Jedro

Sodiče je tožencu ob razvezi naložilo preživljanje tožnice, njegova razvezane žene, ker je ta brez sredstev za življenje in ni sposobna za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 3. točki izreka, kolikor se nanaša na preživljanje tožnice) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in njuni mladoletni hčeri dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, tožniku pa naložilo, naj za vsako od njiju, enako pa tudi za tožnico plačuje po 5.000,00 SIT mesečne preživnine, in sicer od 1.2.2000 dalje do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih po obvestilu CSD. Do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske preživnine je toženec dolžan poravnati v 15 dneh, v bodoče zapadle zneske pa do vsakega 10. dne v mesecu za naprej. Zahtevek za višjo preživnino je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačevanje preživnine za tožnico, pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da tožničin preživninski zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nobena od tožničinih zdravstvenih težav ni takšna, da ne bi bila več sposobna za nobeno delo. Tudi toženec ima zdravstvene težave, vendar poleg fizičnega dela pri delodajalcu, pri katerem je zaposlen, občasno opravlja tudi dodatna fizična dela, da pridobi sredstva za življenje. Tožnica bi si lahko glede na svojo starost in izobrazbo poiskala kakšno lažje delo, tako vsaj delo gospodinjske pomočnice, kar je danes zelo iskano. Tožnica ni specificirala svojega zahtevka. Preživnino je utemeljevala le s stroški stanovanja, za katere pa je bilo nesporno ugotovljeno, da jih v celoti plačuje toženec. Navedeni stroški in preživnina za hčeri do takšne mere obremenjujejo toženčeve nizke dohodke, da je ogroženo njegovo preživljanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), in je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tožencu naložilo plačevanje primernega zneska preživnine za tožnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi zdravstvene dokumentacije, tožničine izpovedi in dopisa Urada za delo Krško ugotovilo, da tožnica glede na svoje zdravstveno stanje ne more dobiti dela. Toženec le s svojo pavšalno navedbo, da tožničine zdravstvene težave niso takšne, da ne bi bila sposobna za delo, pri sodišču druge stopnje ni zbudil nobenega dvoma o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, predlagal pa tudi ni nobenih novih dokazov. Sodišče druge stopnje zavrača tudi toženčevo pritožbeno navedbo, da bi si tožnica lahko našla delo kot gospodinjska pomočnica, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bila tožnica sposobna le za lažja fizična dela brez prisilne drže in nošenja bremen nad 10 kilogramov ter v okolju brez prašnih delcev, delo gospodinjske pomočnice pa takšnim pogojem brez dvoma ne ustreza. Na podlagi določbe 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) je tako tožnica upravičena do preživnine, ker je brez sredstev za življenje in je nesposobna za delo. Preživnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, je minimalna in sama nedvomno ne more pokriti niti najosnovnejših potreb kogarkoli niti ne tožnice, zato bi bilo posebno ugotavljanje njenih potreb brez vsakega pomena in tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Medtem vprašanje, kdo plačuje stroške stanovanja, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje glede preživljanja hčerk, v tej zadevi ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživnine pravilno upoštevalo, da so dohodki toženca nizki in mu ni naložilo plačevanja preživnine v takšnem znesku, da bi bilo, upoštevaje, da je dolžan preživljati tudi hčerki, ogroženo njegovo preživljanje. Poleg tega tožnik sam tudi v pritožbi navaja, da poleg dohodka pri delodajalcu še dodatno zasluži. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.