Jedro

Izrek sodbe, po katerem se pri izreku enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove oziroma združevanja kazni po vsega dveh sodbah ne upošteva sodba v zadevi A (že upoštevana pri izreku enotne kazni po drugi, prej pravnomočni sodbi), ni razumljiv niti izvršljiv, saj kazni po sodbi v zadevi A, ki je izgubila svojo samostojnost, ni mogoče združevati s kaznijo po sodbi v zadevi B, že pojmovno pa prav tako ni mogoče (več) izreči nobene enotne kazni.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obsojenega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka istega člena sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 2819/2016 z dne 29. 4. 2016, pravnomočno 23. 6. 2016, s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena enotna kazen sedem let in sedem mesecev zapora, spremenilo tako, da se pri izreku enotne kazni ne upošteva sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 33140/2010 z dne 25. 9. 2012, pravnomočna dne 2. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 33140/2010 z dne 26. 6. 2013. 2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obsojenec zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu izreče novo enotno kazen, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo „sojenje“ (pravilno: odločanje).

3. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti.

4. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo v okviru 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da sodbo obremenjuje absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je njen izrek nerazumljiv in neizvršljiv ter sam s sabo v nasprotju.

5. S sodbo II Ks 2819/2016 z dne 29. 4. 2016 je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP odločilo, da se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 51725/2010 z dne 21. 9. 2012 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 51725/2010 z dne 27. 11. 2012), s katero je bila obsojenemu izrečena enotna kazen šest let in pet mesecev zapora, ter sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 33140/2010 z dne 25. 9. 2012 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 33140/2010 z dne 26. 6. 2013), s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora, v odločbi o kazni spremenita tako, da se obsojenemu izreče enotna kazen sedem let in sedem mesecev zapora. Sodba II Ks 2819/2016 je postala pravnomočna 23. 6. 2016, že pred tem (10. 6. 2016) pa je nastopila pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Piranu I K 18332/2014 z dne 15. 4. 2016, v kateri je sodišče pri izreku enotne kazni obsojencu kot določeno že upoštevalo kazen iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi I K 33140/2010. Opredeljeno procesno dejansko stanje tako pokaže, da sodišče prve stopnje pri izreku sodbe II Ks 2819/2016 ne bi smelo upoštevati kazni po sodbi I K 33140/2010, saj je slednja z združitvijo z določeno kaznijo v piranski zadevi I K 18332/2014 izgubila samostojnost, s čimer so bili izpolnjeni procesni pogoji za t. i. razdružitev kazni skladno z 2. točko prvega odstavka 407. člena ZKP.

6. Izrek izpodbijane sodbe, po katerem se pri izreku enotne kazni v sodbi II Ks 2819/2016 ne upošteva sodba v zadevi I K 33140/2010 (že upoštevana pri izreku enotne kazni v zadevi I K 18332/2014), ni razumljiv, saj v podani procesni situaciji kazni po sodbi II Ks 51725/2010 ni mogoče združevati s kaznijo po sodbi I K 33140/2010, ki je že pred tem izgubila samostojnost, zaradi česar tudi ni moč odločiti, da se sodba I K 33140/2010 ne upošteva pri „izreku enotne kazni“. V tej situaciji namreč že pojmovno ni mogoče izreči nobene enotne kazni (kot zmotno trdi pritožnik), zlasti pa ne enotne kazni sedem let in sedem mesecev zapora, kar se prav tako navaja v izreku izpodbijane sodbe, zaradi česar izrek tudi nasprotuje sam sebi. Kolikor bi se v postopku t. i. neprave obnove združevale kazni po več sodbah (ne zgolj dveh), bi bilo procesno stanje drugačno, saj bi moralo sodišče v postopku po 2. točki prvega odstavka 407. člena ZKP sprva opredeliti, katerih sodb pri združitvi kazni ni mogoče upoštevati, nato pa izreči novo (nižjo) enotno kazen, ob upoštevanju kazni po preostalih sodbah. Sodba II Ks 2819/2016 z dne 29. 4. 2016, s katero sta se združevali kazni po vsega dveh sodbah, je v sedaj spremenjeni procesni situaciji esencialno napačna in nezakonita, saj obsojenčevemu predlogu za združitev kazni po sodbah II Ks 51725/2010 in I K 33140/2010 ne bi bilo moč ugoditi oziroma bi ga bilo (kolikor bi bilo prvostopenjsko sodišče seznanjeno s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 18332/2014) potrebno zavrniti. Odpravi opredeljenih napak v pravnomočni sodbi je namenjen prav predmetni postopek razdružitve kazni po 2. točki prvega odstavka 407. člena ZKP. Sicer pa v nadaljevanju postopka ni izključena združitev kazni po sodbah II Ks 51725/2010 ter I K 18332/2014, za kar je obsojenec, kot pokažejo podatki spisa, že podal ustrezen predlog.

7. Po ugotovljeni bistveni kršitvi določil kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave, je pritožbeno sodišče ob uporabi prvega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob upoštevanju pravnih naziranj, pojasnjenih v tem sklepu, bo moral senat prvostopenjskega sodišča pravnomočno sodbo II Ks 2819/2016 z dne 29. 4. 2016 razveljaviti ter z isto sodbo predlog obsojenega A. A. za združitev kazni, izrečenih v zadevah II Ks 51725/2010 in I K 33140/2010, zavrniti, saj pogoji za združitev kazni niso (več) podani. Po pravnomočnosti te odločbe pa bo moč odločiti o obsojenčevem predlogu za združitev kazni, izrečenih v zadevah II Ks 51725/2010 ter I K 18332/2014.