Jedro

Tožnik je zatrjeval, da toženka od njega ni pridobila pisnega soglasja za pobot plače z njeno terjatvijo. Tožnik je torej zanikal podajo pisnega soglasja za pobot, kar predstavlja negativno dejstvo. Dejstva, da ni podal pisnega soglasja za pobot, tožnik ne more dokazovati. Se pa je s takšno tožnikovo trditvijo trditveno in dokazno breme preneslo na toženko, ki je trdila nasprotno od tistega, kar je tožnik zanikal, in sicer je trdila, da je tožnik s pobotom soglašal. Obširne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno preneslo breme dokazovanja obstoja pisnega soglasja za pobot na toženko, so tako neutemeljene.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pisno soglasje za pobot ne izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v tej odpovedi navedel, da toženka z dnem odpovedi do njega nima več nobenih obveznosti iz kakršnegakoli naslova. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta izjava vsebinsko ne ustreza pisnemu soglasju pobota in da je bila dana že pred vtoževanima odtegljajema od plač, zato se tožnik s takšno izjavo tudi ni mogel (vnaprej) odpovedati plačilu odtegnjenih zneskov plač.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača znesek 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2018 dalje do plačila in znesek 232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2018 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, in sicer za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 280,00 EUR za čas od 19. 10. 2018 do 22. 10. 2018 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 232,00 EUR za čas od 19. 11. 2018 do 21. 11. 2018, pa je zavrnilo (I. točka izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo premalo izplačanih plač za mesece september, oktober, november in december 2018 (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki stroške postopka v višini 810,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 10 % (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v ugodilnem delu I. točke izreka sodbe in posledično zoper odločitev v III. in IV. točki izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevanimi odtegljaji od plač, saj je umaknil dokazni predlog za svoje zaslišanje. Pojasnjuje, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnik je zatrjeval, da so bili zneski odtegnjeni brez pravne podlage, saj toženka od njega ni pridobila pisnega soglasja, in da so bili zneski odtegnjeni fiktivno, saj toženki ni povzročil škode. Meni, da šele če bi tožnik te trditve (z izpovedjo) dokazal, bi se dokazno breme preneslo na toženko. Kljub neizpolnjenemu dokaznemu bremenu tožnika, pa je toženka podala trditve in dokaze, s katerimi je dokazovala zakonitost odtegljajev. Pisno soglasje tožnika izhaja iz zapisa v njegovi odpovedi z dne 8. 10. 2018, v zvezi s tem pa je toženka predlagala tudi zaslišanje prokuristke. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta odtegljaja od plač nezakonita, ker toženka ni dokazala, da je tožnik soglašal s pobotanjem, in ker ni predložila njegovega pisnega soglasja, je dokazno breme neupravičeno preneslo na toženko. Sodišče se je tako napačno spuščalo v ugotavljanje, ali je toženka predložila tožnikovo pisno soglasje, saj bi moralo zaradi neizpolnitve tožnikovega dokaznega bremena tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odtegnjenih zneskov plač za meseca september in oktober 2018, ki mu jih je toženka odtegnila, ker naj bi ji tožnik v času opravljanja dela povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Zato je v tem sporu bistveno, ali je tožnik podal pisno soglasje za pobot s strani toženke zatrjevane terjatve s toženkino obveznostjo izplačila plače. 6. Tožnik je zatrjeval, da toženka od njega ni pridobila pisnega soglasja za pobot plače z njeno terjatvijo. Tožnik je torej zanikal podajo pisnega soglasja za pobot, kar predstavlja negativno dejstvo. Dejstva, da ni podal pisnega soglasja za pobot, tožnik ne more dokazovati. Se pa je s takšno tožnikovo trditvijo trditveno in dokazno breme preneslo na toženko, ki je trdila nasprotno od tistega, kar je tožnik zanikal, in sicer je trdila, da je tožnik s pobotom soglašal. Obširne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno preneslo breme dokazovanja obstoja pisnega soglasja za pobot na toženko, so tako neutemeljene. Kot to (pravilno) navaja že pritožba, je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala njene trditve, da je tožnik soglašal z načinom pobota, saj ni predložila njegovega pisnega soglasja.

7. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pisno soglasje za pobot ne izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal toženki dne 8. 10. 2018. Tožnik je v tej odpovedi navedel, da toženka z dnem odpovedi do njega nima več nobenih obveznosti iz kakršnegakoli naslova. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta izjava vsebinsko ne ustreza pisnemu soglasju pobota in da je bila dana že 8. 10. 2018, to je pred vtoževanima odtegljajema od plač (ki sta bila dne 23. 10. 2018 in 22. 11. 2018), zato se tožnik s takšno izjavo tudi ni mogel (vnaprej) odpovedati plačilu odtegnjenih zneskov plač (prim. sklep VSRS VIII Ips 191/2018). Obstoja tožnikovega pisnega soglasja za pobot ni potrdila niti priča – prokuristka toženke, v zvezi s katero pritožba tudi sicer navaja le, da je bila (zgolj) predlagana v zvezi s tem dejstvom. Pritožbene navedbe, da je toženka dokazala tožnikovo pisno soglasje za pobot, so torej neutemeljene.

8. Ker tožnik ni podal pisnega soglasja k pobotu terjatve toženke z njeno obveznostjo izplačila tožnikove plače, njegova vtoževana terjatev iz naslova odtegljajev od plače za meseca september in oktober 2018 ni mogla prenehati na podlagi enostranskega pobota toženke. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe pravilno ugodilo toženemu zahtevku za plačilo odtegnjenih zneskov plač in posledično pravilno odločilo o stroških postopka in zavezancu za plačilo sodne takse.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).