Jedro

Sodišče ne vidi razlogov, da organ na podlagi izmere objekta na posnetku in ob upoštevanju približnega merila, v katerem je narejen, ne bi ocenil njegove velikosti. Iz obeh odločb namreč izhaja, da gre za približno velikost, ki pa se od današnje razlikuje do te mere, da ni mogoče reči, da je objekt v tem pogledu nespremenjen. Na tej podlagi je drugostopenjski organ pritrdil razlogom prvostopenjske odločbe, iz česar smiselno izhaja tudi stališče, da nadaljnje ugotavljanje tega dejstva z izvedencem ni potrebno. Po mnenju sodišča tožnik navedenega ne more izpodbiti s pavšalnim zatrjevanjem, pri čemer se sklicuje na mnenje neimenovanih geodetov (dokazov o tem ne prilaga), da naj bi bil objekt na posnetku iz leta 1968 velik najmanj 5 m x 5 m. Celo če bi izvedenec omenjeno velikost dejansko ugotovil (katere druge aero posnetke in arhivsko gradivo naj bi še ocenil, tožnik ne konkretizira), to ni velikost današnjega gospodarskega poslopja okoli 6 m x 6 m, ki je bila ugotovljena na ogledu in med strankama ni sporna, pri čemer tožnik celo priznava, da velikosti objekta s posnetka niti ni mogoče natančno ugotoviti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila, da ima gospodarski objekt, stoječ na zemljišču parc. št. 2997/4 k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ na podlagi aero posnetka hitre ceste Koper, ki prikazuje stanje leta 1968, ugotovil, da je bil obravnavani objekt takrat velik okrog 4 m x 4 m, medtem ko na ogledu ugotovljena velikost sedanjega objekta znaša približno 6 m x 6 m. To pomeni, da se je njegova velikost po 31. 12. 1967 spremenila, zato za izdajo potrdila ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj se je strinjal, da v konkretnem primeru ne gre več za objekt, kakršen je bil v osnovi zgrajen pred letom 1967, ampak za objekt, ki se mu je bistveno spremenila velikost. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da morebitna sprememba velikosti objekta ni ovira za izdajo potrdila na podlagi 197. člena ZGO-1. Pritožbeni organ na to njegovo trditev ni odgovoril. Poleg tega upravni organ tožnika na ogledu ni opozoril na morebitna odstopanja v velikosti objekta, zato ni imel možnosti izjave pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnikova izjava v pritožbenem postopku pa v drugostopenjski odločbi ni bila upoštevana, niti omenjena. Po mnenju več geodetov je objekt na aero posnetku večji od 5 m x 5 m, pri čemer njegove velikosti glede na približno merilo foto povečave 1 : 800 ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Ni razumljivo, kako je prvostopenjski organ nameril le 4 m x 4 m, drugostopenjski pa 3,2 m x 4 m. V tem primeru bi moral upravni organ imenovati izvedenca geodetske stroke, čeprav tožnik po zakonu ni dolžan dokazovati, da je bil objekt po velikosti vedno enak. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da izda zahtevano potrdilo, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZGO-1 v 1. točki prvega odstavka 197. člena določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru.

Iz navedenega izhaja, da se potrdilo lahko izda le za objekt, ki je bil zgrajen pred koncem leta 1967, zato omenjene določbe ZGO-1 ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila stavba po navedenem datumu predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti upravno dovoljenje. Ker objekt med drugim definirajo tudi njegova velikost, lega na zemljišču ipd., mora objekt, kakršen je bil zgrajen v omenjenem obdobju, obstajati tudi v času zahteve za izdajo potrdila. Omenjena določba ZGO-1 dopušča odstopanje (spremembo) le pri namembnosti, a še to v omejenem obsegu – če je bila po letu 1967 bistveno spremenjena namembnost objekta, pogoj za uporabno dovoljenje po tem členu ni izpolnjen. Upoštevati je namreč treba, da obravnavana možnost pridobitve uporabnega dovoljenja predstavlja izjemo glede na ostale določbe ZGO-1 o uporabnem dovoljenju, zato jo je treba razlagati restriktivno. Glede na navedeno je neutemeljeno tožbeno stališče, da sprememba velikosti objekta po letu 1967 ni ovira za izdajo potrdila, da ima tožnikov objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu.

To potrdilo lahko po četrtem odstavku 197. člena ZGO-1 izda upravni organ na zahtevo lastnika objekta, če so zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega oziroma drugega odstavka tega člena; za takšna dokazila se lahko poleg potrdil in drugih listin, ki jih izdajajo pristojni državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov iz prvega odstavka tega člena oziroma prostorov v njih, v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek. Navedeno pomeni, da je dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za izdajo potrdila na strani stranke.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je tožnik zahtevi kot dokaz o izpolnjevanju predpisanih pogojev predložil aero posnetek iz leta 1968. Drži, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen z oceno velikosti objekta, ki jo je organ napravil na podlagi omenjenega posnetka. Ker se je s tem seznanil šele s prejemom izpodbijane prvostopenjske odločbe, je navedeno pomanjkljivost odpravil pritožbeni organ in na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopolnil postopek po organu prve stopnje. Ta je tožnika z vabilom z dne 17. 10. 2012 povabil, naj poda izjavo, kar je ta s pisno vlogo 26. 10. 2012 tudi storil. Kot ugotavlja sodišče, je v tej izjavi glede spremenjene velikosti objekta navajal v bistvenem enako, kot že v pritožbi, vloženi 9. 7. 2012. Zato dejstvo, da drugostopenjski organ omenjenega dopolnjevanja postopka v svoji odločbi ni omenil, samo zase ne more vplivati na odločitev, da ni pogojev za izdajo potrdila. V obeh primerih je tožnik namreč trdil, da po mnenju več geodetov iz aero posnetka izhaja, da je bil objekt zanesljivo večji od 5 m x 5 m, da ni možno zanesljivo ugotoviti njegove velikosti glede na le približno merilo foto povečave 1 : 800 ter na nedoločen kot snemanja in da bi moral biti za meritve postavljen izvedenec geodetske stroke, ne pa da je organ kar sam ugotavljal velikost. Enako navaja tudi v tožbi, pri čemer enako kot v izjavi še meni, da bi moral izvedenec opraviti tudi ogled, tožnikov objekt primerjati z drugimi objekti, pregledati ostale aero posnetke in arhivsko gradivo.

Sodišče ne vidi razlogov, da organ na podlagi izmere objekta na posnetku in ob upoštevanju približnega merila, v katerem je narejen, ne bi ocenil njegove velikosti. Iz obeh odločb namreč izhaja, da gre za približno velikost, ki pa se od današnje razlikuje do te mere, da ni mogoče reči, da je objekt v tem pogledu nespremenjen. Na tej podlagi je drugostopenjski organ pritrdil razlogom prvostopenjske odločbe, iz česar smiselno izhaja tudi stališče, da nadaljnje ugotavljanje tega dejstva z izvedencem ni potrebno. Po mnenju sodišča tožnik navedenega ne more izpodbiti s pavšalnim zatrjevanjem, pri čemer se sklicuje na mnenje neimenovanih geodetov (dokazov o tem ne prilaga), da naj bi bil objekt na posnetku iz leta 1968 velik najmanj 5 m x 5 m. Celo če bi izvedenec omenjeno velikost dejansko ugotovil (katere druge aero posnetke in arhivsko gradivo naj bi še ocenil, tožnik ne konkretizira), to ni velikost današnjega gospodarskega poslopja okoli 6 m x 6 m, ki je bila ugotovljena na ogledu in med strankama ni sporna, pri čemer tožnik celo priznava, da velikosti objekta s posnetka niti ni mogoče natančno ugotoviti.

Sodišče se ne strinja s tožbenim očitkom, da drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbeno trditev, da velikost objekta za izdajo potrdila ni pomembna. Iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da se je pritožbeni organ strinjal z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je razlog za odločitev dejstvo, da gospodarski objekt v sedanji izmeri presega tlorisne dimenzije objekta, izvedenega v osnovi pred letom 1967, saj gre za drugačen, večji objekt. S tem je bilo odgovorjeno na pritožbeno stališče, da zakon ne določa pogoja glede velikosti objekta.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).