Jedro

Sodišče pri izdaji sodne odločbe ni vezano na svoj sklep glede same izdaje sodbe, saj ne glede na to, da je po koncu dokaznega postopka odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo, sodišče še vedno lahko izda sodbo, s katero v celoti zavrne zahtevek tožnika, saj je tekom dokaznega postopka odločalo o temelju zahtevka, pri čemer se je izkazalo, da temelj ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da toženi stranki nista odgovorni tožniku za nastalo škodo zaradi padca na C. dne 6.9.2007. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.710,48 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija sodbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po členu 338 ZPP ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pritožbene stroške pa prizna kot nadaljne pravdne stroške, podredno, da sodbo spremeni tako, da odloči o temelju zahtevka, glede višine zahtevka pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa pritožbene stroške prizna kot nadaljnje pravdne stroške. Tožnik navaja, da je sodišče ob koncu dokaznega postopka na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2013 sprejelo sklep o izdaji vmesne sodbe, torej sodbe le glede temelja, nato pa je izdalo sodbo tako glede temelja, kot tudi glede višine, s čemer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo nobenega novega dokaza, ki bi nakazoval na zaključek, da je podana izključna odgovornost tožnika. V novem postopku je sodišče zgolj ocenjevalo že izvedene dokaze, ni pa izvedlo dokaza s prečitanjem medicinske dokumentacije, na kateri poglavitno sloni zaključek o vzročni zvezi med škodnim dejanjem in posledico. Sodišče tako ni sledilo napotkom instančnega sodišča, ki nakazujejo, da bi dejansko v smeri ugotavljanja vzročne zveze med škodnim dogodkom in poškodbami tožnika moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje sprejeta v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje napačno sklepa, da gradbišče takšno, kot je bilo na dan škodnega dogodka ne predstavlja neposredne nevarnosti, saj je v nasprotju z mnenjem izvedenca varstva pri delu, ki pove, da drugo tožena stranka ni optimalno zavarovala gradbišča, kar je povzročilo stanje povečane nevarnosti. Nobenega dvoma ne more biti, da je vzrok tožnikovega padca folija, ki je zaradi nezavarovanosti, vetra in dežja priletela z gradbiščnega dela tožniku med noge, zaradi česar je tožnik zarotiral in padel na rob mulde, torej na gradbiščni prostor. Sodišče povzema poročilo ARSOP, da tega dne ni močno deževalo, pa tudi da je bil šibek veter, vendar je treba takšno mnenje vzeti z rezervo, saj ni dovolj natančno, da mu je moč pokloniti vso vero. Tožnik v nadaljevanju navaja in pojasnjuje razloge, zakaj je bil primoran prečkati cesto in hoditi v smer, v kateri je hodil in tako nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ki vidi krivdo v ravnanju tožnika, ki ni pot nadaljeval po neurejenem pločniku na desni strani. Navaja, da so razlogi sodbe neprepričljivi in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje na obstoj temelja zahtevka sklepalo iz medicinske dokumentacije, ki kot dokaz sploh ni bila izvedena, ter je izvedba tega dokaza pridržana za potem, ko bo jasen temelj tožbenega zahtevka in je tako sodišče preuranjeno sklepalo na obstoj temelja zahtevka iz medicinske dokumentacije. Drži, da tožnik ni takoj po škodnem dogodku poiskal zdravniške pomoči in sicer iz razloga, ker je zmotno mislil, da poškodba ni huda, da bo z mirovanjem pozdravljena, to pa se ni zgodilo, nadaljnji potek zdravljenja in tožnikove aktivnosti so razvidne iz medicinske dokumentacije. To, da rentgen dne 24.9.2007 ni pokazal jasne kostne poškodbe je razumeti tako, da je kaj takega mogoče v primeru naloma kosti brez premaknitve odlomkov. Navedeno je mogoče pojasniti le z ustreznim izvedencem medicinske stroke, ki ga sodišče ni angažiralo in ja tako na obstoj vzročne zveze sklepalo brez ustreznega znanja. Tako je najmanj preuranjeno sklepanje izpodbijane sodbe, ki podlago svojim zaključkom v smeri, da ni podana vzročna zveza med poškodbami in posledico sklepa le iz zbrane medicinske dokumentacije, ki je sodišče ne more strokovno pravilno oceniti. Sama okoliščina prvega obiska zdravnika in trenutka diagnosticiranja zloma, ne more izključiti obstoja vzročne zveze oziroma ne more izključiti, da je poškodba nastala ravno dne 6.9.2007. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je dejansko stanje zadeve zmotno in nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena sodišča prve stopnje se ne more ustrezno preizkusiti, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o izključni krivdi tožnika, tako da je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično temu je napačen tudi materialno pravni zaključek, da ni mesta uporabiti 149.člena OZ ter da se je tožena stranka razbremenila odgovornosti. Tožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo, skupaj s stroškovno posledico. V obširnem odgovoru na pritožbo pojasnjuje svoja stališča v zvezi s sporno zadevo, odgovarja na pritožbene navedbe in pojasnjuje, zakaj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno, logično in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, sprejelo o glavni stvari pravilno odločitev. Tožena stranka v pritožbi ponuja svojo dokazno oceno, vendar s tem ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista odgovorni za nastalo škodo tožniku zaradi padca na C. dne 6. 9. 2007. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki sicer dopušča možnost, da je tožnik padel, vendar pa, da je padel izven območja gradbišča ravno zaradi polivinila oziroma folije, s katero so bile ovite granitne kocke, ki bi segale izven območja označenega gradbišča, tožnik ni dokazal s potrebno stopnjo gotovosti, ni mogoče odreči razumne presoje, saj je do njega prišlo, ko je natančno analiziralo izvedene dokaze, pri tem pa je v celoti upoštevalo metodične napotke za dokazno oceno iz 8. člena ZPP. O zaključkih ima izpodbija sodba prepričljive razloge, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

Pritožbene navedbe tožnika, da je odgovornost toženih strank za škodo objektivna, je neutemeljena, saj padec na gradbišču oziroma cestišču ne predstavlja nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Ali je treba neko dejavnost šteti za nevarno, odloča sodišče, ki pri tem upošteva vse okoliščine primera. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je po njenem rednem teku in že po njeni naravi in načinu opravljenja, ogroženo zdravje ljudi ali premoženje, tako da to ogrožanje zahteva povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo. Iz podatkov spisa izhaja, da so v obravnavanem času in že kar nekaj časa pred tem na C. potekala obsežna dela z infrastrukturno obnovo. V spornem obdobju je bila ulica že asfaltirana in je po njej potekal promet, obnovitvena dela so se izvajala na levi strani gledano iz smeri prihoda tožnika proti gradu in Upravni enoti, pločnik na desni strani pa še ni bil dokončan in je bil nanj nanošen gramoz in pločnik tako pripravljen za polaganje granitnih plošč. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da takšnih gradbenih del v zvezi z urejanjem pločnikov ni mogoče šteti za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ, saj takšno gradbišče samo po sebi ne predstavlja večje škodne nevarnosti za okolico, na katero z ustreznim ravnanjem ne bi bilo mogoče vplivati. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno ocenilo, da ni podana objektivna odgovornost toženih strank, temveč da je v obravnavanem primeru mogoče govoriti le o krivdni odgovornosti, v primeru opustitve dolžnega ravnanja toženih strank v ustreznem zavarovanju gradbišča. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z zaslišanjem strank in prič, s pregledovanjem listinskih dokazov ter z zaslišanjem izvedenca varstva pri delu ugotavljalo krivdno odgovornost toženih strank.

Iz podatkov spisa izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pločnik na desni strani cestišča prehoden. Iz fotografij v spisu (A13) kot tudi iz pričevanja priče F. P. izhaja, da je bil na pločnik na desni strani nanešen gramoz in pločnik tako pripravljen za polaganje granitnih plošč. Po takšnem pločniku je bilo mogoče hoditi in ga je mogoče primerjati z makadamsko cesto. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu (l.št.86) izhaja, da je bil pločnik na desni strani (gledano v smer prometa vozil ob nekdanji trgovini P.) v tej fazi izgradnje prehoden, vendar pa površina ni bila optimalna za prosti prehod pešcev, saj so bile tekom poti prisotne številne denivelacije (nadvišani pragovi, stopnice,..), kar predstavlja nevarnost, da se pešec pri hoji spotakne. Nadalje pojasnjuje, da po logičnem sklepanju ne vidi smisla in pomena, zakaj bi izvajalec deponiral kup peska na že zaključeno površino in pripravljeno za tlakovanje, poleg tega pa zatrjevni kup pesk pri P. na fotografijah ni viden. Na podlagi navedenega so tako tožnikove navedbe, da so mu pot po pločniku onemogočili kupi peska in da je bil zato primoran prečkati cesto, povsem neutemeljene.

Nadalje iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne držijo tožnikove navedbe, da je bila nepritrjena folija vsepovsod in tako vzrok njegovega padca. Na nobeni od posnetih fotografij, folija, s katero so bili oviti paketi granitnih kock, ne sega dlje kot do notranjega dela mulde, ki je v območju gradbišča in tudi paketi granitnih kock so postavljeni ob samem robu pločnika in tako odmaknjeni od roba gradbišča. Na muldi pa so postavljene vertikalne zapore, ki razmejujejo gradbišče od voznega pasu. Ne glede na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, da drugo tožena stranka, ni optimalno poskrbela, da predmeti iz gradbiščnega prostora ne bi izletali, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zatrjevana folija izven gradbišča le ovira za vozila na vozišču, na katerega je gradbišče mejilo, ne pa tudi za pešce, ki bi ob upoštevanju cestnoprometnih predpisov lahko hodili le na pločniku na desni strani. Iz tožnikovega zaslišanja, v katerem je na fotografiji pokazal svojo pot in mesto padca, kot tudi iz zaslišanja izvedenca za varstvo pri delu, izhaja, da je mesto padca, ki ga je označil tožnik, izven ožjega gradbiščnega prostora oziroma na meji med gradbiščem in cestiščem. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pred zatrjevanim padcem hodil po voznem pasu, ki je bil namenjen vožnji motornih vozil in nikakor ne pešcem ter da je bila glede na označeno gradbišče glede na cestnoprometne predpise edina pravilna pot po pločniku na desni strani ceste ali pa po ožjem delu gradbišča, kjer pa tožnik ni hodil in zato toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti za tožnikov padec.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil vzročno zvezo med škodnim dogodkom in posledicami, ter da je na obstoj vzročne zveze sklepalo le iz izbrane medicinske dokumentacije, ki pa je sodišče brez ustreznega znanja ne more strokovno pravilno oceniti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so povsem neutemeljene in prepozne. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka izvedenca medicinske stroke predlagala le glede obsega poškodb, ne pa tudi glede vzročne zveze. Izkazovaje vzročne zveze je trditveno breme tožeče stranke, čemur pa tožeča stranka ni zadostila. Obširne pritožbene navedbe o ugotavljanja vzročne zveze med škodnim dogodkom in poškodbami tožnika so tako pritožbena novota in jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevalo. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, torej le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče citirane navedbe kot prepozne ni moglo upoštevati, saj tožeča stranka v pritožbi tudi z ničemer ni opravičila prepoznega navajanja.

Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da vzroka za nesrečo, v kateri se je tožnik poškodoval in s tem z njemu nastalo škodo ni mogoče najti v sferi toženih strank, spričo česar ni izkazan temelj odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje upravičeno tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo že po temelju. Na podlagi navedenega so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo tako glede temelja kot tudi višine, na naroku dne 15.4.2013 pa je sprejelo sklep, da bo izdalo vmesno sodbo le glede temelja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče izda vmesno sodbo po prvem odstavku 315. člena ZPP v primeru, če tožena stranka izpodbija tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko sodišče če je to smotrno najprej izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče pri izdaji sodne odločbe ni vezano na svoj sklep glede same izdaje sodbe, saj ne glede na to, da je po koncu dokaznega postopka odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo, sodišče še vedno lahko izda sodbo, s katero v celoti zavrne zahtevek tožnika, saj je tekom dokaznega postopka odločalo o temelju zahtevka, pri čemer se je izkazalo, da temelj ni podan. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da vmesne sodbe ni mogoče izdati, če sodišče ugotovi, da ni podan temelj odškodninskega zahtevka. V takem primeru je treba tožbeni zahtevek zavrniti, to pa ni več vmesna, temveč končna sodba.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Na podlagi istega zakonskega določila je dolžan povrniti toženi stranki stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s trditvami v odgovoru na pritožbo z ničimer ni pripomogla k odločitvi o pritožbi. Ker ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek, jih je tožena stranka dolžna kriti sama.