Jedro

Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem. Posel, ki je predmet komisonarjevega izpolnitvenega ravnanja, je uspešno opravljen šele, ko je izpolnjena pogodba, ki jo je sklenil komisionar, kar pri prodajni komisiji pomeni, ko kupec komitentu plača kupnino.

Pogodba o komisijski prodaji je navidezna pogodba, ki sta jo pogodbeni stranki dogovorili zato, da sta prikrili pogodbo o prodaji oziroma o zamenjavi vozil z doplačilom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev svoje lastninske pravice na osebnem vozilu BMW TOURING, ident. št. X, z registrsko oznako Y. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.595,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo ponovnega zaslišanja tožnika ter prič N. D. in M. B. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju izvedlo pomanjkljivo oceno vseh izvedenih dokazov in vsakega posebej v medsebojni povezavi, ob tem pa kršilo tudi načelo neposrednosti. Odločitve o relevantnih dejstvih t.j. resnični volji prodajalke, prevzemu vozila v tožnikovo posest in eventualnem prenosu lastninske pravice na novega lastnika, sodišče ni oprlo na neposredno izvedene dokaze ali pa se do njih ni opredelilo. Očitno je, da sodišče ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Napačen je materialnopravni zaključek, da je bila komisijska pogodba med družbo A., d.o.o. in N. D. zgolj fiktivna. Način prodaje avtomobila preko komisijske pogodbe je bil v času sklenitve sporne pogodbe najpogostejši način prenosa lastninske pravice ob prodaji rabljenega vozila. Razlog za takšen prenos lastništva je bil v tem, da je bil ob neposredni prodaji vozila prodajalec zavezan plačati 5 % davek, v primeru komisijske prodaje vozila pa obveznosti plačila tega davka ni bilo. Prodajalka je potrdila, da je tožnik razpolagal z zneskom v višini 19.800,00 EUR, saj ji ga je na dan nakupa izročil osebno. Prvostopenjsko sodišče tudi neutemeljeno ni verjelo izpovedbama tožnika in priče N. D. o poteku sklenitve pravnega posla. Med strankami pogodbe ni sporno, da so se odločile za nakup preko komisije, ker je pobudo za to dal tožnik, zanjo pa je bil takšen nakup davčno ugodnejši. Vse medsebojno sprejete zaveze med pogodbenimi strankami so značilne za komisijsko pogodbo. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja resnične pogodbene volje prodajalke vozila. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je pritožnik vozilo kupil, ga registriral na svoje ime in ga uporablja kot svojega. To sta potrdili tudi priči N. D. in M. B. Registracija vozila na ime tožnika pa je razvidna tudi iz uradnih evidenc. Sodišče tudi ni štelo za relevantne okoliščine, da je tožnik za avto kupil vinjeto, ki po mnenju pritožbe očitno kaže na uporabo vozila. Namesto tega se je sodišče prekomerno ukvarjalo z nepomembnimi okoliščinami v zvezi z vremenskimi razmerami na dan rubeža in lokacijo parkiranega vozila na parkirišču družbe A., d.o.o. 3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je lastnik vozila BMW, ki so ga davčni organi 2. 2. 2010 zarubili v okviru postopka davčne izvršbe zoper davčnega zavezanca A., d.o.o. Da bi tožnik s tožbo uspel, bi moral izkazati naslednje pogoje, ki so potrebni za učinkovito pridobitev lastninske pravice na avtomobilu, ki izhajajo iz 40. in 60. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ): - veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel), - sposobnost odsvojitelja, da lahko veljavno in učinkovito razpolaga z lastninsko pravico (razpolagalna sposobnost) in - razpolagalni pravni posel, na podlagi katerega se lastninska pravica prenese iz premoženja ene osebe v premoženje druge osebe (izročitev premičnine v posest pridobitelja).

6. Tožnik je zatrjeval, da je z prejšnjo lastnico obravnavanega avtomobila N. D. sklenil kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere mu je bil avtomobil izročen v posest. Prepis vozila v uradni evidenci pa je bil izveden na podlagi komisijske pogodbe in na podlagi računa, ki ga je A. d.o.o. kot komisionar izročil tožniku. Po pridobitvi je obravnavano vozilo zaupal v komisijsko prodajo A., d.o.o. Navedene dejanske trditve je dokazoval s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prodajalke, potrdilom iz uradne evidence motornih vozil, v kateri je naveden kot lastnik obravnavanega vozila ter komisijsko pogodbo, s katero je kot komitent zaupal obravnavano vozilo v komisijsko prodajo B., d.o.o. Toženka pa je zatrjevala, da omenjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice niso izpolnjeni, saj tožnik s prejšnjo lastnico ni sklenil pravnega posla, iz katerega bi izhajala obveznost prenesti lastninsko pravico nanj, avtomobil pa mu tudi ni bil izročen v posest. 7. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal lastništva na obravnavanem vozilu. Iz izpovedi prejšnje lastnice avtomobila izhaja, da je srečala tožnika na avtomobilskem sejmu, da je ta izkazal interes za nakup njenega avtomobila in jo potem, ko mu je povedala, da namerava kupiti vozilo s štirikolesnim pogonom, napotil na A., d.o.o., za katerega je vedel, da razpolaga s takšnim vozilom. Izpovedala je še, da je bil njen interes prodaja njenega vozila in nakup vozila Audi A6 s štirikolesnim pogonom, s katerim je razpolagal A., d.o.o., oziroma ga je imel v komisijski prodaji. Iz takšne izpovedi torej izhaja njena dejanska volja prodati svoje vozilo in od A., d.o.o. kupiti drugo, oziroma vozili ob njenem doplačilu zamenjati. Enaka je bila tudi volja A. d.o.o. (odsvojiti avtomobil Audi A6 in pridobiti BMW). Med seboj pa sta sklenili pogodbo o komisijski prodaji, s katero se je A., d.o.o. kot komisionar obvezal, da bo v svojem imenu in na račun N. D. kot komitentke prodal njeno vozilo za dogovorjeno provizijo. Po navedeni pogodbi se je torej A., d.o.o. obvezal, da bo kot posredni zastopnik v svojem imenu sklenil prodajno pogodbo s tretjim oziroma kupcem za prodajalkin BMW in za njen račun. Komisionarjeva ravnanja torej v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem. Posel, ki je predmet komisonarjevega izpolnitvenega ravnanja je uspešno opravljen šele, ko je izpolnjena pogodba, ki jo je sklenil komisionar, kar pri prodajni komisiji pomeni, ko kupec komitentu plača kupnino. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je navedena pogodba o komisijski prodaji navidezna pogodba, ki sta jo pogodbeni stranki dogovorili zato, da sta prikrili drugo pogodbeno razmerje oziroma prej omenjeno pogodbo o prodaji oziroma o zamenjavi vozil z doplačilom (1). Da je tako, izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je N. D. istega dne (14. 12. 2009) odsvojila svoje vozilo BMW in od A., d.o.o. pridobila vozilo Audi A6. Po njenih trditvah in tožnikovih trditvah naj bi ji navedenega dne tožnik v gotovini plačal 19.820,00 EUR. Iz računa št. 0888-K, ki naj bi izkazoval nakup vozila od omenjene družbe, pa izhaja kot datum valute 17. 12. 2009. Prvostopenjsko sodišče je tudi zaključilo, da tožnik ni izročil denarja D., ker ga ni imel. Ugotovilo je namreč, da tožnik do pridobitve zaposlitve 25. 1. 2010 pri B. d.o.o., ni bil zaposlen in da nima premoženja. Hkrati se je izkazala kot neresnična njegova izpoved, da naj bi varčeval v nacionalni varčevalni shemi in tam privarčeval približno 40.000,00 EUR, pogodbo pa je imel sklenjeno pri B. K., ki naj bi mu izplačala omenjeni znesek. Navedena okoliščina izkazuje, da tožnik ni mogel izročiti tako velike vsote denarja ne N. D., kot morebitni neposredni prodajalki vozila, ne A., d.o.o. kot morebitnemu komisionarju. Če je tako, do pravnega razmerja med tožnikom in N. D. sploh ni prišlo. Sklenjena komisijska pogodba med D. in A. d.o.o zato predstavlja prikritje drugega pogodbenega razmerja, ki sta ga pogodbeni stranki dejansko hoteli. Gre za relativno simulacijo pogodbe, saj je izjavljena volja drugačna od dejanske volje pogodbenikov. Dejanska volja pogodbenikov je bila, da N. D. z A., d.o.o. ob doplačilu razlike zamenja oziroma proda BMW in od njega pridobi v last Audi A6 (2).

9. Pogodba o komisijski prodaji z dne 29. 1. 2010, s katero je dal tožnik vozilo BMW v komisijsko prodajo B., d.o.o., ki je z A., d.o.o. povezana družba (3) je zato (absolutno) navidezna pogodba. Tožnik kot nelastnik vozila namreč ni mogel nastopati na pogodbeni strani komitenta. Pri tem je treba poudariti še dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da je imel tožnik v zadnjem letu enako vlogo komitenta še pri petih drugih poslih v zvezi s prodajo avtomobilov pri A., d.o.o. in da je bil obravnavani posel le eden od poslov v verigi komisijskih prodaj družbe A., d.o.o., ki so bile po ugotovitvah davčnega organa izvrševani z namenom izogiba plačilu davčnih obveznosti. To sodišče je obravnavalo več zadev po tožbah, kot je obravnavana, oziroma tožnikov, ki so povezani z družbo A., d.o.o. in ki hkrati nastopajo kot komitenti v komisijskih pogodbah sklenjenih z njo kot komisionarko (II Cp 733/2012, II Cp 1834/2012, II Cp 1049/2012). Navedene okoliščine kažejo ob ugotovitvah iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe in ob uporabi izkustvenih pravil ter pravil logičnega mišljenja na pravilnost izpodbijane odločitve. Tožnik ni lastnik obravnavanega vozila. V pravnem razmerju med njim, D. in A., d.o.o. ni bil tretji, ampak, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj podaljšana roka navedene družbe. Pri nakupu vozila preko komisijske prodaje je zgolj posodil svoje ime za lastništvo vozila, kar je v preteklosti že večkrat storil za družbo A., d.o.o. Ob takšnem zaključku na vozilu ne bi imel posesti tudi, če bi ga uporabljal (1. odstavek 26. člena SPZ).

10. Končno pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da mu je bilo obravnavano vozilo izročeno v uporabo. Prvostopenjsko sodišče je izčrpno pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikovim trditvam o uporabi vozila in razlogih, zakaj se je nahajalo na parkirišču B. d.o.o. Pri tem je izrecno poudarilo, da tudi če bi tožnik dokazal, da je kupil vinjeto, to na drugačno presojo sodišča ne bi vplivalo. Pri takšnem zaključku tudi morebitna dokazanost sklenitve prodajne pogodbe za obravnavani avtomobil, ne bi mogla pogojevati zaključka o njegovem lastništvu (nedokazanost razpolagalnega pravnega posla oziroma izročitve v posest).

11. Glede na (pravilno) materialnopravno podlago izpodbijane odločitve v ponovljenem postopku ni bilo potrebno dopolnjevanje postopka z dodatnim zaslišanjem tožnika in prič. Zato ni podan pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ki ga iz navedenega razloga uveljavlja tožnik. Ta hkrati tudi ne pojasni v čem naj bi bila kršitev načela neposrednosti, s tem ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zgolj prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilih prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi za toženo stranko, katere stroški pritožbenega postopka niso bili potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP.

(1) 528. člen Obligacijskega zakonika (OZ): Z menjalno pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico.

(2) Drugi odstavek 50. člena OZ: Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. (3) Pritožbeno sodišče se glede ugotovitve o povezavi med navedenima družbama in v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča.