa tudi sodišče druge stopnje, nista v ničemer opredelili do obstaja teh predpostavk.

Tožnica je v postopku sicer navedla, da je ustno zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, to pa je zahtevala tudi pisno z dopisom dne 18.12.2001, ki se nahaja v prilogi A 10. Vendar to še ne pomeni, da so podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Gre za nerazčiščeno vprašanje, ki zahteva jasno stališče, zlasti glede na vsebino tožničinega dopisa direktorju tožene stranke. Iz dopisa namreč izhaja, da "ni primarni interes naše stranke (t. j. tožnice) urejati razmerje in uveljavljati zahtevke za nazaj, da gospa G. želi predvsem ohraniti zaposlitev na R." in le "predlog, da se razmerje formalizira in da R. z gospo G. s 1.1.2002 sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinarja ali za drugo delovno mesto, itd.". Glede na takšno vsebino dopisa je zelo sporno, ali ta sploh lahko predstavlja zahtevo za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja vse od leta 1992, tako kot se glasi tožbeni zahtevek. Šele v primeru, če bo sodišče na podlagi tega dopisa in ostalih dejstev ugotovilo, da so pogoji za sodno varstvo sploh podani, bo po vsebini odločilo o sporu.

V takšnem primeru bo potrebno natančneje ugotoviti dejstva v zvezi s tožničinim delom in zlasti, ali je šlo za trajno neprekinjeno razmerje, ali je ima tožnica vseskozi isti formalni status (v spisu se nahaja tudi potrdilo o prenehanju statusa samostojne novinarke z dnem 1.3.1996 - glede česar se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili), kako je bila zavarovana, ali je bila prav tožnica tista, ki je v obdobju od leta 1992 predlagala oziroma zahtevala sklepanje pogodb o programskem sodelovanju oziroma novinarskem delu oz. kakšen je bil dejanski razlog sklepanja takšnih pogodb, ali je izpolnjevala pogoje za zasedbo primerljivega delovnega mesta v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki (za določen ali nedoločen čas) in v kolikšni meri ter kako (v celotnem spornem obdobju) je bila vezana na navodila s strani delodajalca glede vsebine, izvedbe, časa, trajanja in kraja dela.

Odločitev o revizijskih stroških in stroških odgovora na revizijo je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.