Jedro

Okoliščina, da tožnica v tem sporu ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Prav tako ji ni mogoče očitati kopičenja tožb z namenom škodovati toženki, ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Ni namreč mogoče spregledati, da že toženka ni postopala skladno s procesnimi pravili, ki so predpisana zanjo. Četrti in peti odstavek 48. člena ZOFVI predpisujeta, da svet toženke o pritožbi bodisi odloči bodisi ne odloči, ne dopuščata pa, da se svet izloči iz odločanja in zadevo odstopi v nadaljnjo obravnavo delovnemu sodišču, kot je to storila toženka s sklepom z dne 15. 7. 2024. Tudi sicer je tožnica z vložitvijo tožbe zoper sklep z dne 15. 7. 2024 postopala po pravnem pouku iz tega sklepa o možnosti uveljavljanja sodnega varstva pri delovnem sodišču v roku 30 dni od prejema tega sklepa (kot navaja, ga je prejela 24. 7. 2024). Res je že dne 17. 7. 2024 vložila tožbo (Pd 22/2024), vendar zoper drug toženkin akt, in sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje pravni pouk v izredni odpovedi.

Glede na obrazloženo toženka ni dokazala, da je tožnica zlorabljala procesne pravice, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in odločilo, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnica uveljavljala, da je sklep zavoda toženke z dne 15. 7. 2024 nezakonit in se odpravi ter da je svet zavoda toženke dolžan v roku 30 dni obravnavati njeno pritožbo zoper izredno odpoved z dne 24. 6. 2024 (I. točka izreka). Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sklepa vlaga toženka pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče moralo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 plačilo njenih stroškov postopka naložiti tožnici, ki je zlorabila procesne pravice. Za vložitev tožbe, s katero je zahtevala odpravo sklepa sveta zavoda, ni imela pravnega interesa, saj je predhodno že vložila tožbo, s katero je izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi. V isti stvari (spor o prenehanju delovnega razmerja) ne more kopičiti tožb in s tem povzročati toženki nepotrebne stroške postopka. Tudi sicer v konkretnem primeru ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Toženka priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka dne 24. 6. 2024 podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zoper njo je tožnica na podlagi tretjega odstavka 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji) vložila pritožbo na svet toženke. Ta je o njej odločil tako, da se je s sklepom z dne 15. 7. 2024 izločil iz odločanja in zadevo odstopil v nadaljnjo obravnavo delovnemu sodišču. Tožnica navaja, da je ta sklep prejela 24. 7. 2024, že pred tem (po toženkini navedbi dne 17. 7. 2024) pa je vložila tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (Pd 22/2024).

6.Vsebina akta, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo na svet toženke in vsebina njene pritožbe se nanašata na prenehanje delovnega razmerja. Sklepa sveta toženke z dne 15. 7. 2024, ki ga je izdal v zvezi z odločanjem o tej pritožbi, z vidika vrste spora (in za potrebe odločitve o stroških postopka) zato ni mogoče opredeliti drugače, kot da se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja v smislu petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Nasprotno zavzemanje toženke v pritožbi ni utemeljeno.

7.Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, peti odstavek 48. člena ZOFVI dopušča svetu zavoda možnost, da o pritožbi vsebinsko ne odloča in v takšnem primeru zakon napotuje delavca, da pravice iz delovnega razmerja (nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) uveljavlja pred sodiščem. Takšna ureditev obenem pomeni, da ni predvideno sodno varstvo zoper sklep sveta zavoda z dne 15. 7. 2024 o tem, da tožničine pritožbe po vsebini ne bo obravnaval. Sodišče prve stopnje je zato tožbo, s katero tožnica izpodbija ta sklep, zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrglo.

8.Četudi tožnica v sporu ni uspela, je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da krije sama svoje stroške postopka. S sklicevanjem na peti odstavek 41. člena ZDSS-1 je utemeljilo, da je bil sklep z dne 15. 7. 2024 izdan v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Toženka se v pritožbi sklicuje na celotno besedilo te določbe, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja res krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kar pa ne velja v primeru, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pritožba pravilno navaja, da je za presojo takšnega ravnanja pomembna tudi določba drugega odstavka 11. člena ZPP, po kateri gre za zlorabo procesnih pravic, kadar stranka zlorabi pravico, ki jo ima po tem zakonu, z namenom škodovati drugemu, ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

9.Okoliščina, da tožnica v tem sporu ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Prav tako ji ni mogoče očitati kopičenja tožb z namenom škodovati toženki, ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Ni namreč mogoče spregledati, da že toženka ni postopala skladno s procesnimi pravili, ki so predpisana zanjo. Četrti in peti odstavek 48. člena ZOFVI predpisujeta, da svet toženke o pritožbi bodisi odloči bodisi ne odloči, ne dopuščata pa, da se svet izloči iz odločanja in zadevo odstopi v nadaljnjo obravnavo delovnemu sodišču, kot je to storila toženka s sklepom z dne 15. 7. 2024. Tudi sicer je tožnica z vložitvijo tožbe zoper sklep z dne 15. 7. 2024 postopala po pravnem pouku iz tega sklepa o možnosti uveljavljanja sodnega varstva pri delovnem sodišču v roku 30 dni od prejema tega sklepa (kot navaja, ga je prejela 24. 7. 2024). Res je že dne 17. 7. 2024 vložila tožbo (Pd 22/2024), vendar zoper drug toženkin akt, in sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje pravni pouk v izredni odpovedi.

10.Glede na obrazloženo toženka ni dokazala, da je tožnica zlorabljala procesne pravice, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in odločilo, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

11.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

Zveza:

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) - ZOFVI - člen 48, 48/3, 48/4, 48/5 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 11, 11/2, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.