Jedro

Tožnica je zapustila Slovenijo skupaj z otrokoma že 25. 6. 1991, in sicer zaradi dopusta, vendar pa se zaradi otrokove bolezni in svoje bolniške odsotnosti ni vrnila nazaj. Kot izhaja iz zapisnika Ambasade Republike Slovenije, je tožnica hotela nazaj v Slovenijo, ker bi hči morala pričeti s šolanjem, vendar pa vrnitev zaradi vojne ni bila več mogoča. Navedeno dejstvo je eden izmed razlogov, ki jih kot upravičeno odsotnost več kot enega leta določa četrta alinea 1.č člena ZUSDDD. Tožnica pa ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa nadaljnji četrti odstavek tega člena. Gre namreč za obdobje, ki je trajalo več kot 5 let (od 1992 do 1997 se je tožnici upravičena odsotnost priznala), in sicer za nadaljnje obdobje petih let, to je od leta 1997 do 2002, glede katerega pa je pravilno ugotovljeno, da se tožnica v tem obdobju ni poskušala vrniti v Slovenijo in v tej smeri tudi ni predložila nobenih dokaznih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Upravne enote Laško, številka: 214-185/2013-12 z dne 7. 10. 2014, je odločeno, da se prošnja A.A. (tožnice v tem sporu) s stalnim prebivališčem v B., na naslovu ..., Bosna in Hercegovina, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zavrne. Postopek se je uvedel na podlagi strankine prošnje z dne 28. 8. 2013, s katero je prosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. V obrazložitvi navaja 1. člen tega zakona, ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Navaja 1.č člen tega zakona, ki določa, kaj pomeni dejansko življenje in katere so upravičene odsotnosti, ki so trajale več kot leto dni. V četrtem odstavku tega člena je navedeno, da lahko dopustna odsotnost iz Republike Slovenije zaradi enega od upravičenih razlogov odsotnosti, opredeljenih v tem členu, traja največ 5 let, razen v primeru razlogov iz druge alinee.

3. Prosilka je imela na dan 23. 12. 1990 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Bila pa je državljanka Bosne in Hercegovine.

4. Po zaprosilu upravnega organa je Ambasada Republike Slovenije, Konzularna pisarna Banja Luka, posredovala zapisnik o zaslišanju prosilke z dne 5. 3. 2014. Iz njene izjave je razvidno, da je odšla iz države 25. 6. 1991, v Bosno na dopust, vendar se zaradi bolezni enega od otrok ni mogla vrniti, kasneje pa se ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer. Spet je prišla v Slovenijo 12. aprila 1992 ter se vrnila v Bosno oktobra istega leta in tam ostala. Po preteku 5 letne odsotnosti, torej v obdobju nadaljnjih 5 let pa se ni vrnila v Slovenijo, ker je njen mož neuspešno poskušal urediti njen status. Navaja odločbo Ministrstva za notranje zadeve, številka 0301-12/06-XVII-06.320/97 z dne 16. 2. 2000, iz katere je razvidno, da je njen mož dne 18. 10. 1995 pri Upravni enoti Ljubljana zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji samo zase.

5. Ker je tožničina odsotnost trajala več kot 5 let, je upravni organ najprej ugotavljal razloge za upravičeno 5 letno odsotnost od leta 1992 do 1997. Za to odsotnost je bilo ugotovljeno, da se v Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v Bosni, kot navaja četrta alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Glede odsotnosti v obdobju nadaljnjih pet let (od 1997 do 2002) iz njene izjave ni razvidno, da bi se v tem obdobju poskušala vrniti v Slovenijo (na primer iskala zaposlitev, skušala pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje), v tej smeri tudi ni bilo priloženih nobenih pisnih dokazil. Njen mož je sicer zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, vendar samo zase. Glede na navedeno prosilka ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, opredeljenega v 1.č členu ZUSDDD. Iz tega razloga je upravni organ njeno vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 6. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in še podrobneje razlaga ves dokazni postopek, ki ga je izvedel organ prve stopnje v zvezi z dokazovanjem dejanskega prebivanja tožnice na ozemlju Republike Slovenije.

7. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je prošnji predložila vse ustrezne listine, iz katerih je razvidno, da je v Republiki Sloveniji živela z otrokoma in imela dovoljenje za stalno prebivanje tudi še dne 23. 12. 1990. Dne 28. 2. 1992, ko je začel veljati takratni Zakon o tujcih, je bila skupaj s hčerko izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, vendar o tem nikoli ni bila uradno obveščena. V nadaljevanju navaja dejansko stanje, ki se nanaša na odhod v Bosno in Hercegovino in okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika Ambasade Republike Slovenije v Banja Luki. Ker so bili izbrisani iz registra prebivalcev, hčerke ne bi mogla vpisati v šolo, zato je morala ostati v Bosni in Hercegovini. Njen mož se je uspel vrniti v Slovenijo, kjer je ostal in začel urejati vse potrebno, da bi se družina, takratna žena in dva otroka, lahko vrnili v Slovenijo. Ker pa s tem ni uspel, je ostala družina razdvojena in sta se leta 1996 razvezala.

8. S tako odločitvijo se tožnica ne strinja, ker je dokazala, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in sicer iz naslednjih razlogov: vrnitev v Republiko Slovenijo ni bilo mogoča, ne samo zaradi vojne v Bosni in Hercegovini temveč tudi zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za vrnitev v Republiko Slovenijo ni mogla storiti več kot to, da je pooblastila svojega takratnega moža, da ureja zadeve tudi zanjo in otroke. Ni ji mogoče očitati, da si ni prizadevala vrniti v Republiko Slovenijo. Upravni organ je spregledal njene navedbe, da si je njen mož tudi v tem obdobju, od leta 1997 do leta 2000, prizadeval za ureditev statusa družine. Organ je spregledal dejstvo, da je tožničin mož že 12. 3. 2003 zaprosil za državljanstvo zase in za svoja otroka. Do tega dejstva se upravni organ sploh ni opredelil. Ni upošteval, da je C.C. vložil prošnjo za hči Č.Č. za sprejem za slovensko državljanstvo tudi preko Helsinškega monitorija.

9. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ugodi. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje, do plačila. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tiste tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ter so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Slovenijo prijavljeno stalno prebivališče ter se od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

13. Glede na navedeno pravno podlago ter ugotovljeno dejansko stanje, sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti. Dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Tožnica je bila dne 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, to je Bosne in Hercegovine. Dne 23. 12. 1990 je imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporno pa je, ali je od navedenih datumov dalje v Sloveniji tudi dejansko živela. Dejansko stanje odhoda tožnice skupaj z mladoletnima otrokoma v Bosno in Hercegovino izhaja iz njene izjave, dane na zapisnik pri Veleposlaništvu Republike Slovenije, Ambasada Republike Slovenije, številka KBL-472/14 z dne 5. 3. 2014, kot tudi samih tožbenih navedb. Iz navedene izjave določno izhaja, da je iz Slovenije odšla 25. 6. 1991 na dopust v Bosno. Takrat je bila še zaposlena v Sloveniji. Potem se ni mogla več vrniti, ker je bila zaradi otroka v bolniški. Takratni soprog se je vrnil nazaj in ostal v Sloveniji. Leta 1996 sta se ločila. Po dopustu se je z otrokoma hotela vrniti v Slovenijo, ker bi hči morala pričeti s šolo v Sloveniji, vendar vrnitev zaradi vojne ni bila več mogoča, zato je morala otroka vpisati v osnovno šolo v B. Zaradi začetka vojne v Bosni se je z obema otrokoma 12. aprila 1992 vrnila v Slovenijo. Tam je ostala tri mesece, konec oktobra pa se je morala vrniti v Bosno, da bi hči nadaljevala šolo. V Bosni si je kupila hišo, odprla privatno računovodstvo in ostala v Bosni, mož pa je ostal v Sloveniji. V tem času je mož vložil prošnjo za vrnitev otrok, tudi za državljanstvo, vendar ni uspel. 14. Iz evidence registra stalnega prebivalstva Upravne enote Ljubljana, številka 021-2025/2010-2 (1311107) z dne 10. 2. 2010 izhaja, da je imela tožnica prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 31. 1. 1983 do 26. 2. 1992. Iz lastnega dokumenta upravne enote 214-185/2013-2 v upravnem spisu izhaja, da je bila tožnica izbrisana iz registra 26. 2. 1992, zaradi odjave. Ugotovljeno je, da nima urejenega statusa tujca, niti ni imela izdanih dovoljenj za bivanje tujca. Tožnica ni pridobila državljanstva Republike Slovenije in je državljanka Bosne in Hercegovine.

15. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v Republiki Slovenije po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

16. Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, med drugim tudi iz razloga, na katerega se sklicuje tožnica, da je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivališča. 17. Tožnica je zapustila Slovenijo skupaj z otrokoma že 25. 6. 1991, sicer zaradi dopusta, vendar pa se zaradi otrokove bolezni in svoje bolniške odsotnosti ni vrnila nazaj. Kot izhaja iz zapisnika Ambasade Republike Slovenije in upravni organ ni imel razloga, da takšnim navedbam ne bi verjel, je sicer tožnica hotela nazaj v Slovenijo, ker bi hči morala pričeti s šolanjem, vendar pa vrnitev zaradi vojne ni bila več mogoča. Navedeno dejstvo je eden izmed razlogov, ki jih kot upravičeno odsotnost več kot enega leta določa četrta alinea 1.č člena ZUSDDD. Tožnica pa ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa nadaljnji četrti odstavek tega člena, ki določa, da če odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen druge alinee (študij ali zdravljenje pravne osebe itd.) traja več kot 5 let, se šteje, da bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje 5 let, v nadaljnjem obdobju 5. let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Dejanskega življenja iz navedene zakonske določbe pa tožnica ni izkazala, kot sta že pravilno obrazložila oba upravna organa. Gre namreč za obdobje, ki je trajalo več kot 5 let (od 1992 do 1997 se je tožnici upravičena odsotnost priznala), in sicer za nadaljnje obdobje petih let, to je od leta 1997 do 2002, glede katerega pa je pravilno ugotovljeno, da se tožnica v tem obdobju ni poskušala vrniti v Slovenijo in v tej smeri tudi ni predložila nobenih dokaznih sredstev. Tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da je njen nekdanji mož C.C. pri Upravni enoti Ljubljani zaprosil tudi za dovoljenje zase in za otroka, glede na to, da se takšno zaprosilo ne nanaša tudi na tožnico. Sodišče zavrača tudi vse nadaljnje tožbene ugovore, glede na to, da po prej navedenem četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD tožnica ni izkazala takšnega ravnanja, ki bi kazalo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo.

18. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.