Jedro

Ker je na podlagi Uredbe o spremembi Uredbe o cestnini za uporabo določenih cest prenehal veljati Sklep o določitvi cestninskih cest in višine cestnine, katerega odpravo je tožeča stranka s tožbo zahtevala, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, saj z vloženo pritožbo ne more doseči ugodnejše rešitve oziroma izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji) zavrnilo tožbo prve tožeče stranke proti Sklepu o določitvi cestninskih cest in višine cestnine z dne 16.12.2004 (Sklep), ki ga je izdala tožena stranka na podlagi 3. odstavka 2. člena, 2. odstavka 7. člena, 1. odstavka 8. člena in 3. odstavka 9. člena Uredbe o cestnini za uporabo določenih cest (Uradni list RS, št. 51/97, 48/98, 84/98, 51/99, 105/00, 109/02, 3/04 in 131/04 - odločba US RS, v nadaljevanju Uredba) in z njim določila cestninske ceste, odseke teh cest, prevozne razdalje posamezne cestninske postaje in cestninski sistem (zaprt-odprt). Z izpodbijanim sklepom je na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS kot nedovoljeno zavrglo tožbo druge tožeče stranke proti Sklepu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po stališču Ustavnega sodišča RS iz odločbe, št. U-I-96/02-20 z dne 11.11.2004, zoper Sklep zagotovljeno sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Sklep ni nezakonit, ker je ob njegovi izdaji (in tudi ob vložitvi tožbe) Uredba bila formalno pravno veljavna. Z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS (2. točka izreka) je bila sicer razveljavljena določba 2. člena Uredbe, vendar je razveljavitev začela učinkovati šele 30 dni po preteku enega leta od objave navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. V tem roku je bila sprejeta nova ureditev, in sicer Uredba o cestninskih cestah in cestnini za uporabo cestninskih cest (nova Uredba, Uradni list RS, št. 110/05), ki je začela veljati 10.12.2005. Nova Uredba vsebuje prehodno določbo (13. člen), ki ureja prenehanje veljavnosti Uredbe in Sklepa. Ni mogoče pritrditi tožbi, da je kršena ustavna pravica (14. člen Ustave RS), ker naj bi prebivalci na območju A. v nasprotju s prebivalci sosednjih regij plačevali cestnino, ne glede na prevožene kilometre. V 14. členu Ustave RS je določeno, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugačno prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino ter nadalje, da so vsi pred zakonom enaki. Enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisov v razmerju do vsakega posameznika oziroma enakopravno obravnavanje v postopku pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V 14. členu Ustave RS je zagotovljeno preprečevanje diskriminacije glede na osebne lastnosti posamezne osebe, Sklep pa ne ureja razmerja prebivalcev A. do voznikov iz drugih območij. Stvar presoje v tem upravnem sporu niso vprašanja, ali je cestninska postaja v Z. usklajena s spremembami in dopolnitvami prostorskega plana Občine A., niti, ali so bile strokovne podlage za čelno cestninsko postajo s priključki dovolj utemeljene.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da Občina A. ni aktivno legitimirana, ker ne izkazuje pravnega interesa v upravnem sporu, saj s Sklepom ni kršena kakšna pravica občine kot lokalne skupnosti in tudi ne na zakon oprta neposredna korist. Tožeči stranki vlagata pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo in sklep tako spremeni, da odpravi oziroma razveljavi Sklep, tožečima strankama pa prisodi stroške upravnega spora (po stroškovniku tožbe in pritožbe). Navedena odločba Ustavnega sodišča RS se ne nanaša na Sklep. Po načelu legalitete ni mogoče izdajati predpisov brez zakonske podlage. Za sprejem Sklepa ni pooblastila v Zakonu o javnih cestah. Zato je Sklep že od začetka nezakonit. Občina A. ima pravni interes, saj je zaradi Sklepa močno ovirana pri nadaljnjem razvoju in zaradi nepravične ureditve cestninskega sistema ne more konkurenčno razvijati gospodarstva.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3), ki se po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki ne izkazujeta pravnega interesa, saj si z vloženo pritožbo zoper izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev. S tožbo sta zahtevali odpravo oziroma razveljavitev Sklepa, ta pa je 23.3.2006 zaradi sprejema nove Uredbe (in aktov, ki so bili sprejeti na podlagi nove Uredbe) v celoti prenehal veljati in se tudi uporabljati. Po podatkih sodnega spisa je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na seji, ki je bila 7.3.2006, pisni odpravek sodne odločitve je bil 6.4.2006 vročen odvetniku tožečih strank, pritožba pa je bila vložena 20.4.2006. Navedeno pomeni, da v času vložitve pritožbe ni bilo več akta, za katerega sta tožeči stranki s tožbo predlagali njegovo razveljavitev oziroma odpravo.

V skladu z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 odloči sodišče o pritožbenih stroških po pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3). Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, ni podlage za povrnitev pritožbenih stroškov.

Ker tožeči stranki nimata pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 352. člena ZPP-UPB3, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.