Jedro

Depozit je čeprav ima dejansko vse elemente posojila, v zakonu obravnavan specialno, z namenom zaščite nepoučenih vlagateljev pred prekomernim prevzemanjem tveganj. Zaščita se udejanja z omejitvijo dejavnosti sprejemanja depozitov/posojil od nepoučene javnosti (95. in 96. člen ZBan-2), delovanje bank in hranilnic je podvrženo strogim pravilom glede likvidnosti in kapitalske ustreznosti, so pod nadzorom nacionalnih nadzornih organov, dodatno varnost tako zbranim sredstvom pa zagotavljajo še pravila v zvezi z zajamčenimi vlogami v okviru jamstva za depozite pri bankah in hranilnicah. Stališče, da je kot depozit po določbah ZBan-2 v povezavi z določbami ZOR oziroma OZ mogoče opredeliti le pogodbe, ki jih sklepa banka, je brez podlage v določbah 94. člena in v nasprotju s prepovedjo sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev iz prvega odstavka 96. člena ZBan-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. PDO-24.60-006/17-ŽG-002 z dne 13. 6. 2017 v 1. točki izreka zavrnila ugovor tožeče stranke zoper odredbo o odpravi kršitev št. PDO-24.60-006/17-IB-001 z dne 10. 5. 2017, v 2. točki izreka pa odločila, da se v skladu z drugim odstavkom 278. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) v povezavi s prvim odstavkom 278. člena ZBan-2 objava identitete kršitelja (tožeče stranke) začasno zadrži do 5. maja 2018. 2. Iz obrazložitve sledi, da je tožena stranka na podlagi dostopnih informacij ugotovila, da tožeča stranka oglašuje in sprejema depozite od javnosti, kar predstavlja kršitev 96. člena ZBan-2, zato ji je bila z odredbo naložena odprava kršitve. V skladu s 95. členom ZBan-2 lahko sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti na območju Republike Slovenije opravlja le: - banka ali hranilnica, ki je v skladu s tem zakonom pridobila dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, - banka države članice, ki v skladu s tem zakonom ustanovi podružnico na območju Republike Slovenije oziroma je v skladu s tem zakonom upravičena neposredno opravljati bančne storitve na območju Republike Slovenije, - banka tretje države, ki v skladu s tem zakonom pridobi dovoljenje za ustanovitev podružnice v Republiki Sloveniji. Hkrati pa prvi odstavek 96. člena določa, da nihče drug, razen oseb iz prejšnjega člena, ne sme na območju Republike Slovenije sprejemati depozitov in/ali drugih vračljivih sredstev od javnosti. Iz obrazložitve dalje sledi, da družba (tožeča stranka) v ugovoru sprejemanja depozitov ne zanika, navaja le podatek o številu komitentov, številu sklenjenih pogodb, zapadlosti in skupni višini glavnice. Nadaljnjo navedbo, „da niso odprti širši javnosti“ in da je njihova spletna stran, na kateri so objavljali obrestne mere – kar naj bi bila po njihovem mnenju edina kršitev, ki naj bi jo storili – namenjena zgolj komitentom, ki so njihovi sorodniki in nekdanji ožji sodelavci ter prijatelji, in ne pridobivanju novih komitentov („preko spletne strani nismo pridobili nobenega komitenta“), tožena stranka zavrne kot nepomembno in neizkazano. V zadevi je odločilno le, da je družba depozite zbirala v javnosti, kot je to definirano v drugem in tretjem odstavku 94. člena ZBan-2, trditev družbe pa je tudi malo verjetna, saj je bila njena spletna stran, preko katere so oglaševali ugodne obrestne mere, javno dostopna – brez omejitev, ki bi omogočale dostop zgolj omejenemu številu komitentov. Sprejemanje depozitov od javnosti je v skladu z drugim odstavkom 94. člena ZBan-2 sprejemanje depozitov od nepoučenih oseb. Nepoučena oseba je, kot to določa tretji odstavek 94. člena ZBan-2, oseba, ki ni profesionalna stranka, ali oseba, ki se lahko šteje za dobro poučenega vlagatelja v skladu z Zakonom o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), torej tudi sorodniki in nekdanji ožji sodelavci, ki niso profesionalne stranke ali ne sodijo med poučene vlagatelje v skladu z ZTFI, in to ne glede na to, da naj bi bili s strani predstavnikov družbe poučeni o morebitnih tveganjih, ki lahko izhajajo iz sklenjenega posojilnega posla. Poleg tega pa družba ne navede nobenih relevantnih dejstev in ne predloži nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da gre za poučeno osebo v smislu tretjega odstavka 94. člena ZBan-2. Družba tudi ne pojasni, kako naj bi bile stranke obveščene o tveganjih. Za status profesionalne stranke ali dobro obveščenega vlagatelja po ZTFI sorodstvo in prijateljstvo ni relevanten kriterij. Spoštovanja določb ZBan-2 pa tudi ne dokazuje ugovoru priložen zapisnik Tržnega inšpektorata RS z dne 27. 9. 2016. Tržni inšpektor je pristojen za nadzor nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, pristojno za gospodarstvo v skladu z določili Zakona o potrošniških kreditih. Izvajanje nadzora v skladu z določbami ZBan-2 pa je v izključni pristojnosti tožene stranke. Ker v postopku z ugovorom tožena stranke ne ugotavlja obstoja katerega od ugovornih razlogov iz prvega odstavka 344. člena ZBan-2, ugovor zoper odredbo o odpravi kršitev zavrne, objavo identitete kršitelja pa zaradi preprečitve nastanka nesorazmerne škode, začasno zadrži do 5. maja 2018. 3. Tožeča stranka se z naloženim ukrepom ne strinja, ker meni, da temelji na napačni uporabi določb ZBan-2 in se zato odločbe ne da preizkusiti. Kot izhaja iz izpodbijane odredbe tožeča stranka na svoji spletni strani ni navajala, da sprejema depozite, temveč posojila, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, ki se je nahajala na njeni spletni strani, in ki tudi po vsebini (v nasprotju z zaključki tožene stranke) ni depozitarna, temveč posojilna, kot jo opredeljuje Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 569. člena. Sklepanje posojilnih pogodb med pravnimi subjekti ni dejavnost, ki bi jo kakorkoli regulirala tožena stranka oziroma ZBan-2, na katerega se sklicuje. Navedeno dejavnost opravlja tožeča stranka že 20 let. V določbah ZOR, ki je veljal do uveljavitve OZ 1. januarja 2002, je bil pojem denarni depozit izrecno definiran. Iz te definicije pa izhaja temeljni pogoj, da ima ena oseba status banke, saj v nasprotnem primeru ne gre za denarni oziroma bančni depozit. Bistveno za bančni depozit je tudi to, da je banka kot gospodarski subjekt posebnega osebnega zaupanja dolžna voditi deponentu račun, skladno z navodili o mandatni pogodbi (1035. člen ZOR). Kljub temu da OZ definicije depozita ne vsebuje, tožeča stranka v nasprotju z zatrjevanjem tožene stranke meni, da predmetna vplačila ne predstavljajo depozita, kot ga določa 94. člen ZBan-2. Tožena stranka namreč neupravičeno ne upošteva izjeme, ki je določena v prvem odstavku 94. člena, po kateri gre za depozit, če pogodba ali drugi pogoji, ki veljajo med strankama, določajo dodatne pogoje, ki izključujejo ali omejujejo pravice do vračila vplačanih denarnih sredstev. Glede na to, da je v 4. členu „splošne“ posojilne pogodbe določeno, da lahko posojilodajalec najavi dvig do 20 tisoč EUR en mesec pred iztekom pogodbe, dvig zneskov nad 20 tisoč EUR pa dva meseca prej, v treh mesecih pa lahko dvigne znesek do 50 tisoč EUR, tožeča stranka meni, da gre za dodatni pogoj, ki izključuje ali omejuje uveljavljanje pravice do vračila vplačanih denarnih sredstev v skladu z navedeno izjemo in zato tožena stranka posojil ne bi smela obravnavati kot depozit

4. Da gre za posojila in ne za depozite, priča tudi letna obrestna mera, ki glede na določila „splošne“ pogodbe znaša 7,60% in je nekajkrat višja od letne obrestne mere za depozite pri bankah, ki po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije znaša od 0,05 do največ 0,35%. Poleg tega se tožeča stranka do posojilodajalcev ni nikoli obnašala kot banka, saj zanje ni odpirala trgovalnih ali kakršnihkoli drugih računov. O tem, kako posluje, pa so bili vsi posojilodajalci dobro seznanjeni.

5. Tožeča stranka v nadaljevanju opozarja na opredelitev nepoučena osebe po določbah 8. člena ZBan-1 in poudarja, da so si njeni posojilodajalci do uveljavitve ZBan-2 že pridobili status poučene osebe na tej podlagi. Po uveljavitvi ZBan-2 si je tožeča stranka pridobila zgolj novih 30 posojilodajalcev z vložkom cca. 841 tisoč EUR. Pri tem je upoštevno tudi dejstvo, da so posojilodajalci dejansko ožje personalno povezani z vodstvenimi delavci v tožeči stranki (ožji sorodniki, sodelavci, prijatelji) in da je število teh oseb v dvajsetih letih naraslo na skupaj največ 200 oseb (kar v povprečju pomeni pridobitev 10 posojilodajalcev na leto), pri čemer je trenutno aktivnih 160 posojilnih pogodb.

6. Posojila so bila tožeči stranki dana z namenom zagotavljanja likvidnosti in pridobivanju sredstev za opravljanje gospodarske dejavnosti, saj tožeča stranka lastnih denarnih sredstev za opravljaje dejavnosti dajanja kreditov fizičnim osebam ni imela, sredstev pa tudi ni mogla pridobiti pri bankah oziroma drugih kreditnih institucijah. Zato meni, da ji je z izpodbijano odločitvijo poseženo v ustavno varovano svobodno gospodarsko pobudo.

7. Iz navedenih razlogov se tožeča stranka tudi ne strinja z ugotovitvami, ki izhajajo iz odločbe o ugovoru. Dodaja pa, da tudi ZTFI predpisuje izjeme v primeru manjšega kroga ljudi, ko npr. v 2. točki prvega odstavka 49. člena določa, da se obveznost objave prospekta ne uporablja za ponudbo vrednostnih papirjev, naslovljeno na manj kot 150 fizičnih ali pravih oseb v posamezni državi članici, ki nimajo položaja dobro poučenega vlagatelja.

8. Popolnoma nerazumno in dejansko neizvedljivo pa je, da bi tožeča stranka vsa posojila, katerih glavnica znaša skupaj 5.094.240,74 EUR, vrnila v, s strani tožene stranke postavljenem, roku enega leta, ko (skoraj) vsa posojila zapadejo v plačilo. Zato sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijanih aktov zaradi kršitve načel sorazmernosti in pravičnosti oziroma podrejeno, da odloči v sporu polne jurisdikcije in ugotovi, da je odredba, s katero se tožeči stranki nalaga takojšnje vračilo vseh prejetih posojil v skladu z njihovo zapadlostjo, nerealna, saj prihodki tožeče stranke iz naslova vračila danih kreditov (od katerih nekateri zapadejo tudi najkasneje čez deset let) ne zadoščajo za vračilo vseh zapadlih posojil v roku, ki ga je postavila tožena stranka.

9. Tožeča stranka glede na navedeno predlaga, da sodišče odločbo Banke Slovenije o ugovoru št. PDO-24.60-006/17-ŽG-002 z dne 13. 6. 2017 v zvezi z odredbo Banke Slovenije o odpravi kršitev št. PDO-24.60-006/17-IB-001 z dne 10. 5. 2017 odpravi, podrejeno, da ugotovi njeno nezakonitost, oziroma še podrejeno, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijani akt spremeni tako, da tožeči stranki naloži daljše obdobje za vračilo prejetih posojil. 10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Uvodoma poudarja, da tožeča stranka v tožbi v nasprotju s 345. in 359. členom ZBan-2 navaja nova dejstva ter v zvezi s temi navedbami povezane nove dokaze, ki jih zaradi izrecne zakonske prepovedi ni mogoče upoštevati. Zgolj iz previdnosti pa obširno navede razloge, zaradi katerih navedena nova dejstva tudi sicer ne spreminjajo razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločba. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

11. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na tožbene novote in oceno tožene stranke glede grožnje potencialne nelikvidnosti ob poteku pogodbene vezave. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na bistvene kršitve postopka po 6. točki 360. člena ZBan-2, pa poudarja, da se izpodbijanih aktov ne da preizkusiti, ker se do vsega, kar je tožeča stranka navedla v tožbi, tožena stranka ni opredelila. V izpodbijani odločbi namreč manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Predvsem pa ni jasno, zakaj (kljub drugačnemu dejanskemu stanju in oglaševanju) tožena stranka meni, da gre pri posojilnih pogodbah tožeče stranke za depozite in ne za navadna upniško-dolžniška razmerja, in zakaj za tožečo stranko ne upošteva izjem o poučeni javnosti oziroma izjem v zvezi z določanjem dodatnih pogojev, ki izključujejo ali omejujejo uveljavljanje pravice do vračila denarnih sredstev, kot to izhaja iz prvega odstavka 94. člena ZBan-2. Zato vztraja pri tožbi in uveljavlja povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožena stranka v nadaljnji vlogi vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih. Enako kot v odgovoru na tožbo zavrača tudi očitek bistvene kršitve pravil postopka, saj izpodbijana odločba in odredba vsebujeta vsa relevantna dejstva in razloge za odločitev, tožena stranka pa se je opredelila tudi do navedb, ki jih je tožeča stranka podala v ugovoru zoper odredbo.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po preizkusu izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na določbah ZBan-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, ki izhajajo iz odredbe in odločbe o zavrnitvi ugovora. Ob upoštevanju razlogov odredbe o odpravi kršitev in dejstev, ki jih je v svojem ugovoru navedla tožeča stranka, pa sodišče tudi ne ugotavlja kršitve pravil postopka iz 6. točke 360. člena ZBan-2, ki se zatrjuje v tožbi.

15. O tem, da tožeča stranka po določbah 95. in 96. člena ZBan-2 storitev sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti na območju Republike Slovenije ne sme opravljati, ni spora.

16. Sporno na prvem mestu je vprašanje, ali posojilne pogodbe, ki jih je sklepala tožeča stranka, po svoji vsebini ustrezajo definiciji depozita, ki je za namen opredelitve sprejemanja depozitov po ZBan-2 določena v prvem odstavku 94. člena tega zakona, in če je tako, nadaljnje vprašanje, ali je tožeča stranka depozite sprejemala od javnosti, to je od nepoučenih oseb (drugi in tretji odstavek 94. člena).

17. Depozit za namen opredelitve pojma sprejemanje depozitov je po prvem odstavku 94. člena ZBan-2 vsako vplačilo denarnih sredstev ene osebe (vplačnik) v korist druge osebe (prejemnik vplačila), ki je opravljeno na podlagi pogodbe o denarnem depozitu ali na podlagi drugega pravnega posla, pri katerem vplačnik pridobi pravico od prejemnika vplačila zahtevati vrnitev vplačanih denarnih sredstev v določenih rokih, ter pogodba ali drugi pogoji, ki veljajo med strankama, ne določajo dodatnih pogojev, ki izključujejo ali omejujejo uveljavljanje pravice do vračila vplačanih denarnih sredstev. Sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev od javnosti je po drugem odstavku 94. člena ZBan-2 sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev od nepoučenih oseb, pri čemer je nepoučena oseba tista, ki ni profesionalna stranka, ali oseba, ki se lahko šteje za dobro poučenega vlagatelja v skladu z ZTFI (tretji odstavek istega člena).

18. Določbe ZOR in OZ, na katere se sklicuje tožeča stranka, po presoji sodišča ne vplivajo na presojo obravnavanih posojilnih pogodb po določbah 94. člena ZBan-2. Sodišče se v celoti strinja s toženo stranko (v odgovoru na tožbo), da je depozit, čeprav ima dejansko vse elemente posojila, v zakonu obravnavan specialno, z namenom zaščite nepoučenih vlagateljev pred prekomernim prevzemanjem tveganj. Zaščita se udejanja z omejitvijo dejavnosti sprejemanja depozitov/posojil od nepoučene javnosti (95. in 96. člen ZBan-2), delovanje bank in hranilnic je podvrženo strogim pravilom glede likvidnosti in kapitalske ustreznosti, so pod nadzorom nacionalnih nadzornih organov, dodatno varnost tako zbranim sredstvom pa zagotavljajo še pravila v zvezi z zajamčenimi vlogami v okviru jamstva za depozite pri bankah in hranilnicah. Stališče, da je kot depozit po določbah ZBan-2 v povezavi z določbami ZOR oziroma OZ mogoče opredeliti le pogodbe, ki jih sklepa banka, je brez podlage v določbah 94. člena in v nasprotju s prepovedjo sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev iz prvega odstavka 96. člena ZBan-2. V tej zvezi sodišče kot nedopustnih tožbenih novot ni upoštevalo navedb in dokazov, ki se nanašajo na obrestne mere in vodenje računov, ki jih tožeča stranka v nasprotju s 359. členom ZBan-2 prvič navaja v postopku sodnega varstva. Tožbeno novoto predstavlja tudi navedba tožeče stranke, da zahteva po napovedi dviga sredstev pred pogodbeno zapadlostjo predstavlja dodaten pogodbeni pogoj, ki izključuje ali omejuje uveljavljanje pravice do vračila vplačanih denarnih sredstev. Ker se neobstoj dodatnega pogodbenega pogoja, ki izključuje ali omejuje uveljavljanje pravice do vračila vplačanih denarnih sredstev v razlogih odredbe (izrecno) ne ugotavlja, sodišče razloge izpodbijane odločbe v tem delu dopolnjuje skladno z 2. alineo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem sledi stališču odgovora na tožbo, da pogodbene določbe, po kateri mora vplačnik dvig sredstev napovedati pred iztekom pogodbe (ker se sicer posojilna pogodba po vsakem posojilnem obdobju avtomatsko podaljša za enako obdobje), ni mogoče razlagati kot pogoj, ki bi omejeval ali izključeval pravico zahtevati vračilo sredstev v smislu prvega odstavka 94. člena ZBan-2, pač pa gre za določbo, ki vpliva le na trajanje vezave in s tem na zapadlost terjatve.

19. Do navedb tožeče stranke, da ni „odprta širši javnosti“ in da posluje le z osebami, ki so ožje personalno povezane z lastniki družbe, se izčrpno in s pravimi razlogi tožena stranka izreče že v izpodbijani odločbi. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Pri tem poudarja, da tožeča stranka (tudi) v ugovoru ni navajala in dokazovala, da imajo posojilodajalci status profesionalne stranke ali dobro poučenega vlagatelja v skladu z ZTFI.

20. Sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve načela pravičnosti in sorazmernosti, ki se v tožbi uveljavlja v zvezi z odločitvijo, da mora tožeča stranka že prejete depozite vrniti ob zapadlosti brez podaljševanja. Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki dodatna finančna bremena ne nalagajo. Odločitev, da mora tožeča stranka prenehati sprejemati depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti ni nesorazmerna, saj bi podaljševanje posojilnih pogodb, za katero se zavzema, predstavljalo kršitev določb 96. člena ZBan-2, katere odprava se nalaga z izpodbijano odredbo in s tem poseg v javno korist, ki se z njimi zasledujejo.

21. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

22. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 23. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. točke drugega odstavka 361. člena ZBan-2.