Jedro

Kdor je plačal denarni znesek na račun kupnine po razdrti kupoprodajni pogodbi, ima pravico zahtevati njegovo vrnitev. Vendar pa tožnik ni upravičen do povrnitve vtoževanega zneska, saj ga tožencu ni plačal on. Na tožnikovi strani torej ni podano prikrajšanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 932,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.“.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.030,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 932,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2002 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 5.275,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti), podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z odločitvijo, da je dolžan vrniti tožniku znesek, ki mu ga slednji tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni plačal. Gre namreč za znesek, ki mu ga je plačal US, zato ga tožnik ni upravičen terjati zase. Toženec pojasnjuje, da je kot prodajalec s tretjimi osebami (tudi US) sklepal samostojne kupoprodajne pogodbe. Vtoževane zneske je prejel na podlagi teh kupoprodajnih pogodb, v katerih ni tožnik niti omenjen. Iz teh pogodb tudi ne izhaja zaključek, da bi mu kupci plačevali kupnino kot izpolnitev tožnikove obveznosti do njega, česar ni zatrjeval niti tožnik, zato je tak zaključek sodišča prve stopnje nelogičen.

Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: -da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo brez datuma (priloga A2), s katero je toženec prodal tožniku nepremičnino, vpisano v vl. št. 630 k.o. D L; -da je tožnik posredoval pri kasnejši prodaji posameznih stanovanj v hiši, ki je bila predmet te kupoprodajne pogodbe, med kupci in tožencem kot zemljiškoknjižnim lastnikom; -da so kupci teh stanovanj plačevali kupnine tožencu na račun kupnine iz kupoprodajne pogodbe, ki jo je toženec sklenil s tožnikom; -da je bil tudi vtoževani znesek 932,65 EUR plačan tožencu na račun kupnine iz te kupoprodajne pogodbe; -da vtoževanega zneska tožencu ni plačal tožnik, pač pa (kot aro) US, ki je nameraval kupiti eno izmed stanovanj v omenjeni hiši; -da je bila kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, razdrta.

Če je pogodba razdrta, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do povrnitve tistega, kar je dala (1. in 2. odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07).

S tem ko je bila med pravdnima strankama razdrta kupoprodajna pogodba, je izgubil pravni učinek tudi dogovor, da je izpolnitev tožnikove obveznosti plačila kupnine upravičena opraviti tretja oseba – kupci posameznih stanovanj v hiši, ki je bila predmet razdrte kupoprodajne pogodbe (glej 1. in 3. odstavek 296. člena ZOR). Ta dogovor ni samostojen pravni posel, pač pa je odvisen od veljavnosti kupoprodajne pogodbe, v zvezi z izpolnitvijo katere je bil dogovorjen. Z razdrtjem kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama je tako odpadel pravni temelj za izpolnitev obveznosti na njeni podlagi in na podlagi dogovora o izpolnitvi obveznosti s strani tretjih oseb. Zato ima tisti, ki je plačal denarni znesek na račun kupnine po razdrti kupoprodajni pogodbi, pravico zahtevati njegovo vrnitev po pravilih o neupravičeni obogatitvi (glej 210. člen ZOR). Vendar pa pritožba pravilno navaja, da tožnik ni upravičen do povrnitve vtoževanega zneska, saj ga tožencu ni plačal on, pač pa US. Na tožnikovi strani torej ni podano prikrajšanje za vtoževani znesek (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 405/2008 z dne 9.9.2010, ki je bila izdana v tej pravdni zadevi glede zahtevane vrnitve plačila zneska 44.109,91 EUR).

Obširne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazni zaključek sodišča prve stopnje o obstoju dogovora o načinu poravnavanja kupnine za hišo, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe, pa so glede na že obrazloženo nerelevantne. Torej tudi če ara, ki jo je tožencu plačal US, ni bila plačana na račun kupnine iz naslova kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, pač pa izključno na podlagi samostojnega pravnega posla toženca in US, kot to trdi pritožba, tožnik ni upravičen do njene povrnitve, saj z njenim plačilom ni bil prikrajšan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 932,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 dalje do plačila in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08; v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v pravdi ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo vseh v tej pravdi vtoževanih denarnih zneskov), mora povrniti tožencu njegove stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odmerilo pravdne stroške toženca v znesku 7.148,94 EUR, česar v pritožbenem postopku nihče ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Pritožbeno sodišče je tako tožencu na podlagi njegovih stroškovnikov in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03, ki se uporablja v skladu s 1. odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08) odmerilo le še stroške revizijskega in (tega) pritožbenega postopka. Tako je pritožbeno sodišče tožencu (glede na vrednost v revizijskem postopku spornega denarnega zneska) za sestavo revizije priznalo 1350 točk (in ne zahtevanih 2000 točk), za sestavo obravnavane pritožbe pa (glede na vrednost v pritožbenem postopku spornega denarnega zneska) 250 točk (in ne zahtevanih 1500 točk), kar, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20% DDV, skupaj znese 881,28 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožencu ni priznalo zahtevanega povračila sodnih taks za pritožbo in revizijo, saj iz spisa ne izhaja, da bi bili plačani, in pregledov sodb pritožbenega in prvostopenjskega sodišča ter konference s stranko, saj so te storitve že zajete v sestavi revizije oziroma pritožbe. Skupaj s stroški, ki jih je odmerilo že sodišče prve stopnje, je tako tožnik dolžan povrniti tožencu 8.030,22 EUR pravdnih stroškov. Te stroške je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožniku do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 932,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2002 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 5.275,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).