Jedro

Količine, uvožene v okviru dovoljene tolerance, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime, zato je relevantna okoliščina, ki vpliva na naknadno vknjižbo carinskega dolga po 220. členu CZS, da gre v obravnavanem primeru uvoznega dovoljenja (AGRIM) za preseganje količin, ki so navedene na uvoznem dovoljenju v okviru 5 % dovoljene tolerance, navedeno blago pa glede na 50. člen Uredbe Komisije (ES) št.1291/2000 ne more biti predmet preferencialne obravnave. Navedeni 50. člen Uredbe je tožnik dolžan poznati, zato ne more uspeti z ugovorom da gre za napako carinskih delavcev, ki je ni bilo mogoče odkriti ((točka b.) odstavek 2 člen 220 CZS)), toliko bolj, ker mu je bil en izvod dovoljenja, tako kot to določa odstavek 3 člen 24 Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000, vrnjen po spornih odpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ RS, Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Carinski urad Brežice, je z izpodbijano odločbo, štev. DT 4242-305/2007-2 z dne 12. 7. 2007 odločil, da se solidarnima dolžnikoma družbi A. d.d. in družbi B. d.o.o., za del blaga iz prve postavke carinske deklaracije št. K4-26726 z dne 27. 12. 2005 Izpostave Obrežje in sicer „7.200 kg beli kristalni sladkor iz sladkorne pese, pakiran po 1 kg z vsebnostjo saharoze 99,95 % za prehrano ljudi“, s tarifno oznako 1701 99 10 KN s TARIC-kodo 80 in z valutno vrednostjo 4.212,00 EUR, s carinsko in statistično vrednostjo 1.009.041,04 SIT, s carinsko stopnjo 10.035,4690 SIT/100 kg in s stopnjo 1.561,6052 SIT/100 kg za dodatno dajatev za sladkor, od davčne osnove 1.871.340,61 SIT po znižani stopnji 8,5 % določijo dajatve iz naslova carine v znesku 3.015,16 EUR, dodatne dajatve za sladkor v znesku 469,19 EUR, davka na dodano vrednost v znesku 296,17 EUR, torej skupaj 3.780,52 EUR. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da stroški niso priglašeni ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je deklarant, družba A. d.d., dne 19. 10. 2005, kot posredni zastopnik prejemnika blaga družbe B. d.o.o., vložila carinsko deklaracijo št. K4-21272, s katero je po postopku 4000 sprostila v prost promet 24.000 kg belega kristalnega sladkorja. Na podlagi priloženega potrdila o gibanju blaga EUR 1, št. 0 0350255 ter uvoznih dovoljenj AGRIM, LOO1, št. A001558 in L001, št. A001645 je uveljavljal ugodnost tarifne preference s preferencialno carinsko stopnjo „prosto“. Prvostopni upravni organ se je skliceval na določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 78. člena Uredbe Sveta (EGS), št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS; UL L. 302/29.10.1992), s spremembami. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je Carinski urad Brežice, Oddelek za kontrolne zadeve, na podlagi pooblastil iz 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04UPB, v nadaljevanju ZCS-1) in določil 78. člena CZS opravil naknadno preverjanje deklaracije, zaradi preverjanja pravilnosti obračuna uvoznih dajatev. O opravljeni kontroli je bil na temelju 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 – v nadaljevanju ZUP) sestavljen zapisnik, št. DT 0610-28/2007-03 z dne 28. 6. 2007, ki je bil 28. 6. 2007 vročen deklarantu in 29. 6. 2007 prejemniku blaga. V okviru osemdnevnega roka sta oba podala pripombe na zapisnik, v katerih se sklicujeta na navodilo 14/2004 Carinske uprave RS in zatrjujeta, da gre v skladu z določili točke b) drugega odstavka 220. člena CZS za napako carinskega organa, zaradi česar se naknadna vknjižba carinskega dolga ne bi smela opraviti. V zvezi z navedenimi pripombami je prvostopni upravni organ ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za napako carinskega organa, ki je oseba, ki je zavezana plačilu, ne bi mogla ugotoviti. Deklarant in prejemnik sta bila namreč dolžna voditi nadzor nad uporabo uvoznih dovoljenj AGRIM, ter preverjati pravilnost odpisane in razpoložljive količine na posameznem dovoljenju AGRIM. Zapisnik je na podlagi 80. člena ZUP postal javna listina in je v njem navedena dejstva šteti za dokazana. Iz zapisnika izhaja, da je bilo sproščeno v prost promet blago za katerega je potrebno uvozno dovoljenje in da je bilo to blago sproščeno v okviru tolerance, vendar zanj niso bile obračunane dajatve, zato se predlaga obračun dajatev za obravnavano blago.

Po predpisu člena 50/1 Uredbe komisije (ES), št. 1291/2000 z dne 9. 6. 2000 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL L. 152/2000-v nadaljevanju Uredba ) s spremembami je predpisano, če je ob uvozu proizvoda treba priložiti uvozno dovoljenje in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Na podlagi obračuna dajatev je carinski urad ugotovil, da je uvozno dovoljenje AGRIM L001, št. SI A 001558 odpisano v celoti, vključno s količino 7.200,00 kg in všteto v toleranco ter ob sprostitvi blaga v prost promet za to količino niso bile obračunane dajatve, kar pomeni, da je nastopila obveznost doplačila. Nadalje je prvostopni organ pojasnil, da je za določitev nastanka carinskega dolga in o carinskih dolžnikih za nastali carinski dolg merodajna določba člena 201/1/a CZ, ter določba 220/1 CZS, po kateri se mora opraviti vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev v roku 2 dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika. Na podlagi navedenih ugotovitev je carinski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel kako se glasijo pravilni podatki v carinski deklaraciji, št. K4-21272 z dne 19. 20. 2006 in pojasnil, da je po določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 80/99 – v nadaljevanju ZDDV-1) s spremembami, davčna osnova pri uvozu blaga carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi skupnosti.

Drugostopni upravni organ je z odločbo, št. DT 498-1-465/2007-2 z dne 21. 10. 2009, zavrnil pritožbo in pojasnil, da se po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča (sodbi z dne 8. 8. 2008 v zadevi Agrar-Invest-Tatschl GmbH, T-51/07, točka 40 in z dne 22. junija 2006 v zadevi Conseil general de la Vienne, C-419/04, točki 37 in 38) v skladu z navedenim pododstavkom b), odstavka 2 člena 220 CZS naknadna vknjižba dajatev, ki izvirajo iz carinskega dolga ne opravi, kadar so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: zakonsko dolgovani znesek dajatev se ni vknjižil zaradi napake carinskih organov, zavezana oseba te napake ni mogla odkriti, zavezana oseba je ravnala v dobri veri in vse določbe o carinski deklaraciji predvidene v veljavni zakonodaji, so bile upoštevane. Ker so pogoji določeni kumulativno, za opustitev naknadne vknjižbe dajatev ne zadostuje da se zakonsko dolgovani znesek ni vknjižil zaradi napake carinskega organa, ampak morajo biti izpolnjeni vsi pogoji. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe carinski organ zatrjuje, da ni izpolnjen drugi pogoj, to je spoznavnost napake, s čimer se drugostopni upravni organ strinja.

V nadaljevanju je drugostopni upravni organ pojasnil kako poteka uvoz na podlagi uvoznih dovoljenj AGRIM in ugotovil, da ima v skladu z odstavkom 4 člena 8 Uredbe komisije (ES), št. 1291/2000 uvoznik pravico do sprostitve sladkorja v prost promet tudi za količino navedeno v okviru tolerance uvoznega dovoljenja AGRIM, ne more pa v skladu z odstavkom 1 člena 50 iste uredbe za količino, ki presega količino navedeno na uvoznem dovoljenju, uveljavljati preferencialne obravnave. Gre za določbe, ki so jasne in nezapletene, na kar kaže tudi dejstvo, da je pritožnik uveljavljal preferencialno obravnavo za preseženo količino le krajše časovno obdobje petih mesecev (od 12. 10. 2005 do 2. 3. 2006) in da je poleg zadevnega uvoza opravil še 7 uvozov, kot to izhaja iz zapisnika z dne 28. 6. 2007. Ravno tako je tudi v navodilu Carinske uprave RS, št. 14/2004, ki je sicer le delovni pripomoček in na katerega se sklicuje tudi pritožnik, v 8. točki jasno napisano, da se za preseženo količino v okviru tolerance ne upošteva preferencialna obravnava in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve. Kljub takemu načinu odpisovanja na hrbtni strani vsakega uvoznega dovoljenja AGRIM, ni podlage za uveljavljanje preferencialne obravnave, zaradi česar pritožnik za povečano količino v okviru 5 % dopustne tolerance te obravnave ne more uveljavljati. Nadalje drugostopni upravni organ pojasnjuje tudi, da je Navodilo 14/2004 Carinske uprave RS le delovni pripomoček, ki v 8. točki določa, da se za preseženo količino v okviru tolerance ne upošteva preferencialna obravnava in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve. Drugostopni upravni organ je v nadaljevanju pojasnil, da bi pritožnik lahko sledil odpisom na hrbtni strani vsakega uvoznega dovoljenja AGRIM, torej tudi spornega uvoznega dovoljenja, saj mu je bil izvod št.1 dovoljenja vrnjen vsakič po vnosu carinskega zaznamka o odpisu količine, pritožnik pa ni ukrepal oziroma carinskim organom ni postavil nobenega vprašanja o odpisih, kar lahko pomeni, da ni pokazal velike skrbnosti. Nasprotno, kljub dejstvu, da je pritožnik vedel kolikšna je bila do zadevnega uvoza na uvoznem dovoljenju AGRIM, št. A001731 razpoložljiva odobrena količina iz polja 17 oziroma 18, ni izkoristil možnosti razdelitve celotne količine sladkorja v dve postavki carinske deklaracije, tako da bi z vpisom dovoljenja AGRIM, št. A001731 v polje 44 prve postavke sprostil v prost promet 1.920 kg, z vpisom dovoljenja AGRIM, št. A001775 v polje 44 druge postavke pa preostalo količino 22.080,00 kg sladkorja, ampak je celotno količino (24.000,00 kg neto sladkorja) vpisal v prvo postavko carinske deklaracije in v polju 44 vpisal obe uvozni dovoljenji AGRIM, kateri je priložil k deklaraciji. Prav tako je iz vpisov iz carinske deklaracije razvidno tudi, da je za celotno navedeno količino vpisal v polje šifro ugodnosti 300, kar pomeni, da je zahteval uporabo preferencialne carinske stopnje. Prvostopni organ je glede na vloženo carinsko deklaracijo, v skladu z določbo odstavka 3 člena 24 Uredbe komisij (ES), št. 1291/2000 odpisal na hrbtni strani dovoljenja AGRIM, št. A001731/2005 9.120,00 kg neto sladkorja, od tega 7.200,00 kg sladkorja iz 5% dopustne tolerance, ki je predmet tega postopka, na hrbtni strani dovoljenja AGRIM, št. A001775 pa še 14.880,00 kg neto sladkorja in obe dovoljenji po vnosu zaznamkov o koriščenju vrnil pritožniku. Ker v zadevi ni sporno, da v konkretnem primeru pritožnik ni izkoristil možnosti razdelitve celotne količine sladkorja v dve postavki, ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni zagrešil nobene napake, saj mu je bil, kot je že bilo navedeno, vrnjen en izvod dovoljenja v skladu s citirano Uredbo vsakič po vnosu carinskega zaznamka o odpisu količine in bi lahko videl kolikšna je razpoložljiva količina na uvoznem dovoljenju AGRIM št. A001731 ter temu primerno izpolnil in vložil carinsko deklaracijo.

Glede na navedeno je zatrjevanje, da se naknadna vknjižba dajatev v skladu s pododstavkom b) odstavka 2 člena 220 CZS ne bi smela opraviti, neutemeljeno, saj bi v obravnavanem primeru lahko pritožnik odkril napako prvostopnega organa, poleg tega pa ni upošteval vseh določb o carinski deklaraciji predvidenih v veljavni zakonodaji. Tako niso kumulativno izpolnjeni štirje pogoji iz pododstavka b) odstavek 2, 220. člena CZS, po katerem se naknadna vknjižba dajatev ne opravi.

V nadaljevanju je drugostopni upravni organ tožeči stranki pojasnil naravo carinske deklaracije in pojasnil tudi, da iz vpisane šifre 2 v polju 14 carinske deklaracije izhaja, da je družba A. d.d. deklaranta zastopala neposredno, torej je carinsko deklaracijo vložila družba A. d.d. v imenu in za račun pritožnika, kar pomeni, da je carinski dolžnik oseba, na račun katere je bila carinska deklaracija vložena. V obravnavanem primeru je torej prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožnika, kot deklaranta, določil za carinskega dolžnika.

Drugostopni upravni organ je pojasnil tudi, da je prvostopni upravni organ v izreku izpodbijane odločbe navedel pravilne podatke glede številke carinske deklaracije ter pravilen znesek posameznih uvoznih dajatev ter njihov skupni znesek, medtem ko se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na podatke druge carinske deklaracije. Ker postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv samo izrek odločbe je tožena stranka pojasnila pravilne podlage za izračun spornega naknadnega obračuna ter pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke sama po sebi nesklepčna, saj se v obrazložitvi sklicuje na carinsko deklaracijo K4-21272 ter na uvozna dovoljenja AGRIM št. A0001558 in AGRIM št. A0001645. Slednje pa ni v skladu z izrekom, kjer se sklicuje na carinsko deklaracijo K4-26726. Že zaradi tega bi bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti. Čeprav organ druge stopnje zatrjuje, da ne vpliva na veljavnost odločbe, pa tožeča stranka meni, da nesklepčnost med izrekom in obrazložitvijo nedvomno vpliva na veljavnost odločbe, ne glede na to, da postane pravnomočen samo izrek. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo je ena izmed najbolj jasnih kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP v povezavi s 75. členom ZUS. Že zaradi tega bi morala biti odločba tožene stranke odpravljena. Uvoznik oziroma deklarant je dolžan ob uvozu skupaj s carinsko deklaracijo predložiti uvozno dovoljenje za ustrezno količino blaga. Stranka kot zastopnik je predložila dve uvozni dovoljenji AGRIM A001731 ter AGRIM A001775. Na prvem uvoznem dovoljenju AGRIM A001731 je bilo razpoložljive kvote še 1.920,00 kg in tolerance 7.200,00 kg. Drugo uvozno dovoljenje AGRIM A001775 pa je imelo razpoložljivo celotno kvoto 144.000 kg. Stranka je uvozila 24.000 kg. Carinski delavec bi pravilo moral odpisati na AGRIM-u A001731 razpoložljivo kvoto in sicer 1.920,00 kg in na drugem AGRIMU A001775 še preostali del 22.080,00 kg. Toleranca je izjema in njena uporaba v primerih, ko gre za uvoz proizvodov s preferencialnimi režimi, pomeni bistveno slabši položaj za uvoznika. Izjeme je potrebno po splošnih pravnih načelih razlagati in uporabljati restriktivno, vsekakor pa ne v škodo strank. Glede na to, da sta bila carinskemu delavcu predložena dva AGRIMA z zadostnimi razpoložljivimi kvotami, je carinski delavec napravil napako, ker je napačno odpisa in uporabil toleranco. Iz izpolnjene carinske deklaracije jasno izhaja, da sta priloženi dve uvozni dovoljenji in da na uvoz ne bodo obračunane nikakršne dajatve razen DDV. Carinski delavec je omenjeno deklaracijo sprejel in ni zahteval nikakršnega dodatnega obračuna dajatev glede na tolerančni odpis. Carinski delavec je torej storil dve kršitvi. Prvič je napačno odpisal kvoto, saj je uporabil toleranco, ne glede na to, da mu je bil predložen dodaten AGRIM št. A001 775 z neizkoriščeno kvoto. Drugič je storil napako, ker na odpis s toleranco ni zahteval ustreznih dajatev. Če bi carinik pravilno odpisal (brez uporabe tolerance, saj se slednja uporabi samo v primerih, ko ni zagotovljenih drugih uvoznih dovoljenj) carinski dolg sploh ne bi nastal. In nadalje, v kolikor bi carinik sicer napačno uporabil toleranco bi moral zahtevati plačilo ustreznih dajatev (moral bi zavrniti ECL, saj je le-ta glede na navedbe v odločbi napačno izpolnjen). Ob takem dejanju pa bi se zagotovo pritožila in zahtevala neuporabo tolerance in ustrezen odpis na drugem AGRIM-u. Tako je carinski delavec kršil več predpisov. Med drugimi uredbo 1291/2000 saj je uporabil toleranco, čeprav je imel na voljo drugo popolnoma prazno dovoljenje. Zakon o davčnem postopku, v 6. členu jasno določa, da pri izbiri več možnih ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. In še, da se v dvomu vedno odloči v korist zavezanca. Torej v kolikor carinski delavec ni natančno vedel ali uporabiti toleranco ali odpis na drugem dovoljenju, bi moral uporabiti odpis na drugem dovoljenju, saj je bil ugodnejši. Nenazadnje pa tudi Zakon o splošnem upravnem postopku v 7.členu določa, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabijo tisti predpisi oziroma ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Glede na to, da je namen kvot in preferencialnih režimov omejiti vstop blaga do dovoljenih količin ter da je bilo carinskemu delavcu predloženo dovolj kvot za celotni uvoz blaga po preferencialnem režimu, je nedopustno, da je carinik uporabil drugačen način odpisa, saj bi z odpisom na drugem dovoljenju dosegel namen predpisa in to ugodnejše za stranko.

Na drugi strani pa je sama izpolnila vse svoje obveznosti. Pravilno je izpolnila carinsko deklaracijo in ji priložila vse zahtevane dokumente, med drugim tudi dve uvozni dovoljenji AGRIM z zadostno količino za uvoz po preferencialnem režimu. Carinik je deklaracijo potrdil in dovolil uvoz na podlagi potrjene deklaracije. S tem je bilo izpolnjeno vse, kar zahteva zakon in podzakonski predpisi. Povsem nepravilno je stališče tožene stranke, da sta deklarant in uvoznik dolžna voditi nadzor nad uporabo uvoznih dovoljenj, kakor tudi preverjati pravilnost odpisov in razpoložljivih količin na uvoznih dovoljenjih. Carinski urad za navedeno trditev ni predložil zakonske ali podzakonske podlage.

Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče odpravi odločbo Carinskega urada Brežice opr. št. DT 4242-305/2007 2 z dne 12. 7. 2007, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Dodaja, da je Upravno sodišče RS v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da ne gre za napako carinskega organa po b) točki 2 odstavka 220. člena CZS, zaradi česar je bila naknadna vknjižba pravilno opravljena. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu - (Uradni list RS, št.105/2006, 62/2010 - v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sodišče kot sporno obravnava vprašanje, ali blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. K4-26726 z dne 27. 12. 2005, izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo. V zadevi ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za blago, za katerega je potrebno uvozno dovoljenje (AGRIM). V zadevi tudi ni sporna količina blaga, ki je bila sproščena v prost promet, sporno pa je, ali je bila sproščena v prost promet tudi količina, ki presega kvoto na spornem uvoznem dovoljenju oziroma ali gre za količino, ki je bila odpisana v okviru dovoljene tolerance, saj je od tega odvisno, ali je tožniku utemeljeno naloženo naknadno (do) plačilo uvoznih dajatev po 220. členu CZS (naknadna vknjižba).

Podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih dovoljenj so določena z Uredbo Komisije (ES) št. 1291/2000. Uredba določa skupna podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode, ki upoštevajoč mednarodno trgovinsko prakso za obravnavane proizvode ali blago, določa, da je treba dovoliti določeno toleranco za količino uvoženih ali izvoženih proizvodov, glede na količino navedeno v dovoljenju ali potrdilu (točka 6). Po navedeni uredbi daje uvozno oziroma izvozno dovoljenje pravico do uvoza ali izvoza in ga je potrebno predložiti ob sprejemu uvozne ali izvozne deklaracije (tč. 15 navedene uredbe). Če se uvozno dovoljenje, ki zajema določen kmetijski proizvod, uporablja tudi za določanje tarifne kvote, za katero veljajo preferencialni režimi, se takšni preferencialni režimi za uvoznike uporabljajo na podlagi dovoljenja ali potrdila, ki ga mora v nekaterih primerih spremljati dokumenti iz tretje države. Da bi preprečili prekoračitev kvote, se preferencialni režimi uporabljajo do količine, za katero je bilo izdano dovoljenje ali potrdilo. Da pa bi olajšali uvoz, se dovoli toleranca določena v členu 8 (4) navedene uredbe, če je hkrati določeno, da se količine, ki presega tisto, ki je navedena na dovoljenju ali na potrdilu, vendar je v mejah tolerance, ne uvršča v preferencialne režime in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve (točka 32. navedene uredbe). Po členu 8 (4) navedene uredbe se, če uvožena ali izvožena količina za največ 5 % presega količino, navedeno v dovoljenju ali potrdilu, šteje, da je bil uvoz ali izvoz opravljen na podlagi takšnega dovoljenja ali potrdila.

Glede postopka uporabe uvoznih dovoljenj je pomembna določba 24. člena navedene uredbe, po kateri se izvod št. 1 dovoljenja predloži carinskemu organu, ki je sprejel deklaracijo o sprostitvi v prost promet ob sprejetju deklaracije; ko urad vnese dodeljene količine in zaznamek na izvod št. 1 dovoljenja, pa se dokument vrne. Po četrtem odstavku 24. člena navedene uredbe se, če uvožena ali izvožena količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža ali izvaža, v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo dano. Tako glede pooblastil carinskega organa oziroma ustreznosti vpisane količine v smislu 24. člena navedene uredbe izhaja, da vnose dodeljenih količin in zaznamke na izvodu št. 1 uvoznega dovoljenja v obravnavanem primeru opravi carinski urad, čeprav države članice lahko zahtevajo ali dovolijo, da zadevna oseba zapiše vnose na dovoljenju ali potrdilu in v teh primerih vnos pregleda in zaznamuje pristojni urad, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.

Iz člena 50. navedene uredbe izhaja, da v primeru, ko je treba pokazati uvozno dovoljenje in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino, navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Na navedeni pravni podlagi imata prvostopni organ in tožena stranka prav, ko zatrjujeta, da količine, ki so uvožene v okviru dovoljene tolerance, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Zato je relevantna okoliščina, ki vpliva na naknadno določitev carinskega dolga po 220. členu CZS, da gre v obravnavanem primeru uvoznega dovoljenja za preseganje količin, ki so navedene na uvoznem dovoljenju v okviru 5 % dovoljene tolerance, kar pomeni, da navedeno blago glede na 50. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 ne more biti predmet preferencialne obravnave.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik zahteval preferencialno obravnavo, tako da je v EUL izpolnil polje 36 in vanj vpisal šifro 300, tudi za blago, za katerega je ugotovljeno da presega količino, ki je navedena na v tej zadevi obravnavanem uvoznem dovoljenju AGRIM oziroma za količino, ki se nanaša na 5 % toleranco. Res je, da se obrazec EUL nanaša na dvoje uvoznih dovoljenj, vendar sodišče pritrjuje stališču obeh upravnih organov, da je v zadevi poleg navedenega relevantno tudi, kako je bil izpolnjen obrazec AGRIM. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je v uvoznem dovoljenju AGRIM, št. A00 1731 carinski organ na hrbtni strani v drugem delu polja 29 odpisal 9.120.00 kg neto sladkorja, od tega tudi količino 7.200,00 kg sladkorja, za katero pa ni podlage za preferencialno obravnavo po prvem odstavku 50. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za napako carinskega organa po b) točki drugega odstavka 220. člena CZS. Tožnik je namreč dolžan poznati določbo 50. člena Uredbe 1291/2000/ES, ki določa način ravnanja v primeru uveljavljanja preferencialnega režima ter zato v tem upravnem sporu ne more uspeti z ugovorom, da gre za napako carinskih delavcev, ki je ni bilo mogoče odkriti ((točka b.) odstavek 2 člen 220 CZS)), toliko bolj, ker mu je bil 1 izvod dovoljenja, tako kot to določa odstavek 3 člen 24 Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 vrnjen po spornih odpisih.

Tožnik samega načina izračuna in podatka o količini blaga posebej ne izpodbija. Njegovi tožbeni ugovori se nanašajo predvsem na pravno podlago in uporabo materialnega prava, ki pa, kot je že bilo povedano, niso utemeljeni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno ter je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1.odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi, v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka.