Jedro

Ker je po mnenju izvedenca tožnica s certifikati pridobila pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnica v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobila dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede ne realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, to je takrat, ko bi morali biti izplačani.

Ker za ponovno upoštevanje neizplačanih plač po 1. 1. 1993 v pokojninsko osnovo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (II. točka izreka), glede na vse obrazloženo pa tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno kot nezakoniti odpravilo in v delu glede upoštevanja osnov neto neizplačanih plač za leta 1990 do 1992 in za leto 1994, ki pri nadomestilu vsebuje osnovo iz leta 1992, zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek ter za izračun posredovalo tudi ustrezne napotke za postopanje toženca v ponovljenem upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 20. 1. 2016 in št. ... (pravilno št. ...) z dne 9. 11. 2015 in zadevo v delu glede upoštevanja osnov neto neizplačanih plač za leta 1990-1992 in za leto 1994, ki pri nadomestilih vsebuje osnovo iz leta 1992, vrnilo tožencu v ponovni postopek in izračun (I. točka izreka). V delu glede upoštevanja osnov neizplačanih plač za leta po 1. 1. 1993, in sicer za leto 1993 in 1994, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.974,14 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga bistvenih in relativnih kršitev zakona o postopku, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču pred spremenjeni senat v ponovno sojenje. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča z dne 16. 11. 2017, v katerem je sodišču prve stopnje naložilo, da je potrebno v ponovljenem postopku razčistiti, če so bili pri izračunu tožničine pokojnine upoštevani pravilni podatki o delu plač, ki je bil uporabljen v postopku lastninskega preoblikovanja, zlasti, če so bili revalorizirani zneski neto razlik pravilno devalorizirani in če je bila razlika za leti 1991 in 1992 pravilno obrutena in preračunana s povprečno stopnjo davkov in prispevkov. V postopku je sodišče prve stopnje angažiralo dva izvedenca finančne stroke in naložilo toženi stranki, da pri novem izračunu pokojnine upošteva izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.A.. Meni, da je prvostopno sodišče odločitev sprejelo preuranjeno. Pri tem ne gre prezreti, da je tudi izvedenec A.A. v svojih mnenjih podal več izračunov. Sodišče je temu izvedencu poklonilo večjo vero kot izvedenki B.B. z očitkom, da je podatke glede premalo izplačanih plač po 1. 1. 1993 upoštevala brez ustreznih podatkov v spisu in da teh podatkov ni iskala pri delodajalcu. Teh podatkov pri delodajalcu tožnice ni iskal niti drugi izvedenec in jih v svojih mnenjih niti ni ovrednotil. Kakršnekoli ustrezne argumentacije glede upoštevanja zaostankov plač po 1. 1. 1993 izvedenec ne da niti po tem, ko je tožnica z vlogo z dne 29. 6. 2020 sodišču posredovala plačilne liste za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je tehtanje opravilo med mnenjema, ki sta bili pripravljeni na podlagi različne dokumentacije. Pravilna odločitev o tem delu zahtevka tožnice, ali so zaostanki plač po 1. 1. 1993 upoštevani v pokojninski osnovi, so nedvoumno bistvene za pravilno in zakonito določitev pokojnine, ki tožnici pripada. V tem delu, ko se sodišče do teh dokaznih predlogov sploh ni opredelilo, je sodba neobrazložena in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je izvedenka B.B. v okviru podajanja svojega mnenja razloge za napake pri izračunih utemeljevala z matematičnimi zakonitostmi, ki so bistveni sestavni del načina obračuna pokojnine. Pri tem tožnica še pripominja, da je z mnenjem izvedenke v postopku v celoti soglašala, zaradi česar je zaključek prvostopnega sodišča v delu, kjer navaja, da temu mnenju ni moč slediti iz razloga, ker je v pravilnost izračuna podvomila tudi tožnica, protispisen. Ne strinja se, da so izračuni izvedenke B.B. napačni. Tožnica je ravno iz tega razloga prvostopnemu sodišču večkrat predlagala, da oba izvedenca ponovno zasliši oziroma obema naloži dopolnitev mnenja. Sodišče temu predlogu ni sledilo in se do njega tudi ni opredelilo. Tako se ni opredelilo do listin, ki jih je tožnica v spis vložila z vlogo z dne 29. 6. 2020. Te relevantne listine so ostale popolnoma prezrte, dejansko stanje v tem delu pa neraziskano. Takšno ravnanje pa je rezultiralo v napačni sodbi, ki v točki II izreka zavrača zahtevek tožnice glede upoštevanja osnov neizplačanih plač za obdobje po 1. 1. 1993. Meni, da je prvostopno sodišče o njenem zahtevku zaradi zmotne in nepopolne presoje dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih in procesnih določil, odločilo preuranjeno. Meni, da bi moralo sodišče v skladu z načelom materialne resnice oba izvedenca po prejemu podatkov, ki jih je priskrbela tožnica tekom predmetnega postopka ter jih sodišču dostavila z vlogama z dne 23. 12. 1019 in z dne 29. 6. 2020, s temi podatki seznaniti in ju pozvati, da se opredelita, ali ti podatki in če, na kakšen način, vplivajo na že podane izračune. Dejstvo je, da sodišče v primeru, ko razpolaga z dvema različnima izvedenskima mnenjema napravljenima na podlagi enakega izhodišča, pride v spoznavno stisko, ki jo prvenstveno rešuje z zaslišanjem in soočanjem izvedencev, v nadaljevanju pa tudi s postavitvijo novega izvedenca, ki praviloma tehtnico prevesi na eno ali drugo stran. Vsekakor s takšnim ravnanjem ni moč večje vere v pravilnost napravljenega izvedenskega mnenja nakloniti tistemu izvedencu, ki je s temi podatki razpolagal, ker jih je priskrbela stranka sama in iz tega razloga njegov izračun smatrati za pravilen. Sodni izvedenec A.A., kateremu je prvostopno sodišče sledilo tudi v materialnopravnih izhodiščih, je izdelal izračun, kot da so bili zaostanki plač izplačani redno s plačo v letih 1990, 1991 in 1992 v osnovnih zneskih, tako plače kot davki in prispevki. Pri tem je negiral dejansko stanje, saj je do zaostankov izplačila plač prišlo in so zaostanki plač bili po kolektivni pogodbi uporabljeni v procesu lastninskega preoblikovanja družbenega premoženja z nakupom delnic podjetja C. v notranjem odkupu v višini 269.282,00 SIT in to šele 21. 12. 1996. Takrat so bili plačani tudi davki in prispevki v višini 226.917,00 SIT. Vlada Republike Slovenije je, da se vrednost zaostankov plač vsaj delno ohrani, izvedla valorizacijo na dan 1. 1. 1993 in za to vrednost 269.282,00 SIT je bila 21. 12. 1996 izdana lastninska nakaznica, ki jo je tožnica prejela 4. 3. 1997. Tako je v Klirinški depotni družbi zavedeno 286 delnic razreda D in 110 delnic razreda C iz zaostankov plač v letu 1993 in 1994. S temi delnicami je lahko tožnica prosto razpolagala šele po dvoletnem moratoriju, to je šele decembra 1998. Obstaja bistvena razlika, če se v izračunu povprečne neto osnovne plače za leto 1990, 1991, 1992, 1993 in 1994 upoštevajo valorizirani neto zaostanki plač, ne pa samo osnovni neto zaostanki plač, ki bi morali biti izplačani v navedenih letih, vendar niso bili in so se ti zaostanki ovrednotili šele leta 1996 z vpisom delnic v Klirinško depotni družbi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 1. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 11. 2015. S slednjo odločbo je toženec tožnici priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 683,82 EUR na mesec od 1. 7. 2015 dalje ter s to odločbo nadomestil odločbo št. ... z dne 6. 1. 2011. 5. Iz dejanskega stanja, ki izhaja iz upravnega in sodnega spisa, je razvidno, da je bila tožnici, ki je uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje (odločba z dne 6. 1. 2011), pokojnina od 1. 7. 2015 dalje na novo odmerjena z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-239/14-10, Up‑1169/2012‑24 z dne 26. 3. 2015 in z upoštevanjem dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Ta del plač namreč zaradi neustavne ureditve v 4. alineji 46. člena ZPIZ/92, po kateri se za izračun pokojninske osnove ni štel del plač ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, ob upokojitvi v pokojninsko osnovno ni bil upoštevan kljub temu, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZLPP) delavcem omogočil odkup družbenega kapitala in s tem uresničevanje pravice do razpolaganja z osebnim dohodkom. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v citirani odločbi z dne 26. 3. 2015 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavezalo, da v 60 dneh po objavi odločbe v uradnem listu ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem, za katere v reviziji ugotovi, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne četrte alineje 46. člena ZPIZ-92. Uživalcem pokojnin, za katere revizija ni bila opravljena, je omogočilo, da so lahko v 60 dneh zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine. Zavod je zato med drugim zavezalo, da izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po 183. členu ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine in določilo tudi učinkovanje tako izdane odločbe. Navedeno pomeni, da je pod pogoji iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 7. 2002 mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. 6. Sporno v tej zadevi je, ali je bil pri določitvi ponovne pokojninske osnove pravilno upoštevan del plač, s katerimi so bili vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevani so bili podatki o delu plač, ki je bil uporabljen v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, kot jih je na obrazcih M4-M8 sporočil tožničin delodajalec C. d. d. in so bili vneseni v matično evidenco. Sporočeni podatki o zaostankih plač so bili devalorizirani s povprečnim količnikom za posamezno leto glede na podatke o mesečnih rasteh cen. Tako sporočena razlika v plači je bila prišteta k že ob upokojitvi ugotovljenim in upoštevanim zneskom plače. 7. Sodišče prve stopnje je o spornem vprašanju in uveljavljanem tožbenem zahtevku enkrat že odločilo s sodbo opr. št. I Ps 281/2016 z dne 13. 7. 2017, s katero je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo uvodoma citiranih odločb toženca z dne 20. 1. 2016 in z dne 9. 11. 2015 ter vrnitev zadeve v novo upravno odločanje. Takšno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 372/2017 z dne 16. 11. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki za dodatno izvedbo dokazov in popolno ugotovitev dejanskega stanja glede na tožničine pritožbene navedbe. V doslej izvedenem dokaznem postopku je po stališču pritožbenega sodišča ostalo nerazčiščeno, ali so bili pri določitvi nove pokojninske osnove oziroma pri oblikovanju M4/M8 obrazca podatki o delu plač, ki je bil uporabljen v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 glede na predloženo listinsko dokumentacijo, iz katere izhajajo zneski zaostankov plač, med drugim tudi potrdilo z dne 15. 1. 1997, izdelano skladno z uredbo, pravilno upoštevani. Še zlasti je ostalo nerazčiščeno, ali so bili (neto) zneski razlik pravilno devalorizirani, ostalo pa je odprto še vprašanje, ali je bila razlika za leti 1991 in 1992 pravilno obrutena in preračunana s povprečno stopnjo davkov in prispevkov. Ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, je pritožbeno sodišče za ugotovitev spornih dejstev sodišču prve stopnje naložilo izvedbo dokaza z izvedencem. Vse navedeno je pritožbeno sodišče navedlo v razveljavitvenem sklepu z dne 16. 11. 2017 in izrecno poudarilo, da je bilo izdajanje in upoštevanje potrdil iz 25.a člena ZLPP določeno z uredbo in da gre izključno za neizplačane dele neto osnovnih plač od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993. 8. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku skladno z določbo 362. člena ZPP izvedlo vse predlagane dokaze. Po takšnem preizkusu in po izvedbi vseh predlaganih dokazov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, niti v zatrjevanem delu, da je sodba glede tožničinega zahtevka, ali so zaostanki plač po 1. 1. 1993 upoštevani v pokojninski osnovi, neobrazložena in da se je ne da preizkusiti.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) oziroma pred njim veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), konkretno v določbah prvega odstavka 39. člena oziroma prvega odstavka 30. člena ZPIZ-2, ki določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za izračun pokojninske osnove se skladno s citirano določbo vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Veljavni bruto sistem obračunavanja osnov je bil uveljavljen v letu 1991 z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), pred tem je veljal neto sistem. Relevantna je tudi določba 47. člena ZPIZ-1, po kateri se pri določitvi pokojninske osnove plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Vse navedeno velja tudi za del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup.

10. Postopek lastninskega preoblikovanja podjetja in izdajo potrdil za premalo izplačano plačo ureja ZLPP in na njegovi podlagi sprejeta Uredba. Delavci, zaposleni v podjetjih v družbeni lasti so v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja za premalo izplačano plačo dobili potrdilo, ki so ga lahko uporabili pri privatizaciji podjetij. Gre za neizplačani del neto osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG) določajo kolektivne pogodbe dejavnosti, za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993 (25.a člen ZLPP). Razlika, za katero se je delavcu izdalo potrdilo, je razlika med višino bruto osnovnih plač, ki bi jih prejel ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe dejavnosti po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač ter dejansko izplačanimi neto osnovnimi plačami po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač (prvi odstavek 3. člena Uredbe). Skladno s 5. členom Uredbe so se mesečni zneski razlik valorizirali z mesečnimi rastmi cen na drobno do vključno 31. 12. 1992. 11. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje za ugotovitev relevantnih dejstev najprej pridobilo mnenje sodne izvedenke finančne stroke, nato pa še mnenje drugega izvedenca ter razloge za takšno postopanje tudi obrazložilo. Predvsem zato, ker je bilo izvedensko mnenje sodne izvedenke pravno zmotno, odstopanj in ugotovljenih nepravilnosti pa ni moglo odpraviti niti z njenim zaslišanjem (254. člen ZPP).

12. V izvedenskem mnenju drugega sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage. Za potrebe izvedenskega mnenja je izvedenec pridobil še dodatno dokumentacijo pri tožnici in njenemu bivšemu delodajalcu, preučil je celotno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, upošteval veljavno pravno podlago in odgovoril na vsa zastavljena vprašanja.

13. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je iz potrdil razvidno, da je skupno bruto neizplačana plača za obdobje september 1991 do decembra 1992 220.405,00 SIT oziroma neto 118.152,00 SIT. Izračunal je neto osnove, ki se štejejo v pokojninsko osnovo, in sicer za leto 1990 in 1991 v višini neto plače in za leto 1992 v višini bruto razlike preračunane na neto na podlagi povprečnih stopenj davkov in prispevkov. Skupni znesek neto osnov za izračun pokojninske osnove je tako znašal 128.351,83 SIT oziroma znaša skupna razlika 18.047,20 SIT v škodo tožnice. Nadalje je izvedenec podal popravljene izračune za leta 1990 do 1992 zaradi nepravilnega upoštevanja neto neizplačanih plač in za leto 1994, ki pri nadomestilih vsebuje osnovo iz leta 1992 in izračunal najugodnejše 18-letno povprečje. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je predmet certifikatov leto 1990, 1991 in 1992 in da leto 1993, 1994 in 1995 ni predmet obravnave, razen v tistem delu, kjer se plače za leta 1993 in 1994 v delu, ko gre za nadomestilo, nanašajo na leto 1992. Posebej in izrecno pa je pojasnil, da za stališče tožnice, da bi se moralo zneske revalorizirati, ni nobene podlage, saj izračun pokojninske osnove izhaja iz načela izplačanih nominalnih zneskov neto plač. S certifikati je tožnica pridobila pravico do neto neizplačanih plač, revaloriziranih, kot neko odškodnino, za katero se je država odločila v zakonu in se ta revalorizacija izvaja na dan 1. 1. 1993. Iz plačilnih list je razvidno, da gre za obračune za leto 1990, 1991 in 1992, pri čemer so bili prispevki plačani od revalorizirane osnove oziroma so bile za vrednost revalorizirane osnove prispevkov in davkov prenešene delnice na Kapitalski sklad. Sodni izvedenec se je opredelil še do izračunavanj neizplačanih plač oziroma razlik prve sodne izvedenke in poudaril, da je za pokojninsko osnovo pomembno, kakšno plačo bi delavec prejel, če ne bi bil prikrajšan. Za obdobje po 1. 1. 1993 je izvedenec na podlagi dokumenta Izjava o vpisu delnic z dne 13. 12. 1996 ter Sporazuma o prenovitvi obveznosti z dne 16. 12. 1996 ugotovil, da je dejansko prišlo do obračuna dela plač, katerih neto znesek se ni izplačal delavcem, temveč je bil namenjen za odkup delnic razreda C. Iz dopisa ... z dne 19. 12. 2019 pa je razvidno, da je bilo tožnici iz naslova zaostankov plač za leto 1993 in 1994 obračunano za leto 1993 bruto 115.918,40 SIT in za leto 1994 15.588,00 SIT in da so bili dne 3. 11. 2004 obračunani in plačani ustrezni prispevki. Za navedene obračunane zaostanke je delodajalec podal prijavo oziroma popravek z obrazcem M8, toženec pa je popravljen znesek izplačanih plač upošteval v izračunu revalorizirane osnove za leto 1993 in 1994 v izračunu pokojnine. Neizplačane plače po 1. 1. 1993 so se namreč z davčnega vidika štele kot izplačane plače in je bilo zato potrebno obračunati vse prispevke in davke na dan obračuna neizplačanih plač. Neizplačanih plač po 1. 1. 1993 pa ni mogoče primerjati z neizplačanimi plačami pred 1. 1. 1993, kar sta urejala ZLPP in Uredba.

14. Ker je po mnenju izvedenca tožnica s certifikati pridobila pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnica v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobila dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede ne realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, to je takrat, ko bi morali biti izplačani.

15. Ker za ponovno upoštevanje neizplačanih plač po 1. 1. 1993 v pokojninsko osnovo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (II. točka izreka), glede na vse obrazloženo pa tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno kot nezakoniti odpravilo in v delu glede upoštevanja osnov neto neizplačanih plač za leta 1990 do 1992 in za leto 1994, ki pri nadomestilu vsebuje osnovo iz leta 1992, zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek ter za izračun posredovalo tudi ustrezne napotke za postopanje toženca v ponovljenem upravnem postopku.

16. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.