Jedro

Pritožba upravičeno uveljavlja, da dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu ni popolno ugotovljeno ter da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče nedvoumno ugotoviti, kakšno delo v zvezi z nalaganjem kovinske bale na vilice viličarja je tožnik pred škodnim dogodkom opravljal (oziroma mu je bilo odrejeno), zakaj je bila pri nakladanju bale na vilice viličarja potrebna pomoč, kakšnih dimenzij je bila bala, pri nalaganju katere je prišlo do tožnikovega padca, kakšen bi bil varen in s tem pravilen način pomoči pri nakladanju bale na vilice viličarja oziroma, ali je bil način, ki ga tožena stranka opisuje kot ustaljenega, skladen s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa je zaradi napačnega materialnopravnega zaključka o tem, katera so odločilna dejstva v zadevi, sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 50.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in premoženjsko škodo v višini 6.066,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov tožnika (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 2.336,30 EUR (II. točka izreka), stranskemu intervenientu pa stroške postopka v višini 44,40 EUR (III. točka izreka). Sklenilo je še, da se dopusti stranska intervencija zavarovalnice A. d. d., B. na strani tožene stranke.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter pridržanje odločitve o stroških za končno odločbo. Uvodoma opozarja na bistveno kršitev določbe 214. člena ZPP, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej priznala, da je tožnik delal po navodilih delovodje C.C. oziroma, da ni upošteval njegovih navodil, nato pa je svoje navedbe v celoti spremenila, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni presodilo, ali naj se to dejstvo šteje za priznano ali izpodbijano, kar je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, posledica katere je nezakonitost sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj je štelo dejstvo, da je bil C.C. nadrejen tožeči stranki, za izpodbijano, kar je kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje opozarja na določbe 33. člena v času nesreče veljavnega Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD) glede odklonitve nevarnega dela in se sklicuje na judikat št. Pdp 102/2012. Zatrjuje, da je zaključek sodišča, da bi tožnik moral naloženo delo odkloniti, v nasprotju z veljavnim pravom. Tudi, če se bi se škodni dogodek zgodil tako, kot ga opisuje tožena stranka, je po mnenju tožnika šlo za način opravljanja dela, ki je v nasprotju s predpisi s področja varstva in zdravja pri delu. Sklicuje se na Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki v 7. členu določa pogoje, v katerih je treba zagotoviti uporabo delovne opreme - pomožnega ročnega orodja ali mehaničnih naprav. Navaja, da bi morala tožena stranka tožniku za odrejeno delo zagotoviti ustrezno pomožno ročno orodje, ker pa tega ni storila, je ravnala protipravno. Kot nelogičen in neživljenjski graja zaključek sodišča prve stopnje, da je viličar v času, ko bi moral tožnik opraviti svoje delo, ves čas miroval, vilice pa so bile na tleh. Če bi ta ugotovitev držala, po mnenju tožnika njegovo sodelovanje pri nakladanju bale sploh ne bi bilo potrebno. Kot nepravilno graja stališče sodišča, da naj bi tožnik moral odskočiti z bale, ko jo je C.C. začel dvigovati, saj tožnik takšne obveznosti ni imel, delo pa je moral opravljati v skladu z navodilom nadrejenega. Glede na ugotovitev, da je bila pomoč tožnika pri nakladanju tovora potrebna za to, da je "prevagal" bale na vilicah viličarja, po mnenju tožnika povsem logično izhaja, da vilice viličarja niso bile na tleh, kot je zmotno ugotovilo sodišče v sodbi, saj se v tem primeru kovinska bala ne bi mogla "prevagati" niti kakorkoli drugače nihati. Zatrjuje, da glede ustreznosti velikosti vilic na viličarju sodišče ni podalo prepričljivih razlogov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Meni, da so podani tudi pogoji za obstoj objektivne odgovornosti glede na vsebino celotne naloge tožnika. Opozarja na neustrezno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je nekritično sledilo izpovedi tožene stranke in z njene strani predlaganih prič, kljub temu da so nasprotja v njihovih izpovedih večja od nasprotij, zaradi katerih je sodišče izpoved tožnika označilo kot neprepričljivo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi bili izpovedi prič C.C. in D.D. bolj prepričljivi in nepristranski kot izpoved tožnika, saj sta zaposlena pri toženi stranki, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri presoji njune verodostojnosti. Glede priče D.D. izpostavlja, da je bil v času dogodka 15 metrov stran, zaradi zvoka delujočega viličarja pa ne bi mogel slišati besed C.C., ki naj ne bi kričal. Odločilna dejstva je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje ugotovilo v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in pravili logike, v določenem delu pa dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, čeprav bi glede na določbo 34. člena ZDSS-1 to moralo storiti. Dalje navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, zakaj sodišče verjame, da je tožnik samovoljno ravnal v nasprotju z navodili nadrejenega, saj je pred tem brez težav že večkrat pomagal pri nakladanju kovinskih bal. Ponuja verjetnejšo razlago, da je tudi tokrat tožnik ravnal po navodilih svojega nadrejenega, izpoved tožene stranke in pri njej zaposlenih prič pa je prirejena potrebam tega postopka. Nasprotuje ugotovitvi, da bi zatrjeval, da je skakal na premikajoči se viličar, in navaja, da je C.C. stroj začel premikati potem, ko je tožnik že sedel na balo. Dalje navaja, da zaključek v sodbi, da naj bi bile vilice viličarja ob dogodku na tleh, zanika že priča, na katere izpoved sodišče v celoti opira svojo odločitev. Trdi, da rokovanje s 150 kg težko kovinsko balo, ki se na vilicah viličarja lahko premika, že samo po sebi predstavlja nevarno dejavnost, viličar z dvignjenimi vilicami, pa četudi zgolj konicami vilic, na katerem je takšna kovinska bala, pa je nevarna stvar. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot nejasne graja zaključke sodišča glede velikosti vilic na viličarju. Meni, da je za ugotavljanje primernosti velikosti vilic pomembna dolžina kovinske bale, saj površina spodnje ploskve bale, pod katero so bile vilice, predstavlja ravno zmnožek vrednosti širine in dolžine te bale, prav tako pa iz spisa izhaja, da je moral tožnik balo "prevagati" proti viličarju, kar pomeni, da je morala biti njena dolžina vsaj dvakrat večja od dolžine vilic, saj v nasprotnem primeru do "prevaganja" ne bi moglo priti. Sodišče prve stopnje bi se po njegovem mnenju moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je bilo konkretno kovinsko balo sploh mogoče "prevagati" zgolj s potiskom rok, ali pa je bila potrebna večja sila, ki jo je lahko zagotovil le tako, da je na kovinsko balo prenesel vso svojo težo in s tem izpolnil navodilo nadrejenega. Vztraja, da je dogodek potekal tako, kot ga je opisal, in bi sodišče ob pravilnem postopanju ugotovilo obstoj objektivne in subjektivne odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku z dne 8. 5. 2009. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je sodelavec tožnika C.C. tožnika prosil, da z rokami pritisne na balo, kar je bil pri toženi stranki ustaljen način pomoči med sodelavci, pri čemer je viličar miroval, vilice pa so bile na tleh. Ugotovilo je, da je tožnik kljub opozorilu sodelavca C.C., da ne sme stopiti gor, stopil na balo, visoko približno 80 cm, takoj za tem padel na tla in se poškodoval. V zvezi s tem je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja in posledično ni krivdno odškodninsko odgovorna, prav tako tudi ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je tožnik sam kriv za nastalo škodo. Tožbeni zahtevek je tako na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) v povezavi s 131. členom in drugim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) zavrnilo.

7. Pritožba upravičeno uveljavlja, da dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu ni popolno ugotovljeno ter da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče nedvoumno ugotoviti, kakšno delo v zvezi z nalaganjem kovinske bale na vilice viličarja je tožnik pred škodnim dogodkom opravljal (oziroma mu je bilo odrejeno), zakaj je bila pri nakladanju bale na vilice viličarja potrebna pomoč, kakšnih dimenzij je bila bala, pri nalaganju katere je prišlo do tožnikovega padca, kakšen bi bil varen in s tem pravilen način pomoči pri nakladanju bale na vilice viličarja oziroma, ali je bil način, ki ga tožena stranka opisuje kot ustaljenega, skladen s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Glede na to je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa je zaradi napačnega materialnopravnega zaključka o tem, katera so odločilna dejstva v zadevi, sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Pritožnik v pritožbi opozarja, da je nelogičen in neživljenjski zaključek sodišča, da je viličar v času škodnega dogodka miroval, vilice pa so bile na tleh, saj v takem primeru tožnikovo sodelovanje pri manipulaciji s kovinsko balo ne bi bilo potrebno. Iz te pritožbene navedbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede samega načina nalaganja bale na viličar in tožnikove vloge pri tem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe res ni mogoče razbrati, kako je potekalo natovarjanje bal(e) na viličar, torej, kako je viličarist potisnil vilice viličarja pod tovor, ali in kdaj je dvignil vilice za 15 centimetrov ter kakšno pomoč tožnika je nato potreboval za dokončno naložitev bale na vilice viličarja, da jo je nato lahko dvignil oziroma odpeljal. Sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim sicer navedlo, da je sledilo izpovedi priče C.C., da je tožnika prosil, naj pritisne na balo z rokami, in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da delavec, ki pomaga, stoji na tleh in z rokami pritisne na balo, vendar pa iz navedenega ni jasen položaj bale glede na vilice viličarja, niti kakšen premik naj bi povzročil pritisk delavčevih rok na balo.

9. V zvezi z nalaganjem bale na viličar je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, s katere strani se naloži bala na vilice, s krajše ali z daljše. Pritožba utemeljeno opozarja, da so zaključki izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na dolžino bale in ustreznost dolžine vilic viličarja, nejasni. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve sledilo trditvam tožene stranke, da glede na standardno dolžino vilic 120-130 cm in stalno dimenzijo bale 80 cm x 80 cm dolžina bale ni relevantna, saj ta dimenzija več kot ustreza dolžini vilic. Ta zaključek je nejasen, saj iz razlogov sodbe ni razvidno, kako so se nalagale bale, ki niso imele vseh stranic enako dolgih (80 cm), torej bale v obliki kvadra. Iz pritožbe tožnika namreč izhaja, kot da se je bala nalagala na vilice viličarja s krajše strani in ne tako, da bi bila daljša stranica prečno na vilice, kar bi lahko izhajalo iz razlogov sodbe. Glede na to je za ugotovitev, kako je prišlo do škodnega dogodka in hkrati tudi za ugotovitev, ali je bil s strani tožene stranke ustaljeni način dela skladen s pravili o varnem delu, treba raziskati dejansko stanje tudi v tem delu.

10. Glede na navedene ugotovitve je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

11. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo raziskati dejansko stanje glede na izhodišča v tem sklepu. V ta namen naj po potrebi ponovno zasliši stranki in očividca škodnega dogodka, predvsem pa zasliši pričo E.E., ki je varnostni inženir pri toženi stranki. Dejstvo, da ta pri samem škodnem dogodku ni bil navzoč (to je tudi sicer pri nesrečah pri delu običajno), ne pomeni, da ne bi mogel izpovedati o zgoraj navedenih vprašanjih v zvezi z načinom nakladanja kovinskih bal na viličar, predvsem pa o vprašanju, ali je bil s strani tožene stranke zatrjevani ustaljeni način pomoči pri nakladanju bal skladen z varnostnimi predpisi. Za ugotovitev slednjega naj po potrebi izvede tudi s strani obeh strank predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Po izvedbi potrebnih dokazov za popolno ugotovitev dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o zahtevku tožnika ter za svojo odločitev navesti jasne razloge glede odločilnih dejstev.

12. Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do vprašanja, zakaj je štelo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da mu je bil C.C. nadrejen, za prerekano dejstvo, saj ga je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, v nadaljnji pripravljalni vlogi pa prerekala. Skladno z določbo tretjega odstavka 214. člena ZPP mora sodišče v takem primeru upoštevaje vse okoliščine presoditi, ali naj se dejstvo šteje za priznano ali izpodbijano. V kolikor se bo glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s samim potekom škodnega dogodka ali v zvezi s pravilnostjo ustaljenega postopka nakladanja kovinskih bal na viličar izkazalo, da je v predmetni zadevi odločilno tudi dejstvo nadrejenosti C.C. tožniku, bo sodišče prve stopnje glede na navedeno določbo ZPP moralo zavzeti stališče, ali gre za priznano dejstvo ali pa je dejstvo prerekano in ga je dopustno dokazovati, ter razloge za to.

13. Ker je pritožbi tožnika iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.