Jedro

Revizija utemeljuje očitek o napačni presoji v izpodbijani sodbi, predvsem na nekonsistentnem vpisu naziva delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da so ji bile delovne naloge jasno predstavljene s strani tožene stranke, samo mešanje nazivov delovnih mest vodje proizvodnje in oddelčnega vodje prodaje v pogodbi o zaposlitvi na drugačno presojo očitanih kršitev nima vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2013 ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno podana glede na določbo 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih iz hude malomarnosti oziroma naklepno. Šlo je za štiri podrobneje opredeljene kršitve, katerih skupna točka je bila kršitev pravil organizacije poslovanja tožene stranke predvsem glede (ne)pravilnega vzdrževanja stikov s poslovnimi partnerji tožene stranke (ena pa se je nanašala na tožničino skrb za dodeljeno stranko, ki jo je v določenem obdobju opustila). Njim je morala tožena stranka zaradi neavtoriziranega sporočanja informacij navzven pojasnjevati svoje poslovanje, nastajale so nevšečnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je bilo v tožničini pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 navedeno, da se sklepa za delovno mesto oddelčni vodja prodaje, v nadaljevanju pa se je navajalo delovno mesto vodja proizvodnje. Vendar je bilo to po navedbah tožene stranke navedeno pomotoma, po presoji sodišča pa je ne glede na navedbo delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi bistveno, da je tožnica vedela, katere so njene naloge in je kršila notranja navodila, ki so ji bila znana.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne more biti vezana na navodila, če ta niso pisna. Ni mogla biti seznanjena s svojimi nalogami na delovnem mestu, če je bilo to v pogodbi o zaposlitvi napačno opredeljeno. Iz zapisnika inšpektorata izhaja, da delovno mesto oddelčni vodja prodaje sploh ne obstaja, tako da je delala na delovnem mestu vodja proizvodnje. Ne more biti naključje, da se je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi kar trikrat zmotila in navedla delovno mesto vodje proizvodnje. Pogodba o zaposlitvi za vodjo proizvodnje ni bila odpovedana, zato še vedno obstaja in velja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki 11. 4. 2016, ki je odgovor vložila 12. 5. 2016. To pa je po izteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 375. člena ZPP, ki je potekel 11. 5. 2016, zato revizijsko sodišče pri svojem odločanju odgovora ni upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, in jo je mogoče materialnopravno preizkusiti.

8. Revidentki je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi po določbi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Revidentka je s kršitvami z dne 29. 11. 2013 (oziroma 1. 12. 2013) in s konca novembra oziroma začetka decembra 2013, kršila pravila o komuniciranju in vzdrževanju stikov s poslovnimi partnerji. Nepooblaščeno je ponudila stranki nov izdelek, čeprav ta še ni bil dokončno razvit; poslovnemu partnerju je sporočila, da bo prišlo do menjave direktorja, čeprav naj bi ta podatek ostal znotraj podjetja; zanimala se je za nabavo soli, čeprav za to ni imela pristojnosti. Poleg tega konec novembra 2013 ni skrbela za urejanje odnosov s pomembno stranko tožene stranke.

9. Revidentka se zmotno zavzema za razlago, po kateri ne bi odgovarjala za kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker niso obstajala pisna navodila za obveznosti, ki jih je kršila, ker delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi ni bilo pravilno navedeno in ker naj ji splošni akti delodajalca ne bi bili znani. Delodajalec namreč ni dolžan izdajati pisnih navodil za opravljanje dela, zadoščajo ustna navodila, delavec pa je dolžan opravljati delo po njegovih navodilih (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Zakon ne zahteva od delodajalca, da navodila, po katerih mora delavec ravnati v okviru delovnih nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi, formalizira v pisni obliki. Kot je že presodilo sodišče druge stopnje, je bistveno, ali je bil delavec z navodili dejansko seznanjen. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je bila revidentka s svojimi delovnimi obveznostmi in s konkretnimi navodili seznanjena, a jih je kljub temu kršila. Revizija utemeljuje očitek o napačni presoji v izpodbijani sodbi, predvsem na nekonsistentnem vpisu naziva delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da so ji bile delovne naloge jasno predstavljene s strani tožene stranke, samo mešanje nazivov delovnih mest vodje proizvodnje in oddelčnega vodje prodaje v pogodbi o zaposlitvi na drugačno presojo očitanih kršitev nima vpliva. Revidentka je že v navedbah v tožbi dokaj podrobno opisovala svoje delo in delovne naloge (s področja prodaje), zato netočno in nedosledno navajanje delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi ne kaže na to, da bi bile njene delovne naloge drugačne od ugotovljenih v tem delovnem sporu.

10. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma na vrsti del (ta obveznost ne velja za manjše delodajalce). Glede na tako zakonsko besedilo revizija zmotno izpeljuje zaključek, da se ta določba nanaša tudi na delovne naloge za določeno delovno mesto, saj so z njim urejeni samo pogoji za zasedbo delovnega mesta. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je bila revidentka seznanjena z vsebino splošnih aktov delodajalca glede organizacije dela in svojimi delovnimi nalogami. Nasprotovanje tej ugotovitvi predstavlja v reviziji nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Revizija drugih materialnopravnih ugovorov nima, zato jo revizijsko sodišče izven revizijskih navedb ni moglo preizkušati (prvi odstavek 371. člena ZPP).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.