21. 05. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 274/99 z dne 4. 11. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1385/97 z dne 21. 10. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 30/95 z dne 17. 3. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožnik ni uspel v pravdi z ugotovitvenim zahtevkom, da je oporoka po njegovem predniku neveljavna. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku presodilo, da tožnik ni dokazal, da bi oporočitelj, ko je podpisal pisno oporoko, ne bil sposoben za razsojanje, ali pa da bi je ne podpisal. Pritožbeno sodišče je taki presoji pritrdilo.

2.Ustavni pritožnik izpodbija sodbo, s katero je tudi Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo.

3.Meni namreč, da mu je bila s to sodbo kršena pravica do enakega obravnavanja pred sodnimi organi (22. člen Ustave) in pravica do poštenega sojenja (23. člen Ustave). Zatrjuje še kršitev pravice do enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in "pravice do uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave)".

4.Tak očitek utemeljuje s tem, da Vrhovno sodišče ni razveljavilo sodbe, čeprav sodišče prve stopnje ni sprejelo njegovega dokaznega predloga za dve dodatni izvedenski mnenji: za super izvedensko mnenje iz medicinskih strok ter za mnenje lingvista, in čeprav je prvo sodišče z namenskim zavlačevanjem povzročilo odmaknjenost dogodka in mu tako otežilo dokazovanje, to pa da se je zgodilo tudi s tem ali zaradi tega, ker je bila pravda dodeljena isti sodnici, ki je vodila tudi prekinjeni zapuščinski postopek.

5.Določba drugega odstavka 14. člena Ustave, katere kršitev zatrjuje pritožnik, se v primerih izpodbijanja sodnega akta konkretizira v 22. členu Ustave. Da bi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi v škodo pritožnika sodilo drugače, kot je sicer njegova praksa, pritožnik ne zatrjuje in ne dokazuje in tudi Ustavno sodišče take kršitve pravice do enakosti sodnega varstva ne vidi.

6.Določbe 15. člena vsebujejo predvsem temeljna načela o uresničevanju in omejevanju človekovih pravic. Sklicevanje ustavne pritožbe na ta člen je pravno zmotno.

7.Sprejemanje ali zavračanje dokaznih predlogov je del uporabe procesnega prava. Kako je sodišče na prvi stopnji uporabilo procesno pravo in kako sta to uporabo ocenili pritožbeno in revizijsko sodišče, praviloma ne more biti stvar presojanja v postopku zaradi ustavne pritožbe, ker ta postopek ni še eno pravno sredstvo v sklopu pravdanja. Izjemoma bi presoja tega vprašanja prišla v poštev, kadar bi sodišče dalo procesnim normam vsebino, ki bi nasprotovala Ustavi, ali bi bila uporaba procesnega prava očitno napačna oziroma brez razumne pravne utemeljitve, tako da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno.

8.Tega pa sodba Vrhovnega sodišča s svojimi obrazloženimi stališči o tem, da in zakaj v sodbi sodišča druge stopnje ni zatrjevanih bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki bi upravičevale revizijo, očitno ne zagreši. Samo dejstvo, da sodišče prve stopnje ne ugodi prav vsem dokaznim predlogom stranke, še ni kršitev pravice do poštenega sojenja. Tudi sodbi prve stopnje, ki sicer ni predmet izpodbijanja, ne bi bilo mogoče očitati, da predlaganih dokazov ni bodisi uporabila bodisi obrazloženo zavrnila. Če je pritožnik morda med prvostopnim sojenjem zahteval tudi dokazovanje z lingvistom, tega vsaj v pritožbi ni uveljavljal, zato se na to tudi v ustavni pritožbi ne bi mogel sklicevati (glej obrazložitev v naslednji točki).

9.Če je pritožnik menil, da je njegova zadeva na sodišču prve stopnje narobe dodeljena, bi mogel to uveljavljati v teku postopka na prvi stopnji in, če tam ne bi uspel, v pritožbi. Tega ni storil. Zato se na zatrjevano pomanjkljivost ne more sklicevati v ustavni pritožbi; po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je namreč ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Enako velja tudi za - prav tako naknadno - zatrjevanje o tem, da je sodišče nalašč zavlačevalo s sojenjem. Še posebej pa takega očitka ne more postavljati izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča. Če pa pritožnik misli na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so te morebitne kršitve s pravnomočnostjo sodbe oziroma z izidom izpodbijane revizijske sodbe vsekakor prenehale in bi moral pritožnik morebitne zahtevke iz naslova te domnevne kršitve uveljavljati najprej v postopku pred rednim sodiščem (26. člen Ustave), česar pa ni izkazal. Če bi pritožnik vložil ustavno pritožbo samo iz razlogov, obravnavanih v tej točki obrazložitve, bi jo bilo treba zaradi 51. člena ZUstS zavreči.

10.Pokazalo se je torej, da zatrjevanih kršitev človekovih pravic, kolikor jih je dopustno uveljavljati v ustavni pritožbi, očitno ni, zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude