Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, pravno vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetnici vložil revizijo. Kot razlog za njeno dovoljenost navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 14. 12. 2007, s katero je bilo investitorki A. A. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo tristanovanjskega objekta, pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zavrnila z odločbo z dne 25. 3. 2008. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih ( npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se pravno vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešeno vprašanje), ne šteje za pomembno pravno vprašanje (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/20078, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 303/2008).

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage in primernosti izključno jezikovne razlage dela besedila 2. alineee 18. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za planske celote Strunjan (1), Fiesa-Pacug (2), Piran (3), Razgled-Moštrana-Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Sečoveljske soline (10), Dragonja (12), in M SE/2 v Občini Piran ( v nadaljevanju PUP), to je razlage besedne zveze „zastiranje osončenja in zastiranje vedute“. O tem vprašanju pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi I Up 779/2005 odločilo, da je treba pogoj zastrtosti osončenja in zastrtosti vedute po določbi 2. alinee 18. člena PUP razlagati kumulativno. Da so torej bivalni pogoji sosednjih objektov, zaradi nameravane gradnje, poslabšani le, če nameravana gradnja povzroča zastrtost osončenja in tudi zastrtost vedute. Taka razlaga pa je skladna tudi z obvezno razlago PUP Občinskega sveta Občine Piran (v tekstu odločbe, objavljene v bazi odločb Vrhovnega sodišča, je navedeno Občinskega sveta Občine D, objavljene dne 4. 4. 2005, namesto pravilno 14. 4. 2005- Uradne objave št. 14/2005), po kateri je treba določbo 2. alinee 18. člena PUP razlagati tako, da morata biti zastiranje vedute in zastiranje osončenja podana kumulativno. Glede na to, da je Vrhovno sodišče že odločilo o tem, kako je treba razlagati za revidenta sicer sporno določbo PUP, je revidentovo nadaljnje vprašanje, o primernosti izključno jezikovne razlage, pravno nepomembno.

7. Ker je o pravnem vprašanju, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, Vrhovno sodišče že odločilo, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa od odločitve Vrhovnega sodišča ne dostopa, izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazana.

8. Revident uveljavljaj tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi take izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice. Tega revident v tem primeru ni storil. 9. Hude posledice je utemeljil le z navedbo, da bo zastrta veduta njegovemu objektu in s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije U 414/2003, ki je ni predložil. Na podlagi teh navedb, pa Vrhovno sodišče ne more presoditi, kaj za revidenta, objektivno in subjektivno, pomeni zastrta veduta in ali je ta posledica za revidenta res zelo huda, zato izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazana.

10. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka :

11. Izrek o stroških temelji na prvem dostavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.