Jedro

Sodišče prve stopnje je torej ugodilo podrednemu dokaznemu predlogu tožnice in je pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja, tako dopolnjenemu izvedenskemu mnenju pa tožnica ni nasprotovala in tudi ni vztrajala pri določitvi novega izvedenca. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo tožničinih procesnih pravic, ker je njenemu podrednemu dokaznemu predlogu ugodilo, niti sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazložiti, zakaj ni izvedlo dokaza z določitvijo novih izvedencev medicinske stroke, saj tožnica pri tem dokaznem predlogu ni vztrajala. Po presoji pritožbenega sodišča pa kljub temu, da operacija ni bila nujna, glede na nadaljnje z izvedenskim mnenjem z dopolnitvami dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je poškodba druge in tretje veje trovejnega živca ob izvedeni operaciji, ki je bila izvedena strokovno pravilno, kirurški zaplet, za nastanek katerega ne obstaja velika verjetnost, ker do njega pride v redkih primerih in ker izredno redko nastane ob poškodbi tega živca tudi nevralgija, zdravnik operater v obravnavani zadevi ni opustil pojasnilne dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača 214.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka) ter tožnici naložilo dolžnost povrniti toženki 4.060,25 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku tega roka do plačila (točka II. izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe, smiselno podredno pa njeno spremembo tako, da z vmesno sodbo tožbenemu zahtevku po temelju ugodi. Pritožbene trditve bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbi in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba trdi, da toženka ni zmogla niti trditvenega bremena, da bi natančno navedla o konkretno katerih rizikih je poučila tožnico, kako je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, sklicevala se je zgolj na podpisano izjavo v prilogi B 8, ki je vsebinsko popolnoma neustrezna in na zaslišanje operaterja. Oba dokaza sta bila izvedena kot informativna dokaza, z njima je toženka nadomestila manjkajoče trditvene navedbe, sodišče prve stopnje je ugotovitve gradilo na takšnem informativnem dokazu, čeprav toženka ni podala trditev, ki bi dokazovale izpolnitev njene pogodbene obveznosti, oziroma pojasnilne dolžnosti.

Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Na podlagi podatkov v spisovnem gradivu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica v svoji trditveni podlagi zatrjevala, da je zavarovankin zdravnik - operater opustil pojasnilno dolžnost, da je ni seznanil s posegom niti s potekom niti z morebitnimi posledicami in tudi ne z drugimi ustreznejšimi metodami zdravljenja in tudi ne o tem, zakaj je potreben tako drastičen poseg. Ni imela potrebnih informacij, da bi lahko ustrezno presodila in se odločila ali sprejme riziko operacije ali ne, postavljena je bila pred dejstvo, da mora opraviti operacijo, sicer se ji bo zdravje bistveno poslabšalo, po nasvetu operaterja se je za operacijo odločila izključno zaradi ohranitve vida (na levem očesu, služi ji le levo oko), če pa bi vedela za možne zaplete in posledice, se za operacijo ne bi odločila, težave, ki jih ima so predvidljive. Toženka pa je zatrjevala, da je operater (zdravnik Č.) tožnici povedal, da bo operacijo opravil preko ust in ne preko nosu, kot so jo izvedli predhodno v L., da ji je razložil, da je klasična operativna metoda izbrana zaradi boljše preglednosti, da je tožnica podpisala soglasje za poseg in je lahko tudi vprašala vse o posegu in morebitnih komplikacijah, da operater ne more pacientu predočiti vsake možne komplikacije, ker ni znano povsem, kakšno stanje bo razkrito med posegom, da je operater s tožnico opravil razgovor glede načrtovanega operativnega zdravljenja in indikacijah zanj, pojasnjeno ji je bilo vse v zvezi z zdravljenjem na način, da je kot laik lahko razumela, v rubriko predvidena operacija na obrazcu (pristanek bolnika - priloga B 8) ni mogoče vpisati vsakega detajla zdravstvenega posega, sam zapis pa pomeni tudi odstranitev polipne tvorbe, obrazec pa skupaj s prejetimi ustnimi pojasnili ustreza standardu pojasnilne dolžnosti.

Glede na zgoraj povzete trditve je neutemeljen pritožbeni očitek, da toženka ni zmogla trditvenega bremena. Toženkine trditve so po presoji pritožbenega sodišča zadovoljive glede na tožničine trditve. Iz toženkinih trditev izhaja, da komplikacije (torej zapleta), kot je nastala v obravnavanem primeru, operater ni mogel predočiti tožnici, ker ni bilo znano, kaj se bo razkrilo med posegom, da jih torej ni mogel predvideti.

6. Pritožba dalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila tožnica sprejeta na ORL oddelek Splošne bolnišnice zaradi kroničnega maksilarnega sinusitisa, ker pred operacijo in po njej ni imela postavljene te diagnoze, temveč je bila v bolnišnico sprejeta zaradi napovedane operacije, v odpustnem pismu je navedena napačna diagnoza, ker je ne potrjuje noben izvid in je ne potrjuje niti pridobljeno izvedeniško mnenje.

Ta pritožbena trditev je pravno nepomembna. Med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je bila tožnica 15. 3. 2009 sprejeta v bolnišnico zato, da so ji naslednji dan z operacijo odstranili izrastek - polip s stropa levega maksilarnega sinusa.

7. Tožnica je dalje v pritožbi izpodbijala presojo sodišča prve stopnje, da zdravnik operater (zavarovankin delavec) pri operaciji tožnice dne 16. 3. 2009 ni storil strokovne napake in posledično ni podana odškodninska odgovornost toženkine zavarovanke. Trdila je, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje v celoti nekritično sprejelo in je posledično napačno ugotovilo, da ni prišlo do zdravniške napake. Izvedenci so se že na začetku jasno postavili na stran operaterja in zavrnili možnost zdravniške napake, kar se je manifestiralo v kratkih in nepopolnih obrazložitvah stališč in nenazadnje zaslišanju izvedenke B., s takšnim pristranskim pristopom so bile kršene procesne pravice tožnice, ki kot laik potrebuje pomoč strokovnjakov, ki bodo po strokovni plati osvetlili obravnavani dogodek in na ta način pomagali sodišču in strankam s svojim znanjem. Izvedenci so se postavili v vlogo razsodnika in izrekli svojo sodbo, ki jim jo očitno ni bilo potrebno obrazložiti. Tožnici, kot laiku, niso znani vsi strokovni pogledi na obravnavani dogodek, zato morajo izvedenci opozoriti na vse vidike obravnavanega dogodka, izvedenci so takoj podali negativno stališče, pričeli diskreditirati tožnico z izseki stare foniatrične zdravstvene dokumentacije, ki nimajo povezave z obravnavo zadevo. Na vprašanje tožnice, zakaj niso podali mnenja o vseh posledicah opravljene operacije, je bil odgovor, da se jim to ni zdelo potrebno, saj ni bilo zdravniške napake. Eden glavnih očitkov operaterju je vprašanje, ali je pri izrezovanju tvorbe zarezal v živec in pri tem poškodoval kostnino, ki ščiti živec. Izvedensko mnenje potrjuje tožbene navedbe o utrpelih posledicah in da te izvirajo iz izbrane metode operacije, katerega del je tudi nastanek nevralgije. V točki 9 pisne dopolnitve mnenja so izvedenci pojasnili, da ni dvoma, da so kostni defekti nastali med obema CT slikanjema (CT pred in po operaciji), najverjetneje kot posledica operacije. Pojasnili so, da je defekt v steni leve orbite najverjetneje nastal kot posledica odstranitve samega polipa - debele sluznice v tem področju, oba defekta kostnine sprednje in lateralne stene levega maksilarnega sinusa pa sta posledica tehnike izbranega kirurškega pristopa, pri katerem se vstopi skozi sprednjo in delno stransko steno maksilarnega sinusa in je ta metoda po navedbah izvedencev bolj invazivna, kot metoda FESS (endoskopska). V pripombah tožeče stranke je jasno bilo navedeno, da izvedenci niso opisali njenih težav, ter jih opredelili v skladu s sodno prakso, da bi lahko sodišče odločilo o višini odškodnine. Tožnica nima zaupanja, da so mnenji izvedenci podali korektno, nepristransko in popolno. V obravnavanem primeru, je ključno izvedeniško mnenje za odločitev v zadevi, zato je nujna izvedba dokaza z izvedencem na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede popolnosti izvida in strokovne utemeljenosti mnenja. Stranke imajo pravico zahtevati tudi drugo izvedeniško mnenje, saj se pomanjkljivosti in nepopolnosti z dopolnilnim mnenjem in zaslišanjem ni dalo odpraviti. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2016 zahtevala pridobitev mnenja drugih izvedencev, pridobljeno mnenje ni popolno in ne omogoča razjasnitev celotnega dejanskega stanja, prvostopno sodišče o tem sploh ni odločalo in novih izvedencev ni postavilo, svoje obrazložitve ni obrazložilo in s tem je tožnici kršilo njene procesne in ustavne pravice iz 22. člena Ustave.

Zgoraj povzeti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2016, vloženi po pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 7. 2016, podala ponovne pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja. V zadnjem odstavku obrazložitve v navedeni vlogi je navedla, da (dopolnjeno) mnenje še vedno nima odgovora o nematerialni škodi, ki jo je utrpela tožnica in tudi drugače ni popolno, zato primarno predlaga postavitev novega izvedenca in pridobitev mnenja drugih izvedencev, saj postavljeno (verjetno prav: pridobljeno) mnenje ni popolno in ne omogoča razjasnitve celotnega dejanskega stanja, podredno pa predlaga dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedencev. S takimi pripombami je tožnica izrazila nestrinjanje z odgovorom izvedencev v dopolnjenem mnenju, da ni bilo potrebno navajati (v pomenu: ugotoviti) že utrpelih in bodočih posledic in ne oceniti pretrpljenih in v bodoče prisotnih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, ker niso ocenili (v pomenu: ugotovili), da je prišlo do zdravniške napake.

Ker je tožnica utemeljevala zahtevek s trditvami, da zdravnik operater ni opravil operacije strokovno in v skladu s skrbnostjo strokovnjaka (da je storil zdravniško napako) in tudi s trditvami, da je zdravnik operater opustil pojasnilno dolžnost, da je torej zatrjevana tožničina škoda posledica nestrokovnega zdravljenja - zdravniške napake in tudi opustitve pojasnilne dolžnosti, ne zadošča v izvedenskem mnenju naveden razlog za neugotavljanje dejstev o obsegu tožničine škode. Ker pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožničina zatrjevana škoda ni posledica niti zdravniške napake niti ni posledica opustitve pojasnilne dolžnosti, takšna presoja pa je materialnopravno pravilna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve, ni bilo potrebno izvedeniškega mnenja dopolniti z ugotovitvami o obsegu tožničine nematerialne škode.

Sicer pa je iz podatkov v spisu razvidno, da po zaslišanju vseh treh izvedencev medicinske stroke (specialista nevrologa, specialistke fizikalne in rehabilitacijske medicine in specialistke otorinolaringologije) dopolnjenem mnenju (na narokih za glavno obravnavo 17. 1. 2017 in 11. 5. 2017) glede na vsebino zapisnikov o narokih za glavno obravnavo (l. št. 157 in 158 ter 164 do 165) tožnica ni vztrajala pri dokaznem predlogu za postavitev drugih, oziroma novih izvedencev, niti ni podala pripomb na z zaslišanjem izvedencev dopolnjeno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je torej ugodilo podrednemu dokaznemu predlogu tožnice in je pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja, tako dopolnjenemu izvedenskemu mnenju pa tožnica ni nasprotovala in tudi ni vztrajala pri določitvi novega izvedenca. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo tožničinih procesnih pravic, ker je njenemu podrednemu dokaznemu predlogu ugodilo, niti sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazložiti, zakaj ni izvedlo dokaza z določitvijo novih izvedencev medicinske stroke, saj tožnica pri tem dokaznem predlogu ni vztrajala.

8. Le delno je utemeljena pritožbena trditev, da odgovornost toženke temelji na določbi 239. člena Obligacijskega zakonika, to je na kršitvi pogodbene obveznosti in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko odgovornosti zdravnika operaterja, oziroma toženkine zavarovanke ni presojalo na podlagi te določbe OZ, temveč jo je presojalo na podlagi določb 147. člena v zvezi s 131. in 135. členom OZ ter v zvezi z 964. in 965. členom OZ.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi zavzelo stališče, da je odškodninska odgovornost v obravnavanem primeru glede očitane strokovne napake neposlovna, to je deliktna odgovornost, ker temelji na zakonu in ker je šlo za medicinsko indicirano zdravljenje. 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, veljavnem v času nastanka škodnega dogodka (ZZDej, Uradni list RS št. 9/1992) je določal, da morajo delavci v zdravstvu opravljati zdravstveno dejavnost v skladu z zdravstveno doktrino, s kodeksom medicinske deontologije in drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Materialno podlago za presojo pravilnosti ravnanja pa predstavljata določbi drugega odstavka 6. člena in 10. člen OZ ter prvi odstavek 131. člena in 147. člen OZ, ker je tožena zavarovanka toženke, ki je delodajalec zdravnika operaterja. Glede na navedeno materialnopravno podlago se zdravnik, oziroma zdravstvena organizacija, v kateri je zdravnik zaposlen, lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je zdravnik ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo in v skladu s pravili stroke, da torej ni kriv. Po določbah 239. in 240. člena OZ, ki urejajo poslovno odškodninsko odgovornost, pa krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti.

Po 20. členu Zakona o pacientovih pravicah, veljavnem v času obravnavanega škodnega dogodka in tudi po sedaj veljavnem tem zakonu (Uradni list RS št. 15/2008), je zdravnik dolžan pacienta poučiti o vrsti in teži posega in o možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja ter tudi o posledicah opustitve zdravljenja. Je pa odgovornost v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti podana le takrat, ko se uresniči posledica posega, na katero bi moral biti pacient opozorjen, pa ni bil. Ni namen pojasnilne dolžnosti zdravnika opozoriti pacienta na vse možne posledice in tudi ne na tiste, ki niso običajne, ki niso posebej značilne za poseg, temveč je njihova pojavnost redka. Že sama opustitev pojasnila o možnem nastanku rizika, oziroma nastale posledice, ki je tipična in posebej značilna za poseg in se ji tudi ob največji možni skrbnosti ni mogoče izogniti, pomeni kršitev pojasnilne dolžnosti, ugotavljanje krivde ni potrebno. Pri opustitvi pojasnilne dolžnosti gre torej za poslovno odškodninsko odgovornost. Vendar v tem delu zmotno navedena pravna podlaga ni vplivala na pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

Tožnica je zatrjevala, da zdravnik operater ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, ker ni bila seznanjena s potekom posega in zakaj je bil poseg potreben, niti z morebitnimi posledicami, ki lahko nastanejo ob uporabljeni metodi, o vsem tem bi jo zdravnik moral obvestiti, bila je zgolj postavljena pred dejstvo, da mora opraviti te vrste operacijo, sicer se ji bo zdravje poslabšalo in se je zanjo odločila izključno zaradi ohranitve vida, saj ji od rojstva služi le levo oko, če bi pred operacijo vedela za možne zaplete in posledice, se zanjo pod nobenim pogojem ne bi odločila, posledice posega pa so poškodba druge in tretje veje trovejnega živca in zaradi tega trpi neznosne bolečine obraza in glave, ki trajajo ves čas od operacije dalje (in ki jih je v svoji trditveni podlagi tudi opisala). Torej je v zvezi z očitano opustitvijo pojasnilne dolžnosti relevantna trditev, da bi jo zdravnik operater moral seznaniti, ji pojasniti možnosti poškodbe druge in tretje veje trovejnega živca pri izvedeni operaciji in jo seznaniti z možnostjo nastanka posledičnih bolečin (nevralgija).

Drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo dejstvo, da je izvedenka B. operacijo glede na nujnost izvedbe na lestvici od 1 do 10 označila med 8 do 9. Vendar to napačno ugotovljeno dejstvo ni vplivalo na pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Iz z zaslišanjem izvedenke B. dopolnjenega izvedenskega mnenja izhaja dejstvo, da operacija ni bila nujna, kar je v navedeni točki obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Izvedensko mnenje pa potrjuje, da je operacija bila potrebna in da je potrebnost te operacije izvedenka ocenila od 8 do 9 na lestvici od 1 do 10. Glede na tako ocenjeno stopnjo potrebnosti operacije pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila operacija zelo potrebna. Nujnost opravljenega posega je pravno odločilna okoliščina pri presoji ustreznosti obsega danih pojasnil o možnih tveganjih pri posegu. Po presoji pritožbenega sodišča pa kljub temu, da operacija ni bila nujna, glede na nadaljnje z izvedenskim mnenjem z dopolnitvami dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je poškodba druge in tretje veje trovejnega živca ob izvedeni operaciji, ki je bila izvedena strokovno pravilno, kirurški zaplet, za nastanek katerega ne obstaja velika verjetnost, ker do njega pride v redkih primerih in ker izredno redko nastane ob poškodbi tega živca tudi nevralgija, zdravnik operater v obravnavani zadevi ni opustil pojasnilne dolžnosti.

9. Tožnica sama je trdila, da se je za operacijo odločila izključno zaradi ohranitve vida na levem očesu, ker že od rojstva na desno oko ne vidi. Torej je tožnico skrbelo za levo oko. Njena medicinska dokumentacija, ki je povzeta v izvedenskem mnenju in je podlaga za izdelano izvedensko mnenje z dopolnitvami, brez dvoma potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnici ob neizvedbi operacije grozila celo izguba vida na edinem uporabnem očesu. To je namreč dejanski zaključek sodišča, ki temelji na izvedenih dokazih, ne pa povzeta navedba izvedenke B. Zato ne gre za nikakršno protispisnost, kot neutemeljeno trdi pritožba. V prvotnem pisnem izvedenskem mnenju povzeta vsebina izvida zdravnika okulista (list. št. 82), da je 2 x 2 cm velik polip v levem maksilarnem sinusu potreben kirurške terapije, da svetuje odločitev za operacijo in da se ta čimprej izvede, povsem potrjuje pravilnost takega sklepa.

10. Prav ima pritožba, ko trdi, da je dolžan dati pojasnila v zvezi z operacijo le zdravnik kirurg, ki opravi operacijo. Zato za presojo obstoja očitane opustitve pojasnilne dolžnosti ni pravno upoštevno dejstvo, da se je tožnica pred operacijo posvetovala tudi s svojim okulistom in anasteziologom in so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno zmotni. Vendar ob zgoraj obrazloženem ob pravilni ugotovitvi, da so zatrjevane in ugotovljene negativne posledice izvedenega operativnega posega redke (poškodba trovejnega živca) in zelo redke (nevralgija), teh ni mogoče šteti za tveganja, ki so značilna za poseg in se jim tudi ob največji možni skrbnosti in opravljenem posegu brez strokovne napake ni mogoče izogniti. Pritožbeno sodišče pa ne verjame, da bi tožnica odklonila poseg, če bi bila seznanjena, da je manj kot 1 % možnosti nastanka nevralgije ob dejstvu, da bi bilo brez posega ogroženo edino uporabno oko.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitano nestrokovno in neprimerno izbiro metode operacije in nestrokovno opravljeno operacijo (zdravniško napako) ugotovilo naslednja dejstva: - ni drugih metod za odstranjevanje patoloških sprememb iz maksilarnega sinusa, kot sta le endoskopska metoda, ki je bila izbrana in izvedena leta 1999 in Caldwell - Lucova, kot je bila izvedena v obravnavanem primeru, - izvedena metoda operacije je bila strokovno upravičeno izbrana, ker z endoskopsko metodo že prvič, torej leta 1999, ni bilo mogoče doseči in odstraniti celotne tvorbe in tudi ponovna uporaba te metode ne bi bila uspešna, primerno in strokovno pa je bilo odstraniti celoten polip, ker se je povečal in je bil ogrožen vid levega očesa, - operacija z izbrano metodo je bila izvedena v skladu s pravilih stroke, pri operativnem posegu ni bila storjena medicinska napaka, ker poškodba druge in tretje veje trovejnega živca ni nastala kot posledica nestrokovnega in malomarnega operativnega posega; - možnost poškodbe vej trovejnega kranialnega živca je kirurški zaplet, prav tako je zaplet posledična nevralgija.

Vsa ta ugotovljena dejstva so dokazno podprta iz izvedenskim mnenjem z dopolnitvami, v pravilnost katerega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi in v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je v izvedenskem mnenju z dopolnitvami obširno in razumljivo pojasnjeno, da je bila izbrana operativna metoda glede na dejstvo, da se je polip povečal in je bil ogroženo tožničino levo oko, primerna in tudi strokovno pravilna izvedena.

12. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je operater tožnici pred operacijo povedal, da bo rezal pod očesom, kar je navedla in izpovedala tožnica sama, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedbi operaterja, to je priči zdravniku Č., da je tožnici povedal, da bo pristopil (opravil operacijo) na klasičen način skozi prednjo steno čeljustne votline s prerezanjem sluznice, kar je na listini v prilogi B 8 opisano kot trepanacija levega maksilarnega sinusa v splošni anasteziji, kot je to razjasnila izvedenka B. v ustno dopolnjenem izvedenskem mnenju. Da je bil cilj tega opisanega posega odstranitev celotnega polipa in histološka verifikacija polipa, pa tožnici ni moglo ostati neznano, saj to izhaja že iz izvida z dne 20. 2. 2009 (priloga A 46), v katerem je navedena tudi metoda operacije. Izvid v prilogi A 46 in ustno pojasnilo o načrtovanem posegu v obsegu, kot ga je navedla sama tožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadoščata za zaključek, da je bila tožnica ustrezno poučena o samem posegu in je s podpisom obrazca v prilogi B 8 dala veljavno soglasje k operaciji. Glede na trditveno podlago pravdnih strank, ki ni bila sporna, je trajala kontinuirana obravnava tožnice od januarja 2009, zato ni bilo nujno potrebno, da bi zdravnik operater dejansko pred samo operacijo (na dan sprejema v bolnišnico) ponovno opravil pojasnilno dolžnost. Zgoraj povzeta ugotovljena odločilna dejstva so ugotovljena pravilno, ker so dokazno podprta z izvedenskim mnenjem in njegovimi dopolnitvami. Materialnopravno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zdravnik operater sprejel strokovno utemeljeno odločitev za operacijo po Caldwell - Lucovi metodi in jo je tudi strokovno pravilno izvedel, da je bilo njegovo postopanje v skladu s pravili stroke, ker poškodba druge in tretje veje trovejnega živca ni nastala kot posledica nestrokovnega in malomarnega operativnega posega dne 16. 3. 2009, in ker je bila izbrana ustrezna metoda operacije od le dveh možnih metod.

13. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožbenim stališčem, da ni bilo nobene nuje odstraniti celotne tvorbe na račun znatnega rizika nastanka hudih posledic in da so o neustreznosti izbrane metode tožnici pritrdili tudi drugi specialisti.

Glede na same tožničine trditve in glede na izvid zdravnika okulista je brez dvoma tožnici grozilo poslabšanje zdravstvenega stanja njenega edinega uporabnega levega očesa in je to bila konkretna grožnja. Da so neustreznost izbrane metode tožnici potrdili tudi drugi specialisti, pa je zgolj pavšalna trditev, saj se pri tem tožnica ne sklicuje na nikakršno drugo, novo pridobljeno medicinsko dokumentacijo, ki bi vsaj s stopnjo verjetnosti potrjevala zatrjevano drugo medicinsko mnenje.

14. V pritožbi navedeni očitek, da so v posledici izbrane metode operacije nastali trije defekti kosti, pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravno upošteven, ker ti defekti kostnine niso vzrok za poškodbo druge in tretje veje trovejnega živca in posledične nevralgije. Iz pisne dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je pol mm defekt v steni leve orbite najverjetneje posledica odstranitve samega polipa, druga dva defekta kostnine sprednje in lateralne stene levega maksilarnega sinusa pa sta posledici tehnike izbranega kirurškega pristopa (torej Calldwel - Lucove metode).

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, čeprav ni navedlo v izpodbijani sodbi vseh določb materialnega prava. Pritožbena razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava nista uresničena v izpodbijani sodbi. Prav tako izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami, izpodbijana sodba pa ima tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih in je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo njeno pravilnost. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo drugih morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sicer paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijana s pritožbo, v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tudi jasno obrazložena. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Toženkin odgovor na pritožbo pa je pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotreben, zato je odločilo, da mora toženka sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).