Jedro

Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici, ki je v prometni nesreči 7.8.1997 dobila obtolčenine na glavi in goleni in zvin vratne hrbtenice, 1,150.000 SIT odškodnine za negmotno škodo (500.000 SIT od zahtevanih 1,200.000 za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, 150.000 SIT od zahtevanih 300.000 SIT za strah in 500.000 SIT od zahtevanih 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, medtem ko je za znesek 1,150.000 SIT z obrestmi ter zahtevek za plačilo obresti od prisojenega zneska 1,150.000 SIT za čas od 1.1.1998 do 10.1.2001 zavrnilo. Toženi stranki, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan povzročitelj nesreče, je naložilo, naj plača tožnici še 269.223 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo v celoti, le tožničini je delno ugodilo glede začetka teka dela obresti od pravdnih stroškov.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo obeh sodb v njunem zavrnilnem delu tako, da ji bo prisojenih še nadaljnjih 1,150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 dalje do vključno 9.1.2001 in vsi pravdni stroški, ki jih je priglasila na prvi in pritožbeni stopnji. Trdi, da je odškodnina za posamezne oblike škode prenizko odmerjena. Sodišči nista upoštevali, da je prišlo do škodnega dogodka pred skoraj petimi leti in da bi morala tožena stranka plačati odškodnino v štirinajstih dneh. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana s tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je zahtevek za telesne bolečine in neugodnosti zavrnilo v višini 300.000 SIT namesto pravilno 700.000 SIT, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni opazilo. Nadalje trdi, da bi moralo sodišče spremeniti dosedanjo prakso glede prisojanja zamudnih obresti šele od izdaje prvostopenjske sodbe, saj je tožena stranka v zamudi že od 1.1.1998 do vključno 9.1.2001. Pri tem se sklicuje na 125. člen Ustave RS (URS) ter na 12., 17., 277. in 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tisto, kar šteje revizija kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP), ne predlaga pa niti delne razveljavitve sodbe kot nujne posledice (prvi odstavek 354. člena ZPP), če gre za takšno napako (prvi odstavek 339. člena ZPP), je le pisna pomota v številki, ki je vselej odpravljiva (prvi odstavek 328. člena ZPP). Tako bo lahko tožnica, ki je ob sestavljanju revizije opazila to napako v prvostopenjski sodbi, predlagala sodišču, da izda sklep o popravi. V zvezi s tožničinim zahtevkom za plačilo odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče navedlo v svoji sodbi, da tožnica zahteva plačilo 1,200.000 SIT (konec prvega odstavka na drugi strani sodbe). V sodbenem izreku je zapisalo, da zavrača med drugim plačilo glavnice v višini 1,150.000 SIT, v tem znesku pa sta poleg zavrnjenega zneska 700.000 SIT v zvezi s to obliko škode zajeta še zavrnjena zneska 150.000 SIT za strah in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je tožnica s tožbo uveljavljala plačilo 2,300.000 SIT in ji je bilo prisojenih 1,150.000 SIT in zavrnjen prav tolikšen znesek, je na dlani, da gre za pomoto. Iz opisanega tudi nujno sledi, da si prvostopenjsko sodišče ni nič predstavljalo, da je tožnica uveljavljala iz tu obravnavanega naslova le 800.000 SIT odškodnine. Očitane procesne kršitve torej ni.

Sodišči sta tudi materialno pravo pravilno uporabili, torej v skladu z 200. in 203. členom ZOR.

Res je šlo za tožničino 4-mesečno bolečinsko obdobje do izdelave ekspertize, toda v vsem tem času le za enodnevne hude bolečine, in še to občasne, trajne zmerne pa 5 dni. Tudi neugodnosti med zdravljenjem (povijanje vratu z brisačo le čez noč, fizikalna terapija in pregledi) le niso takšne narave, ki bi terjale prisojo višje odškodnine. Bodoče občasne bolečine, ki jih bo tožnica trpela še pričakovanih 50 let, vendar le pri obremenjevanju in prisilnih držah, pa so delno dobile svoj odsev v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kaže pretežno le v opisanih bolečinah.

Primarnemu strahu tožnice le ne gre pripisati takšne teže, kot jo namenja revizija. Že prvostopenjsko sodišče ni spejelo trditve, da bi se tožnica ustrašila za svoje življenje, saj je bila voznica avtobusa, videla pa je, da se bo vanj zaletelo osebno vozilo, ki je zavijalo levo. Pri samem trčenju, kot je zapisal izvedenec, pa se ni zbala za svoje življenje, ki tudi objektivno glede na utrpele poškodbe ni bilo ogroženo. Pri sekundarnem strahu pa je šlo kljub občasni intenzivnejši obliki le za zaskrbljenost, ki ni presegla zmerne stopnje. Višja odškodnina iz tega naslova tožnici ne gre.

Ne gre pa ji tudi višja od prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nadrobno opisanega v sodbah nižjih sodišč. Sodišči sta upoštevali tožničino starost ob nesreči oziroma čas, ko bo tožnica delno omejena v svoji življenjski aktivnosti, saj ji sicer glede na naravo omejitev v tej aktivnosti ne bi šla prisojena odškodnina v znesku 500.000 SIT.

Po prepričanju revizijskega sodišča je bilo tožnici s prisojo odškodnine v višini 1,150.000 SIT dano pravično zadoščenje za njeno negmotno škodo. Sodišči sta namreč ne le individualizirali to zadoščenje, marveč sta ga tudi objektivizirali s tem, da sta ga uvrstili v okvire sodne prakse, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje, po drugi strani pa primerljivi primeri odškodninskih zadev, preizkušenih na revizijski stopnji.

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki napada odločitev o začetku teka obresti, ki sta jih sodišči priznali šele od dneva sodbe dalje. Odločili sta pravilno. Res določa Zakon o obligacijskih razmerjih v 186. členu, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe. Le tedaj lahko namreč sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega razmika med nastankom škode in trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidentiran in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno.

Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zadevi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. To pravico ima res le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pa ne pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154. členu (povzročitev škode) in 941. členu (neposredna tožba) ZOR. Zavarovalnica je tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti manjša, pa tudi ne večja od odškodninske obveznosti zavarovanca.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in zato jo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.