Jedro

Upravni organ je tožniku izdajo lokacijskega dovoljenja za predlagano spremembo namembnosti zavrnil, ker Odlok o zazidalnem načrtu za predmetno zemljišče ne predvideva gostinske dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 978/98-10 z dne 10.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 4.6.1997, zavrnjena. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti dela objekta v K., v okrepčevalnico na zemljišču parc. št. 80/1, 80/2 k.o. K. Upravni organ je izdajo lokacijskega dovoljenja za predlagano spremembo namembnosti zavrnil, ker Odlok o zazidalnem načrtu revitalizacije starega mestnega jedra Kranja (Uradni vestnik G., št. 7/83 in 19/83) za predmetno zemljišče ne predvideva gostinske dejavnosti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je odločbe tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je tudi odgovorila na vse tožnikove pritožbene ugovore. V zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja, da je predmetni objekt, katerega delu želi tožnik spremeniti namembnost iz stanovanjske v gostinsko, leži v območju, ki se ureja z zazidalnem načrtom revitalizacije starega mestnega jedra Kranja, mikrolokacija navedenega objekta pa je v kareju, št. 27. Medtem, ko tožeča stranka zatrjuje, da spremembo namembnosti objekta zazidalni načrt dopušča, kar naj bi izhajalo tudi iz izjave Mestne občine K. in mnenja strokovne komisije za revitalizacijo starega mestnega jedra, tožena stranka ugotavlja ravno nasprotno. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik nima opore v 8. členu, niti v kaki drugi določbi Odloka o zazidalnem načrtu za trditev, da je sprememba namembnosti dela navedenega objekta za gostinsko dejavnost dopustna. Na odločitev ne morejo vplivati niti izjava občine niti mnenje strokovne komisije, saj se lokacijsko dovoljenje vedno izda v skladu z zakonom, v obravnavanem primeru Zakonom o urbanističnem planiranju ob pogojih, ki jih za konkretno območje določa Odlok o zazidalnem načrtu. Ta pa za območje kareja 27, kjer se nahaja predmetni objekt, določa, da so "predvidena osnovna dejavnost kareja stanovanja, vendar naj bo pritličje namenjeno trgovini". Iz navedenega izhaja, kar pravilno ugotavlja tožena stranka, da na navedenem območju ni možno spreminjati objekte v celoti ali deloma za potrebe gostinske dejavnosti.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v tožbi ugovarjal, da odlok o zazidalnem načrtu v kareju 27 izrecno ne prepoveduje gostinske dejavnosti, oziroma izrecno ne določa, kaj se bo v tem kareju opravljalo, ampak le predvideva ureditve za stanovanja in trgovino. Prvostopno sodišče ni upoštevalo 8. člena odloka o zazidalnem načrtu, ko je v izpodbijani sodbi navedlo, da občina, niti strokovna komisija za revitalizacijo starega mestnega jedra nima materialne podlage za odločanje o tem, ali se v zazidalnem načrtu posameznemu objektu lahko spremeni namembnost in za kakšno dejavnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in njegovi zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo - odlok o zazidalnem načrtu revitalizacije starega mestnega jedra K. Prvostopno sodišče in pred njim upravna organa obeh stopenj sta pravilno ugotovila, da se objekt, v pritličju katerega je predlagal tožnik spremembo namembnosti iz stanovanjske v gostinsko, po navedenem zazidalnem načrtu nahaja v območju kareja 27. V območju navedenega kareja, pa glede na določila citiranega odloka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni možno spreminjati objekte v celoti ali deloma za potrebe gostinske dejavnosti. Po navedenem odloku je namreč območje kareja 27 predvideno le za stanovanja, pritličje objektov pa trgovini. Ker tožnik ni predlagal spremembe namembnosti za trgovino, ampak za gostinstvo (za okrepčevalnico), mu lokacijskega dovoljenja upravni organ ni mogel izdati, saj bi bilo to v nasprotju z zazidalnim načrtom.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo 8. člena odloka o zazidalnem načrtu. Iz navedenega člena namreč ne izhaja, kar zatrjuje tožnik, da naj bi bila sprememba objekta v gostinsko dejavnost po navedenem zazidalnem načrtu dopustna zato, ker je pridobil pozitivno mnenje strokovne komisije in izjavo Mestne Občine K. o dovoljenosti gostinske dejavnosti na navedenem območju. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, niti občina, niti strokovna komisija za revitalizacijo starega mestnega jedra nista pristojni za odločanje o tem, da se posameznemu objektu v obravnavanem zazidalnem območju spreminja namembnost oziroma dejavnost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.