Jedro

Vrednosti nedenarnega dela tožbenega zahtevka tožnica ni ocenila, nobeden od tožencev pa temu izostanku tudi ni ugovarjal. Že iz tega razloga revizija proti temu delu pravnomočne drugostopenjske sodbe ni dovoljena.

Zahtevka za vrnitev kupnine zaradi razdrte pogodbe in za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se vrednost spora za ugotovitev pravice do revizije na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP ugotavlja za vsak posamezni zahtevek. Ker nobeden od denarnih zahtevkov ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija druge toženke ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1 ugotovilo, da je razdrta kupna pogodba z dne 23.8.1996, v kateri je kot prodajalec avtomobila naveden prvi toženec, kot kupec pa tožnica. Drugi toženki je v izreku pod točko 2 naložilo, da mora plačati tožnici zneske 997.696 SIT, 8.000 SIT, 106.007,50 SIT in 56.148,30 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti. O stroških je odločilo v izrekih pod točkama 3 in 4, v izreku pod točko 5 pa je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 260.000 SIT je v izreku pod točko 6 v tem delu ustavilo postopek.

Sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke zavrnilo in v izpodbijanih delih v točkah 1, 2 in 3 izreka potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Druga toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Po vložitvi revizije in pred predložitvijo zadeve revizijskemu sodišču je druga toženka vložila še predlog za obnovo postopka, s katerim pa ni uspela.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča z omejenimi razlogi in omejenim obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 1.000.000 SIT. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Neaktivnost tožnika ima za posledico, da kasneje v primeru neuspeha tožnik nima pravice do revizije. Tudi neaktivnost toženca, ki ni ugovarjal izostanku ocene vrednosti spora (tretji odstavek 44. člena ZPP), ima v primeru njegovega kasnejšega neuspeha enako posledico. Praktično enake zakonske določbe glede aktivnosti pravdnih strank pri oceni vrednosti spora je vseboval tudi v času vložitve tožbe veljavni ZPP iz leta 1977. Spor o razdrtju kupne pogodbe za avtomobil in posledicah razdrtja je premoženjskopravne narave. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je najprej uveljavljal ugotovitev, da je kupna pogodba razdrta (že pred vložitvijo tožbe), nato pa plačilo določenih zneskov. Vrednosti nedenarnega dela tožbenega zahtevka tožnica ni ocenila, nobeden od tožencev pa temu izostanku tudi ni ugovarjal. Že iz tega razloga revizija proti temu delu pravnomočne drugostopenjske sodbe ni dovoljena. Poleg tega revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev o razdrtju pogodbe pred vložitvijo tožbe predhodno vprašanje oziroma ena od podlag za utemeljenost denarnega dela tožbenega zahtevka in zato glede dovoljenosti revizije ne more imeti drugačne usode kot denarni tožbeni zahtevek.

Druga toženka je kot revizijsko vrednost spora označila znesek 1.281.098,40 SIT kot seštevek zneskov 997.696 SIT in 283.402,40 SIT. Taka opredelitev revizijske vrednosti spora je napačna. V tej zadevi je tožnica zahtevala vrnitev 997.696 SIT plačane kupnine in plačilo več različnih zneskov kot odškodnino za premoženjsko škodo v seštevku 238.402,40 SIT (navedba na obravnavi 26.3.2002). Zahtevku za vrnitev kupnine je bilo v celoti ugodeno, za odškodnino v razmerju do druge toženke pa le v seštevku zneskov 8.000 SIT, 106.007, 50 SIT in 56.148,30 SIT, torej za znesek 170.155,80 SIT. Prisojena odškodnina zajema stroške s predpravdnim mnenjem in obresti v zvezi z najemom posojila za plačilo kupnine.

Zahtevka za vrnitev kupnine zaradi razdrte pogodbe in za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se vrednost spora za ugotovitev pravice do revizije na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP ugotavlja za vsak posamezni zahtevek. Ker nobeden od denarnih zahtevkov ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija druge toženke ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.