Jedro

Okoliščina, da je tožeča stranka poravnala svojo obveznost s cesijo in ne z denarnim nakazilom, do česar bi bila tožena stranka upravičena, kaže, da ni šlo za običajen način poravnave terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je cesija z dne 3.7.1990 brez pravnega učinka proti stečajni masi, in prvotoženi stranki naložilo, da vrne v stečajno maso 337.321,30 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1990 do plačila. Ugotovilo je, da je s cesijo po pogodbi z dne 3.7.1990 prvotožena stranka oškodovala ostale upnike tožeče stranke, ker je prejela več, kot bi sicer prejela v primeru sorazmernega poplačila, premoženje stečajnega dolžnika pa se je zmanjšalo za odstopljeno terjatev. Cesijo je štelo za običajen način izpolnitve obveznosti. Ugotovilo je, da je tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko in finančno stanje dolžnika, ker je o tem pisalo dnevno časopisje.

Pritožbo prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče,da je prva tožena stranka sprejela od tožeče stranke vrnitev terjatve na način, ki ni običajen v poslovanju bank. V ostalem je potrdilo prvostopne ugotovitve.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pritožbeno sodišče ni pravilno ocenilo razlogov, zaradi katerih je prišlo do cesije. O tem sta se dogovorili tožeča stranka in podjetje M., tožena stranka se je samo strinjala. Tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti za slabo finančno stanje tožeče stranke. To je širša javnost zvedela šele kasneje. To izhaja tudi iz stečajnega spisa proti E., na katerega se sklicuje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Po 112.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL Ur.l. SFRJ št. 84/89) sme stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika izpodbijati pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki jih je opravil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, če so bili z izpodbijanim pravnim dejanjem oškodovani upniki ali je bila posameznim upnikom naklonjena ugodnost, če je druga stranka vedela ali morala vedeti za dolžnikovo neugodno ekonomsko finančno stanje. Po 113.čl. ZPPSL pa se domneva, da je upnik vedel za neugodno ekonomsko in finančno stanje dolžnika, če je svojo terjatev izterjal na neobičajen način. Zato je v tej zadevi pomembno samo, ali so podane okoliščine iz 112. in 113.čl. ZPPSL, ni pa pomembno, kako je nastala in kakšne pravne narave je bila terjatev tožene stranke nasproti stečajnemu dolžniku. Za odločanje v tej zadevi je torej nepomembno, ali je šlo med toženo in tožečo stranko za kreditno ali za depozitno razmerje in iz kakšnih razlogov je do enega ali drugega razmerja prišlo; pomembno je, da je imela tožena stranka nasproti tožeči stranki terjatev, ki jo je tožeča stranka poravnala s cesijo svoje terjatve do podjetja M. To je pravno dejanje, o katerem je treba razsoditi, ali so bili z njim oškodovani upniki, oziroma ali je tožena stranka kot upnik z njim prišla v ugodnejši položaj. Ugotovitve obeh sodišč o tem so pravilne: tožena stranka je dobila poplačano celotno terjatev, s čimer je prišla v ugodnejši položaj nasproti ostalim upnikom, ki so bili v stečaju poplačani samo s sorazmernim delom svojih terjatev, s tem je bila zmanjšana stečajna masa in so bili ostali upniki tudi zaradi tega prikrajšani. Okoliščina, da je tožeča stranka poravnala svojo obveznost s cesijo in ne z denarnim nakazilom, do česar bi bila tožena stranka upravičena, kaže da ni šlo za običajen način poravnave terjatve. To velja tem bolj glede na dejstvo, da je tako ravnala banka. Zato revizijsko sodišče pritrjuje drugostopni ugotovitvi, da je šlo za neobičajen način izterjave in da se zato po 1. tč. 113.čl. domneva, da je tožena stranka vedela za neugodno ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke. Glede na to je odveč ugotavljati okoliščine, s katerimi se slabovernost tožene stranke še posebej dokazuje; zadostuje obstoj zakonite domneve po 113.čl. ZPPSL.

Uveljavljani revizijski razlogi niso pdani in sta izpodbijani sodbi pravilni. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).