Jedro

Tožnica v tožbi navaja, da je pred gradbenimi posegi njenega očeta sporna nepremičnina v naravi predstavljala hlev in dvorišče v izmeri 26 m2 in 105 m2, in ne nasprotuje ugotovitvi, da ima obravnavani počitniški objekt tlorisne dimenzije 6,70 x 5,50 m, višinskega gabarita P + M. Že iz tega je razvidno, da ne držijo tožbene trditve, da je šlo le za adaptacijo obstoječega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega počitniškega objekta na parc. št. 1751/4 k. o. … V 1. točki izreka ji je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku dveh mesecev po prejemu te odločbe, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), na podlagi katerega bi moral investitor za legalno postavitev objektov pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bili izdani. Tožničina vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila zavrnjena leta 2005. Tudi v 4. členu akta o legalizaciji za Občino Bohinj je objekt pod zaporedno številko … naveden kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo. Iz uvoda odločbe je še razvidno, da je upravni organ z aktom o legalizaciji poimenoval Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski upravni organ je 1. točko izreka odpravil in jo nadomestil z novo, tako da poleg imena in priimka inšpekcijske zavezanke navaja še naslov bivališča, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Kot neutemeljene je zavrnil pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, ker organ ni ugotavljal, kakšno je bilo stanje pred obnovo leta 1976. Poudarja, da je bilo treba tudi v času gradnje predmetnega objekta zanj pridobiti dovoljenje pristojnega upravnega organa v skladu z določbami takrat veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju. Kot neutemeljene je zavrnil tudi tožničine navedbe o posegu v njene pravice, saj ne tožnica ne njen pravni prednik pravice, da zgradita objekt, nista pridobila. Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor, da je ukrep izrečen v nasprotju s 152. členom ZGO-1, ker da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča in da bi odstranitev objekta povzročila stanje, ki ga prej ni bilo.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je njen oče nepremičnino s parc. št. 1751/4 k. o. …, ki je v naravi predstavljala hlev in dvorišče v izmerah 26 m2 in 105 m2, kupil leta 1975 ter da je na tem zemljišču hlev stal že več kot 120 let in da je šlo po takrat veljavnih predpisih za zazidano stavbno zemljišče. Hlev naj bi bil v slabem stanju, tožničin oče pa naj bi ga leta 1976 le obnovil. Zemljišče naj bi se štelo kot stavbno zemljišče, saj sta bila tožničinemu očetu odmerjena tudi prispevek za uporabo „mestnega zemljišča“ in davek na posest stavb, odmerjen naj bi bil tudi pavšal za plačilo turistične takse. Stavbi naj bi bila dodeljena hišna številka.

Tožnica v tožbi zatrjuje tudi kršitev pravil postopka, saj naj bi inšpektor ogled objekta opravil brez njene navzočnosti, na ogled je niti ni vabil. Zato naj ne bi imela možnosti pojasniti okoliščin, bistvenih za izdajo odločbe. Tako naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je objekt na zemljišču obstajal še preden je to zemljišče tožničin oče kupil. Adaptacijo objekta naj bi izvedel na podlagi priglasitve del v gabaritih prehodnega objekta.

Izpodbijana odločba naj bi bila izdana na podlagi predpisov, ki so bili sprejeti po izvedeni adaptaciji, zato meni, da v obravnavanem primeru ne bi smeli biti uporabljeni. Šlo naj bi le za adaptacijo, za katero lokacijsko dovoljenje po takrat veljavnih predpisih ni bilo potrebno. Trdi, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, ukrep odstranitve objekta pa naj bi bil nesorazmeren glede na vplive v okolici. Odstranitev objekta naj bi pomenila tudi poseg v njeno zasebno lastnino, saj naj bi s tem utrpela premoženjsko škodo. Sodišču predlaga, naj odločbi organa prve in druge stopnje odpravi in postopek ustavi ali pa vrne organu v nov postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (152. člen ZGO-1).

Pravilno je stališče toženke, da bi moralo biti za posege, ki jih je tožničin prednik izvajal leta 1976, pridobljeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Sodišče se v tem delu sklicuje na razloge upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem še dodaja: Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka. Ne drži namreč trditev, da tožnica ni imela možnosti izjaviti se v postopku in inšpektorja seznaniti z okoliščinami, ki so določilne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila tožnici dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah inšpekcijskega postopka, kar je tudi storila. To izhaja tudi iz listin v spisu.

Tako je tožnica že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je njen oče leta 1975 kupil propadajoč objekt – hlev in da je zaprosil za spremembo namembnosti, a je bila njegova prošnja zavrnjena. Da obravnavani objekt sedaj predstavlja počitniško hišico, pa med strankama ni sporno. To izhaja tudi iz 4. člena Uredbe, v katerem je objekt naveden pod št. … kot počitniška hišica.

Tožnica pravilno navaja, da lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno le za adaptacije, s katerimi se ni spreminjala zunanjost, velikost in namen obstoječih objektov. Hkrati pa v tožbi navaja, da je pred gradbenimi posegi njenega očeta, nepremičnina s parc. št. 1751/4 k. o. … v naravi predstavljala hlev in dvorišče v izmeri 26 m2 in 105 m2, in ne nasprotuje ugotovitvi, da ima obravnavani počitniški objekt tlorisne dimenzije 6,70 x 5,50 m, višinskega gabarita P + M. Že iz tega je razvidno, da ne držijo tožbene trditve, da je šlo le za adaptacijo obstoječega objekta, za kakršno po predpisih, ki so veljali v času gradnje, lokacijsko in gradbeno dovoljenje nista bili potrebni. Dejstvo, da je na zemljišču objekt obstajal in da je bil v slabem stanju, pa samo po sebi ne pomeni, da je gradnja novega objekta na mestu, kjer je stal prejšnji objekt, adaptacija, oziroma da je na mestu prejšnjega objekta mogoče zgraditi nov objekt brez gradbenega dovoljenja.

Ker torej okoliščine, ki so odločilne za izrek inšpekcijskega ukrepa, niso sporne, je tudi ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

Z izrekom izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj je izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 obligatoren, predviden pa tudi ni kakšen drug inšpekcijski ukrep za primer nelegalne gradnje. To pomeni, da gradbeni inšpektor nima podlage za izrek kakršnegakoli drugega ukrepa in s tem v zvezi za tehtanje, kateri ukrep bi bil za zavezanca ugodnejši. Ker je po presoji sodišča izrečeni ukrep pravilen in zakonit, je neutemeljen tudi očitek o posegu v tožničino zasebno lastnino.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).