Jedro

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi.

Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije).

Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem sporu, šteje sodišče za nedopustno. Vložitev take tožbe po mnenju sodišča nima zgolj cilja uveljavljanja sodnega varstva, ampak je zlorabljena tudi za diskreditacijo, zmanjševanje ugleda in podajo negativih vrednostnih ocen o vseh osebah in institucijah, s katerih delovanjem je tožnik nezadovoljen. Sodišču je znano, da je tožnik že dlje stranka v upravnih postopkih denacionalizacije in da je od leta 2005 nastopal kot tožnik že v številnih upravnih sporih. Glede na to mu ne more biti neznano, da so pravna sredstva, tudi tožba v upravnem sporu, namenjena uveljavljanju pravnega varstva, v okviru katerega stranka s pravnimi argumenti lahko izpodbija odločitev, s katero ni zadovoljna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnika se za zlorabo procesnih pravic s tožbo v upravnem sporu I U 1568/2015 kaznuje z denarno kaznijo v višini 100 EUR (sto evrov).

III. Izrečeno denarno kazen mora tožnik plačati na račun Upravnega sodišča Republike Slovenije št. SI56011008450088976, sklic …, namen plačila „Denarna kazen po 11. členu ZPP“, v roku 3 mesecev od vročitve te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Upravna enota Laško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se zavrne zahteva za vrnitev delov nepremičnin s parcelnimi številkami 1122/2, 112/1 in 113/1, vse k.o. …, v skupni izmeri 576 m2, podržavljenih A.A. kot prejšnjemu lastniku. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo pred tem o denacionalizaciji predmetnih nepremičnin odločeno že dvakrat. Prvič je bilo odločeno z odločbo prvostopenjskega organa z dne 31. 12. 2004, ki pa jo je drugostopenjski organ odpravil z odločbo z dne 10. 2. 2006 ter zadevo vrnil v ponovni postopek. Drugič je bilo odločeno z odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 12. 2012 (tako da je bila za 566 m2 delno komunalno opremljenega stavbnega zemljišča priznana odškodnina v višini 10.615,00 DEM), ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 23. 8. 2012 odpravljena, drugostopenjski organ pa je v zadevi sam odločil tako, da je priznal odškodnino za 128 m2 parcele št. 113/1 in za 10 m2 parcele št. 1122/2 kot za delno komunalno opremljeno stavbno zemljišče, ter (v 3. točki izreka) za 576 m2 parcele 1122/2 kot komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča v višini 15.432,19 DEM. Upravno sodišče pa je s sodbo I U 1456/2012 z dne 5. 3. 2013 3. točko izreka drugostopenjske odločbe z dne 23. 8. 2012 odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo organu druge stopnje. Na podlagi odločbe drugostopenjskega organa z dne 6. 5. 2013 je v teku ponovni postopek. Dne 12. 5. 2014 je bila v zadevi izvedena ustna obravnava in na tej je upravni organ strankam pojasnil, da bo v primeru delnega vračila parcele 1122/2 v naravi potrebno izvesti parcelacijo. Tožnik je na obravnavi izjavil, da v delu „od stopnic do Blejske ceste“ predlaga poravnavo, v preostalem pa zahteva odškodnino v obveznicah SDH d.d.. Dne 19. 6. 2014 je upravni organ prejel poravnalno ponudbo Občine A., s katero so se v nadaljevanju strinjale vse stranke na strani upravičenca razen tožnika. Tožnik je menil, da je predlog Občine A. nepopoln ter je predlagal širši dogovor v zvezi s problematiko denacionalizacije premoženja A.A., ne samo glede predmetnih nepremičnin, ampak tudi v zvezi z že vrnjenimi nepremičninami in drugimi nepremičninami, ki so (bile) predmet denacionalizacije podržavljenega podjetja B. V nadaljevanju je Občina A. 8. 8. 2014 sporočila, da odstopa od predloga za sklenitev poravnave. Upravni organ je 4. 11. 2014 nato izdal sklep o določitvi izvedenca geodetske stroke za izvedbo parcelacije na parceli št. 1122/2 k.o. … in o založitvi stroškov v višini 597,64 EUR. V nadaljevanju je Občina A. v zvezi s predmetno parcelo vztrajala, da po njej poteka pot, ki predstavlja zgodovinsko komunikacijsko pešpot med stanovanjskimi objekti pod državno cesto. Menila je, da obstaja ovira za vračilo parcele v naravi v smislu 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po mnenju upravnega organa pa ovir za vračilo predmetne nepremičnine v naravi ni, zato ni mogoče priznati odškodnine. Omenjena pešpot ni občinska javna cesta, zato ne obstajajo ovire za vračilo v naravi po nobeni od točk 19. člena ZDen, niti na podlagi drugih določb ZDen. Dne 2. 12. 2014 je tožnik pri prvostopenjskem organu podal izjavo na zapisnik, v kateri predlaga, da se parcela št. 1122/2 vrne v obliki odškodnine v obveznicah SDH d.d. Upravni organ je v nadaljevanju ugotovil, da je dne 6. 12. 2014 brezuspešno potekel rok za založitev stroškov za izvedenca. ZUP/86 v 116. členu določa, da v primeru, ko se v postopku z gotovostjo pričakuje nastanek stroškov, lahko organ od stranke zahteva, da zanje založi potreben znesek; če stranka tega ne stori v določenem roku, lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu. Ker stranka na strani upravičenca v tem delu postopka ni založila denarnih sredstev za izvedbo parcelacije, ki bi omogočila predvideni način vračila podržavljene površine, je moral upravni organ opustiti izvedbo tega dejanja po izvedencu geodetske stroke in v zadevi odločiti brez tega dokaza, na podlagi ostalih dokazil, zbranih v postopku. Tako je zaključil tudi v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Na poročilo je tožnik podal obsežne pripombe. Med drugim je predlagal tudi, naj upravni organ ugotovi, ali obstaja možnost založitve stroškov s strani Občine A., kar pa je slednja odklonila. Tožnik je nato 3. 3. 2015 pri upravnem organu podal izjavo, da predlaga, da se parcelacija z izvedencem izvede takrat, ko bo imel denar za plačilo teh storitev. Med strankami na strani upravičenca pa tudi ni bil dosežen dogovor, da bi se za založitev stroškov parcelacije uporabil denar iz skrbniškega računa, to je skupen denar od odškodnin iz denacionalizacijskega postopka. Upravni organ zaključuje, da postopka denacionalizacije delov podržavljenih parcel 112/1, 113/1 in 1122/2 brez geodetske odmere dela današnje parcele 1122/2, ki bi ločil del „od stopnic do Blejske ceste“, ni mogoče zaključiti v korist upravičene stranke. Nobena od strank namreč v postopku ni založila sredstev za izvedbo odmere, prav tako pa tega ne more storiti upravni organ, saj s sredstvi za tak namen ne razpolaga. Glede na to je upravni organ zahtevo za vrnitev dela današnje parcele št. 1122/2 zavrnil. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 9. 2015 zavrnilo pritožbi tožnika in B.B. 3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi izraža nezadovoljstvo nad vodenjem postopkov denacionalizacije premoženja, podržavljenega kot prejšnjemu lastniku A.A.. Kritizira pravosodni sistem v Republiki Sloveniji, njeno zakonodajo ter (z obširnimi navedbami) odločanje v postopkih denacionalizacije Upravne enote Laško, in sodišču predlaga, naj zoper ta upravni organ in upravni organ druge stopnje uporabi pravna in druga sredstva ter jima naloži plačilo odškodnine zaradi škode, ki je bila povzročena tožniku z dolgotrajnim, nestrokovnim in nepoštenim vodenjem postopkov denacionalizacije. Meni, da ZUP neustrezno ureja stroške postopka, tako da v denacionalizacijskih postopkih bremenijo upravičenca. Zahteva, da se sodišče opredeli do ustavnosti prvega odstavka 116. člena ZUP/86 glede kritja stroškov za izvedenca. Zahteva, naj sodišče naloži prvostopenjskemu organu, naj ugotovi vse stroške v vseh postopkih denacionalizacije premoženja, podržavljenega A.A., ki so jih plačevale stranke na strani upravičenca ter jih naloži v plačilo zavezancem. Tožnik se tudi ne strinja s postavitvijo skrbnika za posebni primer ter predlaga drugačno ureditev skrbništva. Poleg tega meni, da bi v nadaljevanju v denacionalizacijskih postopkih za vrnitev premoženja, podržavljenega A.A., morala odločati Upravna enota Ljubljana. Tožnik sodišču predlaga, naj odloči, da se upravičencem predmetna parcela 1122/2 v izmeri 576 m2 vrne v odškodnini, iz praktičnih razlogov, v višini 15.432,19 DEM, kot je že odločil drugostopenjski organ z odločbo z dne 23. 8. 2012. 4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo v odgovor poslalo kot strankam z interesom tudi Občini A., Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, SDH d.d. Ljubljana, B.B., C.C. in D.D. Odgovorila je SDH d.d. ter v odgovoru na tožbo v celoti pritrjuje izpodbijani odločbi in razlogom zanjo, sodišču pa predlaga zavrnitev tožbe.

6. Na navedbe SDH d.d. v odgovoru na tožbo je odgovoril tožnik. Navedbe prereka ter vztraja pri podani tožbi in tožbenem predlogu.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba, s katero je odločeno, da se zavrne zahteva za vrnitev v denacionalizaciji delov nepremičnin s parc. št. 1122/2, 112/1 in 113/1, vse k.o. …, v skupni izmeri 576 m2, podržavljenih A.A. kot prejšnjemu lastniku, izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1456/2012 z dne 5. 3. 2013. Z navedeno sodbo je sodišče odpravilo 3. točko izreka drugostopenjske odločbe z dne 23. 8. 2012, s katero je bilo odločeno, da se za 576 m2 podržavljene parcele št. 1122/2 upravičencu prizna odškodnina v višini 15. 432,19 DEM, na podlagi takega tožbenega predloga in po tem, ko je presodilo, da je utemeljen tožnikov ugovor, da za vračilo dela te površine v naravi, in sicer „od stopnic do Blejske ceste“, ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, kot se je nanjo skliceval drugostopenjski organ, ni izkazana. Sodišče je zadevo v tem delu vrnilo v ponovni postopek in navedlo, da je potrebno ugotoviti, ali je podana druga ovira za vrnitev predmetnega dela parc. št. 1122/2 v naravi.

9. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije je razvidno, da so se v ponovnem postopku pred prvostopenjskim organom (na ustni obravnavi 7. 5. 2014), ob ugotovitvah organa, da za del parc. št. 1122/2 niso podane ovire za vrnitev v naravi ter je potrebno pred odločitvijo izvesti parcelacijo, stranke na strani upravičenca poenotile, da je smiselno z Občino A. kot lastnico parc. št. 1122/2 doseči poravnavo, da bi bila upravičencu v naravi vrnjena druga nepremičnina, s čemer bi bil predmetni (ponovni) postopek hitro zaključen in brez nadaljnjih stroškov. Vendar se tožnik s poravnalno ponudbo Občine A. ni strinjal, ker ni obsegala rešitve vseh nerešenih vprašanj, tudi v zvezi z nepremičninami, ki so bile že vrnjene, in v zvezi s katerimi je bila predlagana obnova postopka itd., na kar pa Občina A. ni pristala ter je od poravnalne ponudbe odstopila.

10. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije je nadalje razvidno, da je upravni organ dne 4. 11. 2014 izdal sklep, s katerim je odredil dokazovanje z izvedencem za geodezijo E.E., temu naložil, da na parc. št. 1122/2 odmeri del „od stopnic do Blejske ceste“ in pripravi ustrezen izvid in mnenje, ki mora imeti vse sestavine elaborata parcelacije, v roku 60 dni od založitve stroškov, ter strankam na strani upravičenca naložil založitev predvidenih stroškov izvedenskega dela v višini 597,64 EUR (po ponudbi navedenega izvedenca).

11. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi je (sicer) razvidno, da je Občina A. za del parc. št. 1122/2 vztrajala, da predstavlja „zgodovinsko“ pešpot (v pomenu bližnjice oziroma stranske krajše poti) in da je v tem delu podana ovira za vrnitev v naravi „v smislu 19. člena ZDen“. Da navedene pešpoti Občina A. ni kategorizirala kot javne ceste in da v naravi predstavlja makadamsko pot, v zadevi ni sporno.

12. Vendar so po drugem odstavku 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) (le) javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Po 24. točki 2. člena ZCes-1 pa je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Po tretjem odstavku 39. člena ZCes-1 se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste, javne poti ter občinske kolesarske poti. Kar pomeni, da nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa po zakonu (glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1) ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Glede na to in v skladu z enakim stališčem tega sodišča že v sodbi I U 1456/2012 z dne 5. 3. 2013 je prvostopenjski organ v ponovnem postopku pravilno presodil, da za vrnitev v naravi dela nepremičnine s parc. št. 1122/2, po katerem poteka navedena makadamska (peš)pot, ni podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Ovire za vrnitev v naravi navedene nepremičnine po drugi določbi ZDen ali po drugem zakonu pa Občina A. določno niti ni zatrjevala in izkazovala. Ker pa je po mnenju sodišča trditveno in dokazno breme glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnine v naravi po določbah ZDen ali drugega zakona na zavezancu za vrnitev nepremičnine, in se po prvem odstavku 18. člena ZDen nepremičnine vrnejo v naravi, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom, je tudi po presoji sodišča organ utemeljeno odredil dokazovanje z izvedencem geodetske stroke, da bi na podlagi izvida in mnenja (z vsebino elaborata za parcelacijo), ki bi ga ta izdelal, lahko odločil o vračilu dela nepremičnine s parc. št. 1122/2 v naravi (za preostanek pa bi priznal odškodnino v obveznicah SDH d.d.).

13. Sodišče se z organom tudi strinja, da je založitev stroškov za izvedenca lahko naložil strankam na strani upravičenca. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To pa so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). V zvezi s predlogom tožnika, naj se sodišče opredeli do vprašanja ustavnosti določbe 116. člena ZUP/86, kolikor se na njegovi podlagi (lahko) nalaga kritje stroškov za izvedenca strankam na strani upravičenca do denacionalizacije, pa sodišče odgovarja, da nima razloga za presojo, da bi bile z ureditvijo v tej zakonski določbi kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca, kajti po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP/86 predvideva v 120. členu (ZUP pa v 122. členu) oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predlog stranke in na podlagi potrdila o njenem premoženjskem stanju (ki ga po 122. členu ZUP izda davčni organ), oprostitev pa velja med drugim tudi za izdatke za priče, izvedence, ogled itd..

14. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska ne založi v določenem roku, kot ji je s sklepom naloženo, da lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu. Tako opozorilo vsebuje tudi sklep z dne 4. 11. 2014. Glede na to sodišče sodi, da je organ po izteku roka za založitev stroškov in ob ugotovitvi, da stroški niso bili založeni, ki ni sporna, lahko opustil izvedbo dokaza ter zaključeval, da ker brez izvedene parcelacije ni mogoče odločiti o vračilu dela parc. št. 1122/2 v naravi, da se zahteva za denacionalizacijo te parcele v delu glede 567 m2 zavrne. Po presoji sodišča pa je organ tako v nadaljevanju tudi pravilno odločil z izpodbijano odločbo. Ob tem sodišče še dodaja, da je sicer organ sam pred odločitvijo v zadevi še iskal druge možnosti za založitev stroškov, s strani Občine A. in iz skrbniškega računa; ker v tem ni uspel, je nato pravilno upošteval, da so bile stroške dolžne založiti na podlagi sklepa z dne 4. 11. 2014 ter v skladu z zakonom stranke na strani upravičenca.

15. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije sicer izhaja, da je tožnik pred odločitvijo v zadevi zahtevek glede oblike vračila spremenil ter zahteval vračilo parcele št. 1122/2 v odškodnini v obveznicah SDH d.d.. Tudi po presoji sodišča pa organ pravilno postopka nato v navedeni smeri ni vodil, saj ZDen za primer, da niso izkazane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi, zapoveduje denacionalizacijo v taki obliki (prvi odstavek 18. člena); kadar ZDen pravico do izbire oblike denacionalizacije priznava, je to v zakonu izrecno urejeno (npr. drugi odstavek 26. člena ZDen), vendar za primer, kot je obravnavani, to ne velja. Poleg tega je bila denacionalizacija dela parc. št. 1122/2 v izmeri 576 m2 upravičencu že priznana v obliki odškodnine v obveznicah SDH d.d. z odločbo drugostopenjskega organa z dne 23. 8. 2012, ki pa je bila nato v postopku upravnega spora odpravljena (U I 1456/2012 z dne 5. 3. 2013), zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ker je tožnik nasprotoval vračilu v odškodnini ter je zahteval vračilo v naravi.

16. Sodišče dodaja, da na tožbene navedbe, kolikor se ne nanašajo na zadevo, ki je predmet upravnega spora (kritika pravosodnega sistema v RS, kritika zakonodaje v RS, kritika dela Upravne enote Laško, kritika ureditve skrbništva za posebni primer, predlog za prenos zadev denacionalizacije v reševanje drugemu upravnemu organu itd.), ne odgovarja, saj na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

17. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II., III. točki izreka:

18. Po 11. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek). Če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom (drugi odstavek). Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300 eurov (tretji odstavek).

19. Tožba v predmetni zadevi obsega enajst strani drobnega tiska, v strnjeni obliki, večinoma brez presledkov, z različnimi tehnikami poudarjanja določenih delov teksta (velike tiskane črke, okrepljen tisk, podčrtano besedilo). Že zgolj zato in tudi zaradi jezikovnih pomanjkljivosti ter nedovršenosti besedila je zelo nepregledna in težko razumljiva. Kar pa je bistveno, vsaj devet strani tožbe, torej pretežni del tožbe tožnik namenja navedbam, ki s predmetno upravno zadevo (denacionalizacija delov nepremičnin s parc. št. 112, 113/1 in 1122/2, vse k.o. …) niso povezane, hkrati pa se v številnih od njih izraža o delu upravnih organov in posameznih institucij ter oseb neprimerno, nedostojno in žaljivo, ali pa v njihovem okviru sodišču podaja predloge za rešitev zadev, ki očitno ne spadajo v sodno pristojnost ali vsaj ne v okvir (predmetnega) upravnega spora. Le približno (največ) za dve strani besedila, vendar ne v strnjenem tekstu, ampak razpršeno preko celotne tožbe, predstavlja s predmetno upravno zadevo povezano tožbeno vsebino.

20. V okviru tožbene vsebine, ki s predmetno upravno zadevo stvarno ni povezana, tožnik med drugim predlaga temu sodišču (na straneh 2 in 3), da se „mora opredeliti z odločbo do obtožbe..., s katero obtožuje Upravno enoto Laško: A. Zlorabe informacij o premoženju tožnika iz denacionalizacije, katerega solastnik je tožnik; B. Nenehnih, sistematičnih, neargumentiranih, nepreverjenih zavračanj vlog tožnika, zavračanja vseh navedb, dokazov, predlogov...,; C. Da Upravna enota Laško ne zna organizirati postopka, da ni zagotovila nikoli učinkovitega dela, da ni zagotovila strankam dobro pripravljenega gradiva, da ni kos zadevi …; D. Da Upravna enota Laško ni zagotovila pogojev za vodenje postopka; E. Da Upravna enota Laško niti ne zna zadeve voditi zadovoljivo do strank upravičenca“. Nadalje med drugim (na strani 3) navaja, da „ so Upravna enota Laško in Ministrstvo za okolje in prostor, pa tudi ostala ministrstva, nekompetentni, nekredibilni, nesposobni za postopek denacionalizacije, da zaradi slabih postopkov, stroškov po nepotrebnem terja pošteno odškodnino, od Upravne enote Laško 2.000 EUR in od Ministrstva za okolje in prostor 4.000 EUR... „,. Navaja (na straneh 4 in 5), da „ugotavlja nepravilne, zvijačne, škodne naravnanosti vsakokratnega upravnega organa do tožnika“. Navaja, da „so podlaga za denacionalizacijo v Sloveniji hibridni, nedodelani prehodni komunistični zakoni... ki so Slovenijo razdelili na fevde=občine, fevdalec od leta 1991 dalje, vsakokratni župan Občine Tržič in njegovi absolutistično vlada=razpolaga z ekonomskimi resursi... fevdalci imajo dejansko absolutno pod seboj in jih izkoriščajo za svoje osebne koristi in cilje: Upravno enoto Tržič, Policijsko postajo Tržič, vse javne Zavode (Center za socialno delo, Zdravstveni dom, Ljudska univerza...)... družina tržiških županov je tajkunska, zmeraj postane najbogatejša, najbolj surova do neubogljivih krajanov, kot je npr. tožnik z družino...; župan Tržiča mag. F.F. diktira POTEK DENACIONALIZACIJE A.A.. nesporno on in njegovi, skupaj s kranjskimi sodišči, tožilstvom, policijo, inšpekcijami, nepoznanimi vplivneži udbo-mafijske elite iz Ljubljane, z njemu naklonjeno vsakokratno rdečo oblastjo, … lahko sprovede različne montirane sodne, policijske in druge postopke, … organizira in sprovaja trpinčenje tožnika, sistematične, organizirane represije, poniževanja, zaničevanja, mučenje …; ta župan - diktator želi uničiti tožnika materialno, pa tudi moralno, zdravstveno in ga fizično ubiti...“.

21. Tožnik tudi v nadaljevanju na neprimeren in nedostojen ter žaljiv način kritizira (stran 5) zakonodajo v Republiki Sloveniji ter delo upravnih organov pri vodenju denacionalizacijskih postopkov, zahteva od njih odškodnino zaradi „nedela in nepravilnih odločitev“, očita nadalje (na strani 6), da upravni organi v več kot desetih letih niso znali pravilno in pošteno odločiti o denacionalizaciji, da „se niso opredelili do stroškov v višini 30.000 EUR, ki jih je z denacionalizacijo imel tožnik in ki jih je priglasil že leta 2013“, da „se mora spopadati z nepoštenimi organi ter nepravilnimi dejanji vseh strank postopka in drugimi“, osebe (med njimi župana, uradnike, odvetnike) poimensko našteva, ter navaja še policijo, pravobranilstvo, tožilstvo itd.. V nadaljevanju (stran 7, 8) problematizira zakonsko ureditev kritja stroškov v denacionalizacijskih postopkih, navaja, da se mora rešiti vprašanje njegovega nadaljnjega investiranja v denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A., saj dosedanji njegovi stroški znašajo 32.000 EUR itd. 22. V nadaljevanju tožbe (stran 9, 10) predlaga sodišču, naj odloča o njegovih predlogih, ki očitno ne morejo biti predmet upravnega spora, saj „predlaga ukinitev skrbništva G.G.“, ker ne opravlja dobro svojega dela, navaja, da nadzor po zakonu opravlja Center za socialno delo Tržič, ki pa delo opravlja nestrokovno in povzroča veliko škodo upravičencu. Kritizira zakonsko ureditev skrbništva ter delo pristojnega ministrstva, ki tudi na njegove pripombe, ki jih podaja že deset let, stvari ne uredi. V nadaljevanju podaja primere nepravilnega in netransparentnega dela skrbnika G.G. ter izpostavlja nerešen problem razporeditve stroškov na vse stranke na strani upravičenca v denacionalizacijskih postopkih upravičenca A.A. oziroma kritja stroškov iz skrbniškega računa. V zvezi s tem sodišču predlaga, naj odloči, da se sredstva s skrbniškega računa prenesejo na račun zapuščinskega sodišča in da se Centru za socialno delo Tržič odvzamejo vse pristojnosti.

23. Zaključno (na strani 11) sodišču utemeljuje svoj predlog, da se reševanje denacionalizacije premoženja, podržavljenega A.A., prenese na Upravno enoto Ljubljana, ker Upravna enota Laško in Ministrstvo za okolje in prostor ne znata pravilno voditi postopkov itd. Poleg tega meni, da bi postopek denacionalizacije premoženja moral biti voden pred pristojnimi sodišči ter ne pred upravnimi organi, saj gre za navzkrižje interesov, kajti vsakokratni zavezanec, upravni organi in center za socialno delo so nasprotna in privilegirana stranka v razmerju do stranke upravičenca.

24. Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem (zgoraj predstavljenem) delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem sporu, šteje sodišče za nedopustno. Vložitev take tožbe po mnenju sodišča nima zgolj cilja uveljavljanja sodnega varstva, ampak je zlorabljena tudi za diskreditacijo, zmanjševanje ugleda in podajo negativih vrednostnih ocen o vseh osebah in institucijah, s katerih delovanjem je tožnik nezadovoljen.

25. Sodišču je znano, da je tožnik že dlje (sam navaja, da od leta 2004) stranka v upravnih postopkih denacionalizacije in da je od leta 2005 nastopal kot tožnik že v številnih upravnih sporih. Glede na to mu ne more biti neznano, da so pravna sredstva, tudi tožba v upravnem sporu, namenjena uveljavljanju pravnega varstva, v okviru katerega stranka s pravnimi argumenti lahko izpodbija odločitev, s katero ni zadovoljna. S tem, ko pa tožnik s tožbo v zadevi I U 1568/2015 ni zasledoval zgolj tega namena, temveč je tožbo v pretežnem obsegu in vsebini uporabil za diskreditacijo, zmanjševanje ugleda ter podajo negativnih vrednostnih ocen o osebah in institucijah, s katerih delovanjem ni zadovoljen, sodišče pa s tem obremenil z nepotrebnim delom, je po presoji sodišča s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabil procesne pravice, ki jih ima po zakonu. Sodišče je tožnika zato na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) za zlorabo procesnih pravic kaznovalo z denarno kaznijo. Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300 eurov (tretji odstavek 11. člena ZPP). Glede na težo in obseg neprimerne, nedostojne in žaljive vsebine v tožbi ter upoštevaje, da tožnik še ni bil kaznovan po 11. členu ZPP, je sodišče določilo denarno kazen 100,00 EUR. Upoštevaje sodišču znane premoženjske razmere tožnika je temu za plačilo denarne kazni določilo rok 3 mesecev.