Jedro

Res je bil v pogodbi določen rok plačila kupnine prekoračen, vendar pa je T., d.d., ne samo z overovitvijo pogodbe pred notarjem že po izteku fiksno določenega roka, temveč s tem, ko je dne 13. 10. 1999 za neplačani del kupnine oz. obresti vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 1. 4. 2011 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 185.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2007 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.171,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 25. 10. 2007 do plačila (III. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je toženima strankama dolžna plačati 4.082,31 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za izpolnitev (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka odločbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je druga tožena stranka pasivno legitimirana zato, ker je direktor prve tožene stranke in ker je v pravnem prometu dolžna ravnati vestno in skrbno ter zanjo veljajo standardi skrbnosti dobrega strokovnjaka. Druga tožena stranka je odgovorna zato, da je prva tožena stranka nepremičnino, ki je bila že prodana družbi M., d.o.o., prodala družini J. in s tem onemogočila izvršitev pogodbe, ki je bila dne 15. 6. 1998 že sklenjena z družbo M., d.o.o., in pogodbo, ki jo je družba M., d.o.o., sklenila z družbo J., d.o.o. Tudi zaključek sodišča, da pogodba z dne 15. 6. 1998 ni veljavna oz. da je razveljavljena po samem zakonu, ni pravilen. Pritožba poudarja, da je pogodba veljavna, ker sta pravdni stranki želeli, da se pogodba ohrani v veljavi. Direktor družbe T. je po poteku roka, določenega v pogodbi, in po prejemu celotne kupnine, dne 19. 10. 1998 overil svoj podpis pri notarju gospodu P. Direktor družbe T., d.d., je po plačilu kupnine pri B. naročil izbrisno pobotnico, ki je bila izdana 28. 10. 1998. Za neplačane obresti je družba T., d.d., predlagala izvršbo. Zato gre zaključiti, da so bile vse naštete aktivnosti družbe T., d.d., namenjene ohranitvi pogodbe v smislu 2. odstavka 125. člena ZOR. Tožeča stranka je že tekom postopka izpostavila vprašanje, zakaj bi sicer družba T., d.d., če je menila, da je pogodba neveljavna, predlagala nadaljevanje izvršbe oz. zakaj bi sploh šla v izvršbo za terjatve po neveljavni pogodbi, kajti osnovno pravilo je, da če pogodba ni veljavna, pogodbeni stranki druga drugi vrneta tisto, kar sta na podlagi pogodbe prejela. Tožeča stranka je po poteku roka plačala kupnino in je bila pripravljena plačati tudi neznatni del zamudnih obresti v višini približno 2.000,00 EUR, pa tega ni storila izključno zato, ker je bilo na sestanku dogovorjeno, da bo neznatni del terjatve plačala, ko bo urejena hipoteka oz. ko bo izbrisana hipoteka in prepoved odtujitve in obremenitve, zapisana v korist Z., d.d. Pogodba je imela zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi se tožeča stranka lahko vpisala v zemljiško knjigo in vpis v zemljiško knjigo ni bil odvisen od plačila obresti. Zemljiškoknjižna vknjižba je bila odvisna izključno od hipoteke, ki jo je imela C. pred tem. Na podlagi izbrisne pobotnice z dne 28. 10. 1998 je tožeča stranka dobila možnost vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo. Družba T., d.d., v stečaju pa je v letu 2004 poslala družbi M., d.o.o., pismo, da odstopa od pogodbe zaradi neplačila, kasneje pa je poslala dopis z dne 1. 3. 2004, da je prej navedeni dopis brezpredmeten.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta T., d.d., in družba M., d.o.o., dne 15. 6. 1998 sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bila parc. št. 116/14, ki v naravi predstavlja pot v izmeri 198 m2, parc. št. 136/13, ki v naravi predstavlja zelenico v izmeri 740 m2, parc. št. 136/24, ki v naravi predstavlja zelenico v izmeri 634 m2 in parc. št. 136/25, ki v naravi predstavlja zelenico v izmeri 727 m2. Nadalje med pravdnima strankama ni sporno, da je bila nad družbo T., d.d., s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 169/2000 dne 25. 7. 2000 začet stečajni postopek. T., d.d., v stečaju je bila dne 20. 7. 2007 v stečajnem postopku prodana kot pravna oseba.

6. Kot bistveno se je v postopku izpostavilo vprašanje, ali je bila dne 15. 6. 1998 sklenjena prodajna pogodba med T., d.d., in M., d.o.o., za sporno nepremičnino 136/13 razdrta po samem zakonu.

7. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razdrta po samem zakonu (1. odstavek 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se glede na čas sklenitve pogodbe uporablja na podlagi 1060. člena OZ), vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev (2. odstavek 125. čl. ZOR).

8. Po mnenju pritožbenega sodišča je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila kupoprodajna pogodba razveljavljena po samem zakonu, ker kupnina ni bila plačana v pogodbeno dogovorjenem roku. Res je bil v pogodbi določen rok plačila kupnine prekoračen, vendar pa je T., d.d., ne samo z overovitvijo pogodbe pred notarjem že po izteku fiksno določenega roka, temveč s tem, ko je dne 13. 10. 1999 za neplačani del kupnine oz. obresti vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji. Prodajalec je bil torej pripravljen sprejeti izpolnitev tožeče stranke tudi po poteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, in se torej vložitev predloga za izvršbo šteje za obvestilo, da se pogodba ohrani v veljavi in zahteva njena izpolnitev.

9. S potekom roka za prijavo terjatve izgubi izločitveni upnik le pravico prijaviti in uveljaviti svojo terjatev v stečajnem postopku, potek tega roka pa ne vpliva na njegovo lastninsko pravico. Izločitveni upnik zato lahko svojo pravico uveljavlja zoper stečajnega dolžnika po splošnih procesno pravnih in materialno pravnih predpisih. Tožeča stranka je še pred uvedbo stečajnega postopka razpolagala z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, torej je izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju.

10. T., d.d., je bila v stečajnem postopku prodana kot pravna oseba, kar pomeni, da ta subjekt kot pravna oseba ni prenehal obstajati. Sprememba lastništva pravne osebe pa na lastninski status njenih sredstev ne učinkuje.

11. Iz pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe z dne 20. 7. 2006 izhaja, da sta pogodbeni stranki sicer ugotovili, da je tudi sporna nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi na ime prodajalca, vendar pa sta ob tem tudi ugotovili: - da je bila za sporno nepremičnino dne 15. 6. 1998 s kupcem M., d.o.o., sklenjena kupoprodajna pogodba; - da predlog za vpis lastninske pravice na ime kupca v zemljiško knjigo še ni bil predlagan; - da kupnina za nepremičnino v celoti ni plačana ter; - da je preostanek dolga predmet izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I K 99/09504. Nadalje sta se pogodbeni stranki dogovorili, da prodaja dolžnika kot pravne osebe ne vpliva na izločitvene pravice in na prej sklenjene pogodbe ter, da z izročitvijo pravne osebe ostanejo v veljavi vsa določila, ki se nanašajo na premoženje družbe, ki je predmet te pogodbe, v razmerju do tretjih oseb z vsemi pravicami in obveznostmi, s tem, da obveznosti, ki so predmet poplačila v stečajnem postopku, bremenijo stečajno maso. Iz navedenih pogodbenih določil torej jasno izhaja, da je T., d.d., vstopila v prodajno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 16. 5. 1998 med T., d.d., in M., d.o.o., in je na njo prišla zgolj pravica do izterjave neplačane kupnine oz. preostanka dolga, ki je bil predmet izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v višini 469.226,00 SIT. Da je bil predmet prodaje stečajnega dolžnika le terjatev v znesku 469.226,00 SIT in ne sporno zemljišče, pa izhaja tudi iz izpovedbe stečajne upraviteljice ter dejstva, da vrednost sporne nepremičnine ni bila ocenjena v cenitvi, ki jo je napravilo podjetje E., torej navedena nepremičnina ni predstavljala podlage za določitev vrednosti pravne osebe. Da je bil predmet pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika le terjatev po izvršilnem naslovu v višini 469.226,00 SIT in ne sporna nepremičnina, pa kaže že preprost izračun, saj je kupnina za celotno vrednost stečajnega dolžnika dne 20. 7. 2006 znašala 25.041,52 EUR, dne 25. 10. 2007 pa je bila sklenjena kupoprodajna pogodba samo za sporno nepremičnino v vrednosti 108.720,00 EUR.

12. Ne glede na dejstvo, da je druga tožena stranka sklenila kupoprodajno pogodbo v imenu in na račun prve tožene stranke, pa je njena odgovornost lahko podana na podlagi 2. odstavka 147. člena OZ, ki določa, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode neposredno od delavca pod pogojem, da je ta škodo povzročil namenoma.

13. Zaradi zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, da je pogodba razveljavljena po samem zakonu, sodišče ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost toženih strank.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.