Jedro

Pritožba zoper sodbo, s katero ni bilo odločeno o delu tožbenega zahtevka, je nedovoljena.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. II. Pritožbi zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se odločitev o stroških razveljavi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki 528,46 EUR (126.641,80 SIT) glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v 1. točki izreka sodbe. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 30.000,00 EUR (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 782,97 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila v delu, v katerem ni uspela. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da ji je tožena stranka dolžna plačati še 7.416,90 EUR, zakonske zamudne obresti na vse posamezne vtoževane zneske, kot je to s tožbo zahtevala tožeča stranka in vse pravdne stroške, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku in v 3. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba zoper sodbo, s katero ni bilo odločeno o delu tožbenega zahtevka, je nedovoljena.

4. V 1. točki izreka sodbe sodišče prve stopnje ni zavrnilo nobenega dela tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato ne more odločati o pritožbi glede dela zahtevka, o katerem v sodbi ni bilo odločeno. Zato je pritožbo tožeče stranke zoper 1. točko izreka, s katero je bilo ugodeno (delu) tožbenega zahtevka, zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za pritožbo zoper ta del sodbe, zavrglo (1. odstavek 346. člena ZPP).

5. Ker dejansko v izreku sodbe ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo tudi kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (1. odstavek 325. člena ZPP), in dne 15. oktobra 2012 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke v višini 7.416,90 (1.777.385,91 SIT) skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je bila dopolnilna sodba vročena 17. 10. 2012 in se zoper njo ni pritožila, zato je postala dopolnilna sodba pravnomočna (1. odstavek 319. člena ZPP). Ker se po izrecni določbi 4. odstavka 314. člena ZPP glede pravnih sredstev šteje delna sodba za samostojno sodbo, pritožbeno sodišče pritožbe zoper sodbo z dne 7. 8. 2012 ni obravnavalo kot pritožbo tožeče stranke tudi zoper dopolnilno sodbo.

6. Pritožba zoper sklep o stroških, vsebovan v 3. točki izreka izpodbijane sodbe je utemeljena.

7. Glede na dosežen 100% uspeh tožeče stranke po sodbi z dne 7. 8. 2012, je sodišče prve stopnje zmotno tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki njene stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). S tem pa se izkaže, da je pritožba zoper odločitev o stroških iz 3. točke izreka prvostopne sodbe utemeljena.

8. Ker pa je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila svojo terjatev iz predmetnega spora (VI Pg 3470/2009), tako celotno glavnico z obrestmi kot tudi stroške, ki so ji nastali v pravdi, in ji je bila ta terjatev tudi priznana, kot izhaja iz spisa St 2598/2012, pritožbeno sodišče ni 3. točke izreka sodbe spremenilo pač pa je pritožbi ugodilo in sklep o stroških, vsebovan v sodbi le razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.