Jedro

Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta, obiska, službene odsotnosti in podobno, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti med drugim tudi zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana, ali zaradi vojnih razmer. Vendar pa tožnica v tem upravnem sporu in v postopku pred upravnima organoma ni izkazala takšnih okoliščin.

Tožnica je zaradi nekaterih dogodkov, ki kažejo na morebitno šikaniranje članov družine v obdobju pred julijem 1991 s strani občanov ali v šoli, in zaradi subjektivnega občutka strahu za varno prihodnost, zapustila Slovenijo in ne zaradi posledic izbrisa. Tožnica bi morala pomoč oziroma zaščito, če je do zatrjevanih šikaniranj prišlo, iskati pri pristojnih organih, kar pa se očitno ni zgodilo, zato tudi sodišče ni našlo podlage za ugotovitev, da je tožnica z delom družine zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – UPB1 – ZUSSDDD) zavrnila prošnjo A.A., rojene ... 1982, državljanke Srbije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Upravna enota je v postopku na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je imela tujka na dan 23. 12. 1990 na območju RS prijavljeno stalno prebivališče, in sicer na naslovu ..., in da je bila tujka na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike SFRJ in sicer državljanka Srbije (RMK Lj ...), zato spada v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Veleposlaništvo je dne 19. 10. 2015 zaslišalo tujko. Tujka je na zapisnik povedala, da je Republiko Slovenijo zapustila skupaj s starši julija 1991, predvsem zaradi strahu in groženj. Odšli so v Srbijo, v Niš. Osebna odjava prebivališča v Sloveniji je bila narejena, ker so se morali prijaviti v Srbiji, da je lahko nadaljevala šolanje. Osnovno šolo je zaključila leta 1997, leta 2001 srednjo šolo, visoko tehnično leta 2009 in magisterij leta 2013. Nadalje pove, da se v Slovenijo ni poskušala vrniti, predvsem zaradi financ ter zaradi praks drugih, ki so kazale na to, da je to nemogoče. Po letu 1991 je bilo središče njenih življenjskih interesov v Srbiji. Nadalje tudi pove, da se njena družina ni poskušala vračati v Slovenijo, glavni razlog so bile finance. Pove tudi, da so starši v Sloveniji imeli svoje stanovanje ter da nikoli niso zaprošali za državljanstvo Republike Slovenije. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sama zaproša zaradi boljšega življenja, boljše izobrazbe ter boljših možnosti zaposlitve, predvsem pa zaradi urejenosti države. Med drugim pove, da ni siromak, soprog dela, ima prihranke in nepremičnine v Nišu, tako bi za vrnitev v Slovenijo imela denar, je pa tudi izobražena in ne bi imela problemov najti zaposlitev v Sloveniji, kakor tudi ne mož. Na vprašanje, ali zaproša za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi odškodnine, pove, da to ni njena prioriteta, ampak je njena prioriteta državljanstvo. Statusa si prej ni urejala zaradi financ in šolanja. Nadalje pove, da je središče njenih življenjskih interesov v Srbiji, kjer ima kolikor toliko urejeno življenje, moža, hčerko, v Sloveniji pa vidi možnost napredovanja in boljšega življenja ter boljšega življenja za njenega otroka. V nadaljevanju tudi pove, da ima oče slovensko državljanstvo ter da bi bilo potrebno da ga pridobi celotna družina, saj je v Sloveniji tudi rojena. Tujka ni navedla, da se zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti. Prav tako je iz priloženega odjavnega obrazca stalnega prebivališča vidna odjava z dne 20. 8. 1991 s strani očeta B.B. Tujka pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje že zaradi tega, ker v postopku ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena. Organ ugotavlja, da odhod tožnice iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost iz Republike Slovenije v skladu z določbo tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD, zato organ glede na navedeno ugotavlja, da v obdobju od zapustitve Republike Slovenije julija 1991 do danes tujka ni dejansko živela v Republiki Sloveniji, njene temeljne življenjske aktivnosti so v tem času potekale v Srbiji, kjer še vedno živi. Njen razlog odhoda, ki ga navaja za odhod iz Republike Slovenije julija 1991, je prostovoljni odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja. Slovenijo je zapustila julija 1991 skupaj z mamo in sestro, oče pa je ostal v Sloveniji, kjer je leta 1992 postal slovenski državljan. Iz povzetka tujkinih izjav na zapisnik, predložene dokumentacije in izjave priče (njene mame) je razvidno, da razlog zaradi česar je tujka julija 1991 zapustila Slovenijo (zaradi takratne situacije, varnosti in nadaljevanje šolanje), ni eden od opravičenih razlogov odsotnosti iz Republike Slovenije, ki so navedeni v tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD. Upravna enota ugotavlja, da je bila tujka iz Republike Slovenije odsotna po zapustitvi dalj kot eno leto pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov v šestih alinejah iz tretjega odstavka 1.č. člena ZUSDDD. Tujka je bila z dopisom seznanjena z ugotovitvami v postopku, hkrati pa ji je bila dana možnost, da se v roku 8 dni pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo te odločbe ter predloži dokazila, ki kažejo nasprotno od ugotovljenega. Tujka se na seznanitev vse do izdaje te odločbe ni odzvala. Predvsem pa organ poudarja, da si je oče tujke B.B. uredil državljanstvo Republike Slovenije, prošenj za izdajo državljanstva za ostale družinske člane pa ni podal niti jim ni skušal kako drugače urediti statusa na podlagi razloga združitve družine s slovenskim državljanom, ki ga ureja Zakon o tujcih.

2. V pritožbi tožnica pravi, da so ji kršene človekove pravice, zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije pa tudi s Konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Upravni organ sploh ni pojasnil, kakšna dokazila še potrebuje o dokazu upravičene odsotnosti oziroma zakaj ne verjame zaslišanju prič vlagateljice. Na zaslišanju je vlagateljica zelo jasno pojasnila upravnemu organu, da je zapustila Slovenijo zaradi šolanja in izbrisa, za katerega se je vedelo, da se bo zgodil in da se je večkrat poskusila vrniti nazaj. Dokazila vizumov vlagateljica ni imela in je v svoji izjavi pojasnila, da je poskus vrnitve v Slovenijo in pogoje za vračanje preverjala na Veleposlaništvu RS v Srbiji in tudi preko prijatelja in sorodnika v Ljubljani. Upravni organ tudi ni ocenil izjave pritožnice, da je rojena v Ljubljani in da v tem času ni imela državljanstva Republike Srbije oziroma je imela državljanstvo nekdanje SFRJ. Uveljavlja tudi, da je odločba v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. V odločbi je zelo nejasno, od kdaj se šteje rok 5-letne odsotnosti vlagatelja v primeru, da je do odločbe upravne enote vlagatelj čakal do 1997 leta. V letu 2004 možnosti za reguliranje statusa izbrisanih ni bilo, glede na to, da se je implementacijo odločbe Ustavnega sodišča čakalo do leta 2010. Točno je, da je pritožnica zapustila Slovenijo preden se je izbris de facto zgodil, ampak je pritožnica vedela, da se izbris bo zgodil oziroma sta njena starša to vedela.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V odločbi ugotavlja, da je tožnica sicer v Ljubljani živela od rojstva pa do julija leta 1991, ko se je začela vojna v Republiki Sloveniji. Nadalje je v življenjepisu navedla tudi razloge za zapustitev Republike Slovenije v juliju leta 1991, in sicer: „nacionalne“ težave, vojna v Republiki Sloveniji, osamosvojitev Republike Slovenije in izbris iz registra stalnega prebivalstva, za katerega se je vedelo, da se bo zgodil. Ker je bilo njenim staršem povedano, da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji ne bo mogla nadaljevati s šolanjem, je Republiko Slovenijo zapustila tudi zaradi nadaljnjega šolanja, ki je potekalo v Republiki Srbiji. V šolskem letu 1989/90 in v šolskem letu 1990/91 je obiskovala Osnovno šolo ... Na zapisnik št. 1194/14, sestavljen dne 19. 10. 2015 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, je pritožnica v zvezi z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji oziroma v zvezi z razlogom za zapustitev Republike Slovenije v juliju leta 1991 izjavila, da je Republiko Slovenijo dejansko zapustila julija leta 1991, in sicer zaradi začetka vojne v Republiki Sloveniji, problemov v šoli, problemov njenih staršev v službi in groženj, ki so jih le-ti bili deležni. Izjavila je tudi, da so starši odjavili njeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji zaradi prijave novega stalnega prebivališča v Republiki Srbiji, kjer je nato lahko nadaljevala šolanje. Pritožničina mati C.C., ki je tudi sama zaprosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, in s katero je pritožnica julija leta 1991 zapustila Republiko Slovenijo, pa je na zapisnik št. 1193/14, prav tako sestavljen pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu dne 19. 10. 215, izjavila, da je Republiko Slovenijo skupaj z otrokoma (to je pritožnico in njeno sestro D.D.) zapustila julija leta 1991, mož B.B., to je pritožničin oče, pa je ostal v Republiki Sloveniji. Kot razlog za zapustitev Republike Slovenije je pritožničina mati navedla dejstvo, da sta imeli hčerki v šoli probleme zaradi svoje nacionalnosti, kakor tudi dejstvo, da se je v Republiki Sloveniji začela vojna, zaradi česar se je bala za varnost otrok. Tako v skladu s prvim odstavkom 1.č člena ZUSDDD dejansko življenje po navedenem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezeh, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. V tretjem odstavku 1.č člena pa ZUSDDD v šestih alinejah določa razloge za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Tudi po mnenju ministrstva pritožničina odsotnost iz Republike Slovenije, ki traja že od julija leta 1991 ni posledica razloga oziroma razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. V zvezi z navedenim ministrstvo pritožnici pojasnjuje, da sam izbris iz registra stalnega prebivalstva s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD ni določen kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, temveč je kot razlog za upravičeno odsotnost določeno dejstvo, da je oseba Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic, ki jih je osebi povzročil izbris iz registra stalnega prebivalstva. Glede na navedeno mora torej oseba, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije lahko upravičena, izkazati posledice, ki jih je povzročil izbris iz registra stalnega prebivalstva in ki so osebi tudi preprečile nadaljnje življenje v Republiki Sloveniji. Pritožnica pa je, kot je pravilno ugotovil že organ prve stopnje, Republiko Slovenijo zapustila pred 26. 2. 1992, ko je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, poleg tega pa ji je, kot je prav tako pravilno ugotovil že organ prve stopnje, prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji prenehala zaradi odjave in ne zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Glede na vse navedeno tudi po mnenju ministrstva pritožničina odsotnost iz Republike Slovenije, ki traja že vse od julija leta 1991 dalje, ni posledica dejstva, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic, ki jih je povzročil izbris iz registra stalnega prebivalstva, saj pritožnica iz registra stalnega prebivalstva sploh ni bila izbrisana. Pričakovani izbris oziroma pričakovane, to je bodoče posledice izbrisa, na katere se pritožnica sklicuje in jih navaja kot enega od razlogov za zapustitev Republike Slovenije, pa s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, glede na vsebino prve alineje te določbe, tudi niso določene kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. ZUSDDD torej kot razlog upravičene odsotnosti določa, da je bila oseba, kot mladoletna, poslana na študij (kar je tudi osnovnošolsko in srednješolsko šolanje), kar pomeni, da je bila na študij poslana sama, medtem ko so njeni starši oziroma skrbniki ostali v Republiki Sloveniji. Če so torej starši oziroma skrbniki mladoletne osebe zaradi njenega študija skupaj z mladoletno osebo zapustili Republiko Slovenijo, tako kot je bilo to v pritožničinem primeru, ki je Republiko Slovenijo zapustila skupaj z materjo, taka odsotnost ob zapustitvi Republike Slovenije še mladoletne osebe po mnenju ministrstva ni odsotnost, kot je opredeljena v drugi alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ker mladoletna oseba na študij ni bila poslana. Če je torej oseba, ki je bila ob zapustitvi Republike Slovenije še mladoletna, državo zaradi študij zapustila skupaj s svojimi starši oziroma s skrbniki oziroma z enim od staršev, ker pomeni, da na študij ni bila poslana sama, ampak so skupaj z njo državo zapustili tudi njeni starši oziroma skrbniki oziroma eden od staršev, odsotnost take osebe iz Republike Slovenije, kakor tudi njenih staršev oziroma skrbnikov oziroma enega od staršev skladno s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, ne more biti upravičena in pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. V zvezi s pritožbeno navedbo, da organ prve stopnje pri odločanju o pritožničini prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni upošteval dejstva, da je bila pritožnica rojena v Ljubljani, pa ministrstvo pojasnjuje, da glede na vsebino prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, v katerem so določeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991, tako kot pritožnica, državljan druge republike nekdanje SFRJ, med katerimi (to je pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje) pa ni rojstva tujca na območju Republike Slovenije. Načelo, določeno v 6. členu ZUP, od upravnega organa (prvostopenjskega in drugostopenjskega) zahteva, da v konkretni upravni zadevi izvede postopek po pravilih splošnega upravnega postopka, to je ZUP in da pri odločanju uporabi ustrezni materialni zakon, ki je v pritožničinem primeru ZUSDDD. Tudi če bi organ prve stopnje menil, da ZUSDDD, kot zatrjuje pritožnica, ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije ali s prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča, zaradi spoštovanja načela zakonitosti, organ prve stopnje, kakor tudi ministrstvo, ne bi mogel odkloniti uporabe ZUSDDD. Pravna presoja medsebojne skladnosti pravnih pravil, ki jih je treba uporabiti pri odločanju v upravnem postopku (v konkretnem primeru skladnost ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije) je namreč pridržana sodni veji oblasti (Ustavnemu sodišču in sodiščem, ki odločajo v postopku sodnega nadzora nad delovanjem uprave). Tako je treba šteti, da so vsi pravni akti medsebojno skladni vse dotlej, dokler sodna veja oblasti ne odloči drugače (in predpis razveljavi, odpravi, odkloni njegovo uporabo, itd.). Poleg navedenega ministrstvo pritožnici tudi pojasnjuje, da uporaba četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, za katerega pritožnica v pritožbi zatrjuje, da ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, pride v poštev le v primeru, ko je izkazan razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kar pa v pritožničinem primeru, kot je bilo ugotovljeno, ni. Pri odločanju o pritožničini prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tako četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD, za katerega pritožnica zatrjuje, da ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, sploh ni bil uporabljen in tudi ni vplival na odločitev o njeni prošnji, to je na zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Se pa ministrstvo strinja s pritožnico, da za odločitev o njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje dejstvo, da je njen oče pridobil državljanstvo Republiko Slovenije, ni pomembno.

4. V tožbi tožnica pravi, da ji je kršena pravica iz 23. člena ustave. Tožena stranka tudi ni upoštevala določb člena 237 ZUP in ni stranki omogočala, da sodeluje v postopku izvedbe dokaza – zaslišanja prič, sosedov. Pogoj maksimalne 10-letne odsotnosti je nasproten človekovim pravicam iz EKČP. Organ je zelo pristransko in arbitrarno citiral samo določene dele izjave tožnice in je na tak način potvoril izjavo tožnice in življenjepis. Pritožnica ni imela možnosti za izbiro svojega mesta prebivanja, a odjavljena je samo zaradi tega, ker sta njena starša vedela, da se izbris bo zgodil in da so otroci imeli težave v šoli na nacionalni ravni. Nesporno je družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da so se nameravali vrniti nazaj. Preko telefona so kontaktirali sorodnike, kateri so jim večkrat povedali, da nima nobenih možnosti za vrnitev nazaj. Zaslišanje prič je tudi eno od dovoljenih dokaznih sredstev, katerega upravni organ ne upošteva. Tožeča stranka je imela stalno bivanje na območju Republike Slovenije vse do trenutka, ko je vedela, da se izbris bo zgodil. To je za pritožnico pomenilo, da se kot tujka ni mogla več šolati in zaradi tega jo je oče odjavil, ko je bila mladoletna. To pomeni, da je stranka iz režima stalnega bivanja pridobila status začasnega bivanja tujca. Sklicuje se na sodbo v zadevi Kurić proti Sloveniji. Izpodbijana odločba je nasprotna stališčem sodišča v Strasbourgu v odločbi z dne 13. 7. 2010 v primeru Zorana Minića (glej na primer paragraf 186 v zvezi s paragrafom 359), kateri je tudi odšel z območja Republike Slovenije prej, to je 26. 2. 1992, in je sodišče ugotovilo, da je tudi on imel center življenjskih interesov v Sloveniji. Zgornje navedbe potrjuje Veliki senat sodišča v odločbi z dne 26. 12. 2012 (glej na primer paragraf 175-195 v zvezi s paragrafom 324). To pomeni, da tožena stranka napačno tolmači vsebino pojma „dejansko življenje“ in „središče življenja“. Tožeča stranka je večkrat poskusila urediti status v Republiki Sloveniji in je v postopku navajala način, kako je to poskušala narediti in je pokazala dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji, ter ni bila pasivna (mutatis mutandis Nezirović v Slovenia št. 16400/06, paragraf 39-41). Tožeča stranka navaja, da je status poskušala urediti leta 1994 ampak, ker ni imela službe ni mogla pridobiti papirjev za legalno bivanje v Sloveniji (če je situacija bila drugačna in do izbrisa ni prišlo, stranka bi imela možnost za bivanje in imela bi vse pravice do službe). Izkušnje prijateljev tožeče stranke so tudi bile takšne, da nihče ni mogel urediti statusa. Tožena stranka ne navaja, od kdaj se šteje rok za maksimalno 10-letno odsotnost. Stališče upravnih enot v tistem primeru ni enotno. Sodišče lahko uporabi institut exceptio illegalis. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim navaja oziroma ponavlja argumente iz izdanih odločb, da je bilo v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, tako na prvi, kakor drugi stopnji, dokazno breme izključno na njej (torej na tožeči stranki). Tožeča stranka je bila torej dolžna v postopku za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, to je zatrjevanim dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in s tem povezanimi morebitnimi razlogi za njeno upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, navesti in ponuditi dokaze ter jih po možnosti tudi predložiti. Namreč v obeh v upravnem sporu izpodbijanih odločbah je jasno in izrecno navedeno, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila že pred 26. 2. 1992, ko je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, poleg tega pa tožeča stranka iz registra stalnega prebivalstva sploh ni bila izbrisana (temveč ji je prijava stalnega prebivališča prenehala zaradi odjave z dne 20. 8. 1991, o čemer je v posredovanem upravnem spisu tudi dokaz, to je izpolnjen obrazec Prijava, odjava stalnega prebivališča), kar pomeni, da njena odsotnost iz Republike Slovenije nikakor ne more biti posledica izbrisa, to je posledic, ki naj bi jih tožeči stranki povzročil izbris. Na tožbeno navedbo (pod točko IV), da sta tako Upravna enota Ljubljana, kakor tudi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije napačno tolmačila pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, pa Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije odgovarja, da je opredelitev tega pojma podana v 1.č členu ZUSDDD, v skladu s katerim sta dejansko življenje tožeče stranke v Republiki Sloveniji oba upravna organa tudi ugotavljala oziroma presojala. Na navedbo oziroma očitek, da upravne enote, kot pristojni organ za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, nimajo enotne prakse glede začetka dopustne upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije, to je od kdaj dalje šteti čas dopustne upravičene odsotnosti, pa Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije odgovarja, da navedeno ne drži. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992. Upravno sodišče je že v več sodbah, na primer v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13, I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1748/2015-9 z dne 21. 12. 2016 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabo tega zakona v konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče v tovrstnih zadevah upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.1 To pomeni, da zakonitost izpodbijanega akta sodišče presoja tudi v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012, 2 na katero se sicer sklicuje tudi tožnica v tem upravnem sporu. Ta sodba ESČP zadeva tako razlago materialnega prava kot tudi dokazne standarde v tovrstnih zadevah.

8. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presoje ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.3 ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.4 ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.5 Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;6 ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,7 vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti zgolj državljanstvo drugih republik bivše SFRJ, (dvojnega) državljanstva Slovenije pa ne, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.8 Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,9 in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.10 Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.11

9. V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnih okoliščinah danega primera; pri čemer ima tožena stranka prav, da je v konkretnem primeru relevantno določilo tretjega. odstavka 1.č. člena ZUSDDD (prva alineja) in ne tudi četrtega odstavka člena 1.č. ZUSDDD, katerega ustavnost tožnica postavlja pod vprašaj z vidika jasnosti teka dveh petletnih rokov. V predmetni zadevi je namreč sporno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni bila odsotna iz Slovenije več kot 1 leto iz razloga, ker je Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (prva alineja tretjega odstavka člena 1.č ZUSDDD).

10. V obravnavanem upravnem sporu med strankama ni sporno, da je tožnica imela na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama tudi ni sporno, da v preteklosti tožnica ni zaprosila za slovensko državljanstvo ali dovoljenje za bivanje in ni sporno, da je tožnica skupaj z mamo in sestro, ne pa tudi z očetom, ki je v letu 1992 dobil slovensko državljanstvo, zapustila Slovenijo že v mesecu juliju 1991. To pomeni, da je tožnica zapustila Slovenijo že pred izbrisom. Slednje sicer samo po sebi ne pomeni, da že zaradi tega, ker je tožnica zapustila Slovenijo pred izbrisom, ne more biti upravičena do izdaje dovoljenja po ZUSDDD.

11. Kajti Upravno sodišče je na primer že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta, obiska, službene odsotnosti in podobno, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti med drugim tudi zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana, ali zaradi vojnih razmer. Vendar pa tožnica v tem upravnem sporu in v postopku pred upravnima organoma ni izkazala takšnih okoliščin.

12. Tožnica je sicer v pisni vlogi z dne 29. 4. 2014 navedla, da so doma vedeli, da se bo zgodil izbris leta 1992 po poteku roka. Vendar pa iz kasnejšega ugotovitvenega postopka, ko je organ zaslišal tožnico, njeno mamo (C.C.) in sestro D.D., iz nobene izjave na zaslišanjih (6. 10. 2015 in 19. 10. 2015) NI razvidno, da bi tožnica oziroma njena mama, oče ter sestra ugotovili, da bo za njih izbris iz registra prebivalstva neizbežen in da si morajo čim prej zagotoviti pogoje za nadaljnje šolanje in varno življenje v Srbiji. Sodišče je preverilo in ugotovilo, da je v tem primeru tožena stranka pravilno, dovolj celovito, natančno povzela izjave tožnic in obeh prič, in jih je konsistentno vključila v dokazno oceno v skladu z 8., 9. in 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki urejajo načelo materialne resnice, proste presoje dokazov ter pravico do obrambe oziroma izjave stranke o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, preden je izdana odločba. Tožnica je zaradi nekaterih dogodkov, ki kažejo na morebitno šikaniranje članov družine v obdobju pred julijem 1991 s strani občanov ali v šoli, in zaradi subjektivnega občutka strahu za varno prihodnost, zapustila Slovenijo in ne zaradi posledic izbrisa. Tožnica bi morala pomoč oziroma zaščito, če je do zatrjevanih šikaniranj prišlo, iskati pri pristojnih organih, kar pa se očitno ni zgodilo, zato tudi sodišče ni našlo podlage za ugotovitev, da je tožnica z delom družine zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa. Tožničin oče tega niti ni storil, ampak je v letu 1992 pridobil slovensko državljanstvo. Tožnica je bila tudi korektno seznanjena z ugotovitvami v postopku z dopisom z dne 30. 10. 2015 in je bila pravilno poučena in usmerjena, kakšni dokazi bi lahko vodili do pozitivne odločitve. Tožnica je bila obveščana, da če na poziv ne bo odgovorila, ji bo izdana negativna odločba glede na dejstva, ki so bila takrat organu znana. Tožnica na poziv organa ni odgovorila.

13. Tudi v zvezi s sklicevanjem tožnice na primer Zorana Miniča in zadeve Kurić in ostali proti Sloveniji ter na zadevo Nezirović v. Slovenia, Upravno sodišče ne more ugotoviti, kaj točno tožnica s tem želi utemeljiti, mimo tega, ker je Upravno sodišče upoštevalo v začetnih odstavkih obrazložitve te sodbe, ko se Upravno sodišče sklicuje na zadevo Kurić in ostali proti Sloveniji.

14. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. odstavka člena 1.č ZUSDDD, v predmetni zadevi ugovori glede četrtega odstavka člena 1.č ZUSDDD niso relevantni. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

15. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94. 2 Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. 3 Kurić and others v. Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. 4 Ibid. odst. 356. 5 Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24). 6 Kurić and others v. Slovenia, odst. 341-349. 7 Ibid. odst. 351-353. 8 Ibid. odst. 354-359. 9 Ibid. odst. 267-268. 10 Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe. 11 Ibid. odst. 292.