Jedro

Če tujec ni izkazal sredstev za preživljanje, je to izključevalni razlog iz 2. alinee 3. odstavka 19. člena ZTuj, zaradi katerega tujec ne more dobiti dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank proti odločbi Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine Celje št... z dne 5.9.1991, s katero ni bilo ugodeno njihovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala zadostnih sredstev za preživljanje v smislu 2. alinee 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih. Celoten dejanski dohodek družine L., tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb, da se je mož prvotožnice na dan izdaje prvostopne odločbe zaposlil in prejemal 37.378,40 SIT brutto mesečne plače, torej ne dosega zneska 40.050,00 SIT kot minimalnega zneska za zagotovljeno materialno varnost vseh treh članov družine. Sicer pa se je A.L. zaposlil le za določen čas in sicer do 30.10.1994. Tožniki v tožbi izpodbijajo navedeno odločbo in navajajo, da je ugotovitev tožene stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj se je A.L. zaposlil za nedoločen čas. V Sloveniji je še veliko družin, ki prejemajo še nižje dohodke. Sicer pa so tožniki v Sloveniji že 4 leta in v tem času niti enkrat niso zaprosili za socialno pomoč. Vseskozi družino preživlja A.L., ki je bil redno zaposlen tudi po 30.10.1994 in je tudi še v času vložitve tožbe zaposlen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za izdajo dovoljenja tujcu (trem članom družine L.) za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pri čemer tožena stranka izdajo dovoljenja zavrača, sklicujoč se pri tem na izključevalni razlog iz 2. alinee 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih, po katerem dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje. Glede na podatke predloženih upravnih spisov sodišče nima pomislekov o navedeni sprejeti dejanski ugotovitvi tožene stranke. Tožniki ne izpodbijajo v odločbi ugotovljene višine dejanskih prihodkov in tudi ne izkazujejo kakih drugih virov dohodka. Zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da ugotovljeni znesek, tudi če bi šlo za zaposlitev za nedoločen čas, ne more predstavljati sredstev za preživljanje tožničine družine. Tožbena trditev, da je ugotovitev tožene stranke v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi, nima v podatkih predloženih upravnih spisov nikakršne podlage. Po presoji sodišča je zato tožena stranka v konkretni zadevi odločila pravilno in v skladu z določbami zakona o tujcih, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti Republike Slovenije Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.