Jedro

Lastninjenje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini so uredili trije zakoni: ZZad, ZLPP in ZSKZ.

Oseba, ki se sklicuje na izvenknjižno pravico uporabe, mora to izkazati z ustreznimi listinami, kakršne bi omogočile vpis te pravice v zemljiško knjigo.

Državno pravobranilstvo je organ, zato je pomembno tudi, kdo v imenu pravobranilstva opravlja njegove naloge.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je trdila, da je pridobila lastninsko pravico na zemljiških parcelah št. ... in …, vl. št. ..., k.o. O. v. (v nadaljevanju: zemljiški parceli) na podlagi zakona. V času lastninjenja je namreč imel pravico uporabe zemljiških parcel je imel H. k. Ž. Zemljiški parceli imata status kmetijskega zemljišča, ter tako nista bili predmet lastninjenja po Zakonu o zadrugah1 Uradni list RS, št. 13/1992, 7/1993, 13/1993, 22/1994, 69/1995 Odl.US: U-I-78/93, 35/1996, 41/2007, 62/2007-UPB1. (v nadaljevanju: ZZad) in po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij2Uradni list RS, št. 55/1992, 7/1993, 31/1993, 43/1993 Skl.US: U-I-133/93-19, 31/1994 Odl.Us: U-I-133/93-56, 43/1995 Odl.US: U-I-77/93, 171996, 39/1998-ZZLPPO, 72/1998 Odl.US: U-I-203/98, 101/1999 Odl.US: U-I-26/96. (v nadaljevanju: ZLPP), ter je Republika Slovenija pridobila lastninsko pravico na teh dveh zemljiških parcelah najkasneje 11.3.1993, ko je začel veljati Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije3 Uradni list RS št. 10/1993, 68/1995 Odl.US: U-I-/(793, 1/1996 (23/1996 popr.), 108/2001 Odl.US: U-I-13/00, (4/2002 popr.), 33/2003 Skl.US: U-I-151/01-15. 91/2007, 109/2008 Odl.US: U-I-64/08-12. (v nadaljevanju: ZSKZ). H. k. Ž., ki bi moral kot upravljalec zemljišča le-tega prenesti na tožečo stranko, je s K. z. T. z.o.o., T., sicer pravnim prednikom tožene stranke, 5.9.1994 sklenil listino za ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Tožena stranka je kot pravni naslednik K. z. T. z.o.o., T. tako dosegla vknjižbo lastninske pravice v svojo korist na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini4 Uradni list RS št. 44/1997, 59/2001, 27/2002 Odl.US: U-I-210/98-32. (v nadaljevanju: ZLNDL). Pravni posel z dne 5.9.1994, s katerim je bila prenešena pravica uporabe, je ničen, saj je tožeča stranka že pred tem postala lastnica na podlagi zakona, H. k. Ž. pa ni imel več razpolagalne pravice, prenos pravice uporabe pa je bil v nasprotju s 5. členom ZLPP ter 14. in 16. členom ZSKZ.

Tožena stranka je zatrjevala, da je njen pravni prednik K. k. Ž. zemljiški parceli pridobil v letu 1962 z arondacijsko odločbo na odplačen način. H. k. Ž. je bil res vpisan v zemljiško knjigo kot imetnik pravice uporabe, vendar sta bili zemljiški parceli ves čas vodeni kot osnovno sredstvo tožene stranke oziroma njenih pravnih prednikov. Trdila je, da tožena stranka obstaja kot zadruga že od leta 1945, da se je leta 1991 statusno iz n.sub.o preoblikovala v z.o.o., da zato ni bila potrebna otvoritvena bilanca popisa lastnine, ter da je tako postala lastnica na podlagi ZZad.

Sodišče prve stopnje je ob vnovičnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa lastninske pravice na zemljiških parcelah na ime tožene stranke, nadalje za ugotovitev lastninske pravice na zemljiških parcelah, ter na naložitev toženi stranki, da tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno listino. Z izpodbijanim sklepom je tožečo stranko obsodilo na povrnitev stroškov.

Takšni odločitvi prvega sodišča s pravočasnima pritožbama izpodbija tožeča stranka. V obeh pritožbah uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v pritožbi zoper sodbo pa še zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Priglaša stroške pritožbe zoper sodbo. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožena stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožbi sta utemeljeni.

V pritožbi uvodoma uveljavljani pritožbeni razlog postopkovnih kršitev ni obrazložen. Zato velja v zvezi s tako uveljavljanim postopkovnim očitkom sprva pojasniti, da je pritožbeno sodišče dolžno paziti le na kršitve, določene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), drugih procesnih kršitev, ki jih pritožba dovolj konkretno ne opredeljuje, pa ob preizkušanju prvostopne sodbe ne sme iskati samo, saj bi bila s prevalitvijo bremena iskanja zatrjevanih kršitev na pritožbeno sodišče nasprotni stranki odvzeta možnost izjavljanja (prim. 5., 7., 335. in 344. člen ZPP).

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti vpisa lastninske pravice na ime tožene stranke sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Zato je v tem delu sodba sodišča prve stopnje tako hudo pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Predmetna postopkovna kršitev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V tem delu je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tem delu zahtevka razveljaviti, ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Vrnitev v novo sojenje je potrebna zato, ker tožba kakšnih trditev glede tega dela zahtevka sploh nima. Zato bo potrebno v novem sojenju glede tega dela zahtevka postopek dopolniti (108. člen ZPP).

V predmetni zadevi je tožeča stranka Republika Slovenija, torej država. Po Zakonu o državnem pravobranilstvu5 Uradni list RS, št 20/1997, 56/2001-ZJU, 17/2006, 1/2007 Odl.US: U-I-60/06-200,U-I-214/06-22, U-I-228/06-16, 57/2007, 77/2009. (v nadaljevanju: ZDPra) je zastopnik države v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju (1. člen, prvi odstavek 7. člena in tretji odstavek 19. člena ZDPra). Državno pravobranilstvo je z zakonom določeni zakoniti zastopnik (drugi odstavek 78. člena ZPP), ki kot tak lahko opravlja vsa pravdna dejanja (v imenu stranke) sam, ali po pooblaščencu (prvi odstavek 79. člena ZPP). Vendar je državno pravobranilstvo organ, zato je pomembno tudi, kdo v imenu pravobranilstva opravlja njegove naloge. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZDPra so to državni pravobranilci ter pomočniki državnega pravobranilca. Po določbi 9. člena ZDPra vsa procesna dejanja, kot jih je v postopku upravičena opravljati stranka, pri zastopanju države opravlja državni pravobranilec. 27. člen ZDPra pa predpisuje obseg pooblastila za zastopanje za pomočnike državnega pravobranilca.

V tožbi z dne 3.4.2006, pripravljalnih vlogah z dne 3.12.2007, 22.4.2008, 13.3.2009 in 9.3.2010, ter v predlogu z dne 20.11.2008, ni označeno, katera oseba, upravičena za opravljanje dejanj v imenu Zunanjega oddelka državnega pravobranilstva v Celju, je predmetna pravdna dejanja opravila, torej ali je za ta dejanja imela bodisi pooblastilo v zakonu, bodisi v pooblastilu generalnega oziroma državnega pravobranilca. Poimenska oznaka osebe je nenazadnje potrebna tudi zaradi ugotovitve obstoja okoliščin iz 70. člena ZPP.

Na kršitev iz 2. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Obstoj kakšnega od izključitvenih oziroma odklonitvenih razlogov tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bil sprožen (prim. 71. in 72. člen ZPP). Namen sankcioniranja kršitve iz 11. točke, ki je podana, če pravne osebe ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, pa je varovanje stranke, ki ni bila pravilno zastopana. Zato bi bila ob dejstvu, da tožeča stranka v pritožbi te kršitve ne uveljavlja, lahko vprašljiva pravilnost stališča, da je ta kršitev a priori podana, če so bila posamezna dejanja tekom postopka opravljena v nasprotju z določbami o zastopanju. Toliko bolj še zato, ker tožeča stranka v pritožbi ne uveljavlja niti kršitve pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tudi tožena stranka nepravilnega zastopanja nasprotne stranke tekom postopka ni izpostavljala. Upoštevaje dejstvo, da je bilo potrebno zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje že iz drugih razlogov, pritožbeno sodišče kršitve določb o zastopanju (tokrat) ni presojalo. Kljub temu pa velja opozoriti, da je predmetno kršitev moč sanirati le s postopkom, predvidenim v 81. členu ZPP, katerega izvedba ni v kompetenci pritožbenega sodišča (prim. 347. člen ZPP, tretji odstavek 354. člena ZPP). Zato gre izpostaviti, da mora sodišče ves čas postopka paziti na okoliščine iz 80. člena ZPP, ter bo zato potrebno v novem sojenju tožečo stranko pozvati na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti (81. člen ZPP).

V zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja gre sprva pojasniti, da mora biti ta pritožbeni razlog, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, vedno obrazložen. Podan je takrat, kadar sodišče sicer zavzame stališče o (ne)obstoju vseh pravno pomembnih dejstev, a je to stališče napačno. V pritožbi tožeča stranka trdi, da prvo sodišče pravno zmotno ni obravnavalo trditev, da bi moral H. k. Ž., ki ni pravni prednik tožene stranke, zemljiški parceli prenesti na Republiko Slovenijo, ter da je tožeča stranka postala lastnica zemljiških parcel na podlagi zakona, in to še pred sklenitvijo pravnega posla dne 5.9.1994. S trditvami, da prvo sodišče določenih navedb o dejstvih ni obravnavalo iz razloga, ker po pravnem stališču prvega sodišča ta dejstva niso bila pomembna, pritožba utemeljuje pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.6Podrobneje Jan Zobec v Lojze Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana, 2009, komentar k 340. členu ZPP. Dejansko stanje je namreč nepopolno (ne pa zmotno) ugotovljeno, kadar se sodišče v sodbi ne opredeli do vseh tistih pravočasno zatrjevanih dejstev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava (pravilno oblikovanem abstraktnem dejanskem stanju) tvorijo konkretni dejanski stan.

V predmetni zadevi gre za preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino. Po sprejemu nove Ustave Republike Slovenije7Uradni list RS, št. 33/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006. je približevanje novemu ustavnemu redu na področju lastnine potekalo postopoma in počasi. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja ter možnostjo priposestvovanja, kolikor so še veljale, ter nova zakonodaja, ki je urejala njeno preoblikovanje in varstvo8Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-77/93 z dne 6.7.1995.. Zakonodajalec je sistemsko najprej uredil lastninjenje družbenega kapitala z zakonodajo o lastninskem preoblikovanju podjetij, vendar ta ni olastninila tudi nepremičnin, ki so spadala med sredstva lastninsko preoblikovanih podjetij, temveč je to vprašanje urejalo več področnih zakonov, večinoma med prehodnimi določbami in sicer različno glede na tip in namen premoženja v družbeni lastnini9Tako Alojzij Finžgar (Preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko lastnine, Zbornik znanstvenih razprav, Letnik 52 (1992), str. 10) ob upoštevanju 12. člena Ustave SFRJ (1974) in 14. člena Ustave SRS (1974) razlikuje med naslednjimi vrstami družbene lastnine: 1. sredstva za delo in poslovanje, 2. sredstva za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb, 3. sredstva za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb, 4. naravna bogastva in 5. dobrine v splošni rabi. . Lastninjenje nekdanjih družbenih nepremičnin ni bilo urejeno v enem aktu, pač pa so bili sklopi premoženja v družbeni lastnini lastninjeni z različnimi predpisi, večinoma glede na namen uporabe posamezne vrste družbenih nepremičnin. Ti predpisi so določali tudi različne predpostavke za pridobitev lastninske pravice, ponekod je bila to pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini, drugod pa zgolj njena namembnost glede na to, kateri družbeni subjekt je nepremičnino uporabljal10Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 19.9.2002, opr. št. II Ips 626/2001..

Pravni status kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini so uredili trije zakoni: ZZad, ZLPP in ZSKZ11Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 7.12.1995, opr. št. III Ips 19/95.. Na podlagi ZZad12Po prvem odstavku 74. člena ZZad (Uradni list RS št. 13/92) je vse premoženje (takrat) obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje. Izjema od tega pravila velja samo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so postala last Republike Slovenije in so se v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). so postali last Republike Slovenije kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lasti, s katerimi so upravljale zadruge. Po ZLPP13Po prvem odstavku 5. člena ZLPP so z dnem uveljavitve zakona (5.12.1992) kmetijska zemljišča in gozdovi last Republike Slovenije oziroma občin. so bila podjetja iz svojih sredstev dolžna izločiti kmetijska zemljišča in gozdove in so ti postali last Republike Slovenije ali občine. Na podlagi ZSKZ pa so last države ali občin postala tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last države ali občin po ZLPP oziroma ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način14Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve ZSKZ (11.3.1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi ZSKZ prenesejo na sklad oziroma občino (prvi odstavek 14. člena ZSKZ).. Edini splošni predpis o lastninjenju družbenih nepremičnin je ZLNLD, ki je uredil lastninjenje stavb in zemljišč v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, razen vodnih zemljišč, sindikalnega premoženja, nepremičnine športnih društev ter nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja. Ta zakon je izrazito subsidiarne narave, saj naj bi veljal samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. ZLNLD, s katerim je bila dotedanja pravica uporabe ex lege spremenjena v lastninsko pravico15Juhart, Miha. Zbogom, družbena lastnina! Pravna praksa št. 3/2008, str. 22 in nasl., je določil, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb oziroma pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, oziroma njihovih pravnih naslednikov. Nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe država, občina ali mesto, postanejo lastnina teh javnih subjektov.

Že ob gornjem se tako izkaže pravno stališče pritožbenega sodišča16 Sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.9.2009, opr. št. II Cp 735/2009., da je „časovno gledano, glede na različne podlage za pridobitev lastninske pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, potrebno upoštevati ZZad, ker je ta prvi stopil v veljavo (28.3.1992), še pred dnem izdaje sporne listine za ureditev zemljiškoknjižnega stanja (5.9.1994), na podlagi katere se je v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah kot imetnica pravice uporabe vpisala pravna prednica tožene stranke“, za napačno. Razlogi sodbe VSRS opr. št. II Ips 166/2006, katere je pritožbeno sodišče deloma povzelo v gornji pritožbeni odločbi, bi bili lahko za predmetno zadevo bistveni šele po ugotovitvi, da so podani pogoji za lastninjenje kmetijskih zemljišč v družbeni lasti po ZZad. Napotilo pritožbenega sodišča, dano prvemu sodišču, da je potrebno v novem sojenju presojati le še (ne)odplačnost pridobitve zemljiških parcel, pa se ob pravilni uporabi materialnega prava izkaže za pomanjkljivo.

Uveljavljani pritožbeni razlog je tako podan, saj je v posledici zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Opredeljevanje do bistvenih dejanskih navedb tožeče stranke, katere tekom tega postopka niso bile niti obravnavane, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tako potrebno iz gornjega razloga razveljaviti še v preostalem delu in zadevo tako v celoti vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na to, da je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končne odločitve o zahtevku, je bilo potrebno razveljaviti tudi izpodbijani sklep, s katerim je prvo sodišče odločilo o pravdnih stroških, nastalih strankam v zvezi s tem postopkom.

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče torej sprva postopati po 81. in 108. členu ZPP, kot je bilo to obrazloženo že zgoraj.

Nadalje bo moralo prvo sodišče ponovno ugotavljati, ali je tožeča stranka postala lastnik sporne nepremičnine na podlagi zakona. Odločilnega pomena za lastninjenje je, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje relevantni zakon, upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine. Pogoj, da bi stranka na podlagi samega zakona pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini je, da je nastopala v pravnih razmerjih glede te nepremičnine kot nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini (12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih)17Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90..

Glede tožbenega zahtevka, s katerim se od tožene stranke (zemljiškoknjižnega lastnika) zahteva izdaja listine, na podlagi katere se bo lahko tožeča stranka (lastnica po relevantnem zakonu o lastninjenju) vpisala kot lastnica18124. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; Uradni list RS, št. 58/03, 37/08-ZST-1, 45/08, 28/09, 79/10 Odl.US U-I-85/09-8., bo moralo prvo sodišče ponovno presojati utemeljenost trditev tožeče stranke, da je pravica uporabe na dan relevantnega zakona o lastninjenju pripadala H. k. Ž. (iz listine o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 5.9.1994 izhaja, da je pripadala H. k. Ž. p.o.).

Prvo sodišče bo moralo tako najprej presojati trditve tožeče stranke, da lastninjenje zemljiških parcel, glede katerih je bil v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe vknjižen H. k.o Ž., ni potekalo po ZZad. Tega dejstva tožena stranka ni prerekala (prim. 214. člen ZPP).

Nadalje bo potrebno presoditi tudi nasprotne trditve tožene stranke, da so bili njeni pravni predniki izvenknjižni imetniki pravice uporabe zemljiških parcel, da sta bili zemljiški parceli vseskozi, torej že pred ureditvijo zemljiškoknjižnega stanja 5.9.1994, v njeni bilanci, da sta bili zato zemljiški parceli vseskozi premoženje zadruge, ter da sta zemljiški parceli iz tega razloga ob izpolnjenem pogoju odplačnosti postali zadružno premoženje po ZZad. Pri tem velja v zvezi z oceno dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila v dokaz te trditve, opozoriti, da veljavnost prenosa pravice uporabe res ni bila odvisna od vpisa v zemljiško knjigo, saj ta ni bil konstitutivni pogoj. Vendar mora oseba, ki se sklicuje na izvenknjižno pravico uporabe, to izkazati z ustreznimi listinami, kakršne bi omogočile vpis te pravice v zemljiško knjigo. Za veljaven prenos pravice uporabe je bila namreč potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe19Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 43/1973); glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11.12.2008, opr. št. II Ips 389/2006.. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožena stranka (oziroma njeni pravni predniki) izvenknjižna imetnica pravice uporabe v času, odločilnem z vidika zakona, relevantnega za lastninjenje (torej v času pred 5.9.1994, ko je bil s knjižnim imetnikom pravice uporabe sklenjen posel o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja), izpisek iz sodnega registra, iz katerega izhaja, da je tožena stranka pravni naslednik K. k. Ž., ne more potrjevati20Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 3.2.2005, opr št II Ips 457/2003, in z dne 19.2.2009, opr. št. II Ips 1070/2007.. Pravno nasledstvo samo po sebi namreč obstoja določenega premoženjskega razmerja v določeni obliki statusnega organiziranja ne more izkazovati že zaradi drugačnega statusnega organiziranja, ki ga je poznal gospodarski sistem, veljaven pred sprejemom nove ustave, kateri je deloval na principih samoupravnega združevanja dela in sredstev21Prim. Odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 23.6.1993, št. U-I-83/92..

Lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki je urejal ZLPP. Zato bo potrebno po morebitni ugotovitvi, da lastninjenje zemljiških parcel ni potekalo po ZZad, presoditi še trditve tožeče stranke, da je postala lastnica zemljiških parcel (najkasneje) ob uveljavitvi ZSKZ, ker H. k. Ž. ni bil upravičenec do lastninjenja zemljiških parcel iz razloga, ker je šlo za kmetijski zemljišči. V zvezi s tožbenimi navedbami o ničnosti pravnega posla z dne 5.9.1994 velja pojasniti, da za varstvo pravic zakonitega lastnika ugotavljanje ničnosti pogodbe o naknadnem prenosu spornih nepremičnin načeloma ni potrebno. Lastnikovo razpolaganje z nepremičninami itak nima pravnih posledic, če niso izpolnjeni pogoji za dobroverno originarno pridobitev pravic. Ker slednjega tožena stranka tekom tega postopka niti ni zatrjevala, gornje navedbe o ničnosti za to pravdo niti niso več bistvene.

O stroških, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).